19. 5. 2011 | Mladina 20 | Hrvaška
Male cerkvene radosti
Cerkev na Hrvaškem je posebej občutljiva prav za razkrivanje prikritih sladkih radosti, ki si jih privošči, torej nenavadnih spolnih nagnjenj svojih duhovnikov.
Resda niso bogve kaj, tudi neodvisni ravno niso, res so taki in drugačni, ti hrvaški mediji, pa vendar, če jih ne bi bilo ... Kako bi na primer izvedeli, da bo papežev obisk obubožano Hrvaško stal skoraj 7 milijonov evrov, saj oblast ta znesek skriva kot kača noge, čeprav do obiska manjkajo samo še trije tedni. Seveda so se mediji zlahka dokopali do podatkov o precejšnjem strošku, pri tem pa si pomagali z izkušnjami iz drugih držav. A prava sreča vendarle je, da med temi najrazličnejšimi, večinoma estradiziranimi mediji - v lasti barab, ki so ali v zaporu ali tik pred vrati vanj - najdemo tudi resen in nepodkupljiv tednik. Financira ga sicer korporacija, ki je močnejša od vseh drugih, a imel naj bi ogromen vpliv na bralce, če verjamemo podatku, da so tako rekoč vsi Hrvati, skoraj 90 odstotkov naj bi jih bilo, prepričani katoliki.
Torej, tednik, ki ga izdaja hrvaška cerkev, se imenuje Glas Koncila in si na vse kriplje prizadeva za svojo čim večjo pomembnost, zato prav gotovo ne bo dobro sprejeta trditev, da si je glavni urednik tega časopisa prišel navzkriž s pametjo. Ker njegovi komentarji drug za drugim opozarjajo na resno psihotično stanje pisca, monsinjorja Miklenića, izdajatelj, torej katoliška cerkev, pa niti z besedico ne ugovarja njegovim novinarskim blodnjam, bi lahko sklepali, da je v enako deliričnem stanju vsa ta velepomembna ustanova. V glavnem, najprej je pred časom uvodničar Glasa Koncila smrtno resno napisal besedilo Novi val oškodovanja Hrvaške, v katerem se je z jasno prepoznavnim nacionalističnim obstreljevanjem spravil nad Matico srbsko, ker ta menda namerava v svojo zbirko Deset stoletij srbske književnosti uvrstiti tudi nekatere hrvaške pisce. E, srbski agresor ne bo dobil niti vrstice hrvaške književnosti, zato se je Miklenić odločil tej zamisli spodsekati korenine in jo je razglasil za »primer novega velikosrbskega prilaščanja«. Oh, ko bi le lahko na kaki grmadi sežgal vse te čarovniške spise, potem pa na velikanski ogenj priložil še domače časnike, na katerih novinarje se je spravil v svojem najnovejšem komentarju.
Monsinjor pravi, da so mediji na Hrvaškem objavili »neizmerno veliko prispevkov, ki so v svojem bistvu izrazito protihrvaški, protidržavni, protivrednotni in protidružbeni« ter seveda - tisto najpomembnejše - »proticerkveni«. Pri tem pa »nobeden od lastnikov, novinarjev ali urednikov ni bil javno klican na odgovornost, kaj šele, da bi bil kaznovan«. Uh! Kakšna grmada za nenaklonjene knjige in časopise ... človek bi, če bi le mogel, kar brez sodišča preganjal in verjetno celo spravljal za rešetke nevšečne pisce »proticerkvenih« člankov. In njegova svetost Miklenić se ne ustavi samo pri preganjanju verbalnega delikta, ampak po zgledu svojih inkvizitorskih predhodnikov celo trdi, da so bili »posamezni novinarji agenti zloglasne Udbe in KOS-a«.
Vendarle pa je njihov največji greh, se še naprej zaganja Miklenić, da »pri hrvaškem narodu povzročajo nastajanje kompleksa genocidnosti in zločinstva«; to se brez dvoma nanaša na vse, ki, drugače kot cerkev in njeni desničarski zastavonoše, mislijo, da bi bilo treba hrvaške vojne zločine kaznovati, in ki niso padli v nezavest zaradi »pretresenosti in nejevere« ob razsodbi, izrečeni hrvaškim častnikom na sodišču v Haagu. No, ker je Glas Koncila glasilo hrvaške cerkve, je logično, da škofi in drugi cerkveni šefi stojijo za vsem, o čemer blede monsinjor in glavni urednik njenega tednika. Oziroma, Miklenićeve komentarje pravzaprav lahko štejemo za uradno stališče njegovih nadrejenih. Torej črnih kmerov, katerih duhovni ustroj je enak ustroju njihovih največjih sovražnikov, komunistov, niti za milimeter pa se niso približali nobeni od oblik demokratičnega dialoga ali, bog ne daj, udejanjanju načel socialne pravičnosti in občutljivosti. Še danes se jim recimo zdi povsem normalno, da glavni urednik njihovega tednika zahteva, naj se »pravno sankcionirajo mediji, ki pišejo proti cerkvi«.
Bogata, močna in razuzdana cerkev ne izbira načinov, da bi obrzdala medije, ki razkrivajo njeno ogromno bogastvo v obubožani državi ali kritizirajo njena ksenofobična stališča do Evropske unije ali njena prizadevanja, da bi vse vojne zločince razglasila za svetnike.
Toda zdi se, da je cerkev na Hrvaškem, enako kakor tudi drugod po svetu, posebej občutljiva prav za razkrivanje prikritih sladkih radosti, ki si jih privošči, torej nenavadnih spolnih nagnjenj svojih duhovnikov. Tako uvodničar Glasa Koncila zahteva kaznovanje in pregon novinarjev, hkrati pa z blagimi besedami opravičuje svojega tovariša, duhovnika, ki v domači župniji z različnimi spolnimi igricami rad zapeljuje mladoletnike. Duhovnika so prijavili starši, mediji so se o aferi razpisali, kaj pa cerkev? Iz njenih ust ni bilo slišati niti ene resne pripombe, kaj šele besede o kaki kazni.
Ko pa se je v svojem časopisu končno oglasila, je spregovorila z glasom sočutja do veseljaškega duhovnika, ki se rad fotografira napol gol, ozaljšan samo z verigami in usnjenim jermenjem, in se takšen razkazuje otrokom. Kljub vsemu urednik Glasa Koncila ugotavlja, da njegovi spolni napadi na lastnega nečaka in druge otroke niso »kršenje niti enega pravnega predpisa ali zakona«, ampak samo nekaj »moralno nedopustnega in šokantnega«.
V državi, ki živi v bolnem sožitju s cerkvijo, saj ta v njej deluje kot drugi vzvod oblasti, prav tako razuzdane in arogantne, ni nič nenavadnega, če cerkveni tednik najprej preganja Srbe, levičarje, intelektualce ..., potem pa poziva še k odkritemu pregonu novinarjev pod zgovornim naslovom Ravnanje, ki ga je treba izkoreniniti. Posebej če gre za »ravnanje« razkrivanja malih posteljnih radosti dušnih pastirjev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.