19. 5. 2011 | Mladina 20 | Kolumna
Je modrost članica vladajoče koalicije?
Nekaj zgodb o vlogi modrosti v politiki
© Tomaž Lavrič
Vodja SLS Radovan Žerjav je predlagal formiranje sveta modrecev, v katerega je predlagal predsednika prvega demokratičnega parlamenta Franceta Bučarja, pisatelja Borisa Pahorja, kmeta in nekdanjega člana državnega predsedstva Ivana Omana, predsednika akademije Jožeta Trontlja in pravnika Mira Cerarja. V času velike krize vlade je to ideja, ki naj bi vrnila razum v najvišjo politiko.
Reakcije kritikov so razumljive. Kdo bo določal, kateri ljudje so najbolj modri v državi? Postavljanje sveta modrih nad politike je demontaža političnega sistema. Kakšno moč si bodo uzurpirali? Et cetera.
Zgodovina resda beleži uspešne vladarje, kot je bil pruski kralj Friderik Veliki, ki je imel za svetovalca filozofa Voltaira, v dvorcu Sanssouci pa je zbiral umetnike, književnike in mislece. V antični kulturi je v fatalnem trenutku kralj Ojdip iskal rešitev, kako naj reši mesto pred smrtonosno kugo. Na koga se je obrnil? - Na častljivega starca, slepega Teiresiasa, katerega je prosil, da s svojim nasvetom odreši mesto. Skratka, na moža, ki je brez palač, brez prestiža in brez oblasti, ki pa je v dolgem življenju nabral bogastvo izkušenj.
Vladarji se v usodnih trenutkih obrnejo na svetovalca. Tako v davnini kot dandanes. Če danes predsednika vlade in države nimata okoli sebe sveta modrih, ali to pomeni, da ne sprašujeta po nasvetih? Vprašanje je torej; kdo pa je danes prišepetovalec modrosti?
Odmislimo predsedniške urade in podrejene, tisto, kar posebej bije, so številne svetovalne firme, ki jih najame vlada ali ministri. Zaslužijo tudi po nekaj sto tisoč evrov in kdaj tudi čez milijon, da izdelajo analizo in strategijo denimo javnega nastopanja. A kaj legitimira te agencije za modrece? Nič, to da se ukvarjajo s prodajo intelektualnih in propagandnih storitev. In višina honorarja - višji ko je, globlji naj bi bil njihov vpogled v prihodnost.
V tej točki je razlika med starodavnimi modreci in sodobnimi svetovalnimi firmami. Ideja modrega je vedno predpostavljala modrečevo avtonomnost, saj je vladarju govoril tudi takšne stvari, ki jih ni hotel slišati. Tako je celo svetovalec Franja Tuđmana prof. Slaven Letica odstopil v hipu, ko hrvaški predsednik ni hotel več poslušati idej, s katerimi se ni strinjal. Potem pač ne bi bil več svetovalec, temveč dvorni lakaj.
In to je točka, ki je simpatična pri svetu modrecev, ki ne more biti najeti organ, s katerim se vladar legitimira, ampak deluje kot svobodni duh.
Seveda pa so te ideje arhaične, zakaj vladavino dajejo v roke modrecev, ki so vladarju bližje kot volivci oz. danes temu pravimo javno mnenje.
Pa vendar bi veljalo ohraniti pozitivni moment pojma modrosti. Kaj je namreč gibalo družbe, ki je trenutno v razpadu? - Denarni zaslužek je merilo vsega. Zato se župan ali minister z lahkoto odloči, da bo na primer kmetijsko območje prekvalificiral v zazidljivo parcelo, na kateri bo investitor zaslužil deset in več milijonov evrov. Kaj če zaradi podnebnih sprememb nastopi lakota in svetovna trgovina kolapsira? Zadnja desetletja nam dokazujejo, da je to nemogoče, toda koliko jih je znalo predvideti usodni borzni zlom? Celo katoliška Cerkev z 2000-letno modrostjo izkušenj je na Slovenskem kupovala podjetja prek Zvona in pristala v popolnem finančnem polomu.
Zato je govor o »svetu modrih« dragocen že kot alternativna mišljenjska paradigma, saj nakazuje, da življenja vodijo še drugi kriteriji kot velikost dobička.
A pri premieru Borutu Pahorju je značilna prav refleksna odzivnost, ki pred »svet modrecev« postavlja ugajanje javnemu mnenju. Reč se sicer zdi protislovna, če pogledamo na njegovo neznatno priljubljenost, po kateri bi sodili, da ga v ravnanjih ne vodi čredni populizem.
Vzemimo torej za zgled organizacijo evropskega prvenstva v košarki. Na začetku je bil predsednik vlade zadržan, toda po stampedu medijskih pritiskov se je v nekaj tednih vdal.
Kaj je tu iracionalni vložek? Za mesta prireditev so bile poleg Ljubljane izbrani še Jesenice, Ptuj, Novo Mesto in Koper. Za potrebe šampionata bodo zgradili športne dvorane za več kot 6.000 obiskovalcev. Lepo, toda predimenzionirani štadioni so že zdaj slovenska manija. V Celju imajo nogometni stadion za okoli 10.000 gledalcev, tekme domačega moštva pa gleda tisoč ali dva tisoč gledalcev, celo na največjem derbiju ni štadion napolnjen več kot za tretjino.
Če odmislimo Jesenice, kjer je na hokejskih dvobojih dvorana pokala po šivih, si težko predstavljamo, kako bodo v Novem Mestu, Kopru predvsem pa na Ptuju na ligaške tekme privabljali takšne množice gledalcev, če se jih zdaj nabere nekajkrat manj? Konec koncev imajo nogometaši Olimpije na novem štadionu kdaj samo po 600 gledalcev, ki zasedejo vsega eno petindvajsetino sedežev!
Modrost je torej lastnost, ki je evidentno obšla aktualno vlado. Ta je denimo pred leti napovedala, da bo zmanjšala številno javnih uslužbencev. Kot program je postavila, da jih bo letno zreducirala po en odstotek. In rezultat? Samo v zadnjem letu se je njihovo število povečalo za 1.600, po besedah resignirane ministrice Irme Pavlinič Krebs vlado nove zaposlitve stanejo od 80 do 100 milijonov. Vlada stori diametralno nasprotno, kar napoveduje!
Veliko bolj je državna administracija uspešna pri novodobnem kriminalu, ki se je precej razširil. Ob višji ceni odpadnega papirja so se namreč razpasle skupine, ki iz smetnjakov pobirajo papir in ga prodajajo odpadom, s čimer kradejo zaslužek komunalnim službam. Toda tu je bila reakcija oblasti takojšnja: prijeli so nekaj lovcev na papir, na zabojnike nalepili opozorila, da je jemanje papirja kaznivo in naokoli poslali inšpektorje, ki oprezajo za nepridipravi.
Toda v deželi se je razpasel drugačen ekonomski sistem, po katerem gradbeni giganti za delo dobijo od države oz. DARSA desetine in stotine milijonov, potem najamejo podizvajalce, ki pa jim dela ne plačajo. Evidentna kraja, toda kaj je storila državna administracija v tem najhujšem primeru? O gradbenem baronu Zidarju dnevno prebiramo, da ga boli noga, da težko sedi na sodišču, kjer mu sodijo zaradi korupcije, nikjer pa ni zaslediti, da ga kriminalisti in tožilci preganjajo zato, ker je državni denar prelil v zasebna podjetja, ne da bi plačal tistim, ki so opravili od države plačano delo.
A oblast tu sploh ne rabi nasvetov modrecev, že nekaj zdravega razuma bi bilo povsem dovolj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.