2. 6. 2011 | Mladina 22 | Hrvaška
Moje srečanje z Mladićem
V spominu imam podobo arogantnega vojaka, ki se je zlagal vsakič, ko je odprl usta, tako imenovano hrabrost, ki jo še danes poudarjajo njegovi oboževalci, pa sta mu brez dvoma zagotavljali dobra oborožitev in številčna premoč Jugoslovanske ljudske armade
Srečevala sem ga poleti 1991, ko sem okrog Knina in v dalmatinskem zaledju snemala vojne reportaže. V spominu imam podobo arogantnega vojaka - takrat je ravno postal poveljnik Kninskega korpusa -, zadrtega nacionalista, človeka ki se je, prav tako kot Slobodan Milošević, zlagal vsakič, ko je odprl usta, tako imenovano hrabrost, ki jo še danes poudarjajo njegovi oboževalci, pa sta mu brez dvoma zagotavljali dobra oborožitev in številčna premoč Jugoslovanske ljudske armade. Fotografije ujetega vojnega zločinca Ratka Mladića resda prikazujejo precej oslabelega moškega, vendar ni treba misliti, da se je, razen telesno, kakor koli spremenil.
Takrat ko je Mladić rušil in praznil mesteca in vasi v nekdanji Krajini, me je prepričeval, da so vsi Hrvati pravzaprav ustaši, da pa se jim vendarle, dokler je on tam glavni šef, ne bo nič zgodilo. Toda zgodili so se strahotni zločini nad civilnim prebivalstvom, vas Škabrnja nad Zadrom so zravnali z zemljo, v nekaj dneh so Mladićeve horde poklale več kot 30 tamkajšnjih prebivalcev. Tako je udejanjal zamisli svojih vojaških in političnih voditeljev, ki so ga, nezadovoljni z njegovimi predhodniki v Kninu, tja poslali kot glasnika smrti in za pomočnika podivjani in neorganizirani paravojski vojnega zločinca Milana Martića. Tovariš poveljnik mi je pozneje, besen zaradi mojega »ustaškega« poročanja, sporočil: »Naj pride, ji bom sam pojasnil, proti čemu se mi tukaj borimo!« Ubogi revež pa se je z veliko premočjo boril zgolj proti civilistom, ženskam, otrokom ... v imenu ideološkega nesmisla o »vseh Srbih v eni državi«.
Potem pa, ko je precejšen del Hrvaške očistil hrvaškega prebivalstva, je leta 1992 odšel v Bosno, da bi opravil svoje obsesivno poslanstvo, torej občutno zmanjšal število Muslimanov v tej državi. Za primer je izbral Srebrenico in tam pobil osem tisoč prebivalcev, o strahotnem cinizmu tega zločina pa morda najbolje priča posnetek, na katerem general boža po glavi nekega dečka in mu govori, naj se nikar ne boji, ker se mu ne bo nič zgodilo. Veliko let pozneje so pri izkopu trupel iz ene od več sto jam na območju Srebrenice našli tudi lobanjo prav tega dečka. Le malo pred genocidom v Srebrenici je Mladićeva hčerka napravila samomor - ustrelila se je z očetovo pištolo. Toda hud osebni udarec ni - kakor bi pričakovali - niti najmanj vplival na to, kako široka sled smrti se je še naprej vlekla za tem antijunakom, ki je pozneje, zločinu navkljub ali prav zaradi njega, postal nepogerešljiv del srbske mitologije.
Točneje balkanske mitologije nacionalizma, h kateri so precej prispevale tudi niti najmanj nedolžne vladajoče elite, ki se danes tako navdušujejo nad Mladićevo aretacijo. Na primer privrženci Franja Tuđmana, človeka, ki je tudi po Mladićevem smrtonosnem pohodu po Hrvaški še naprej sodeloval s tem zločincem in prav tako z njegovimi beograjskimi šefi. Takrat je potekalo brez števila sestankov med Mladićem in tedanjimi hrvaškimi voditelji ter voditelji umetne Tuđmanove tvorbe Herceg Bosne, sestankov, na katerih so se dogovarjali o delitvi Bosne in Hercegovine in seveda o etničnem čiščenju ozemelj, kjer so živeli Bošnjaki. Mladić se je nenehno sestajal s hrvaškimi generali, se dogovarjal za dobavo orožja, nafte in - najpomembnejše - za skupen boj proti Bošnjakom.
Tako so, tik preden so se leta 1993 spopadli Hrvati in Bošnjaki, Mladiću iz hrvaškega proračuna izplačali kar devet milijonov tedanjih nemških mark za orožje in »usluge, ki jih je naredil«. Toda to je bil samo del dolgotrajnega in plodnega sodelovanja med Tuđmanom in Miloševićem pri uničevanju BiH, med katerim je Hrvaška Srbom v Bosni pridno dostavljala nafto, ki je poganjala tanke za pobijanje Sarajevčanov in prebivalcev drugih mest v BiH. Verjetno prav zaradi tega »zgodovinskega« sodelovanja hrvaška sodišča še do danes niso vložila obtožnice zoper Ratka Mladića niti zaradi pokola v vasi Škabrnja niti zaradi drugih zločinov, storjenih na Hrvaškem. Sicer pa je tisto, kar je skupnega Srbiji in Hrvaški, prav blag odnos do domačih vojnih zločincev, ki jim državi nočeta soditi, ker so vsi do zadnjega »junaki in ne zločinci«. Vendar pa jih bosta, izključno iz pragmatičnih razlogov, ki jima jih vsiljuje Evropska unija, vendarle izročili sodišču v Haagu. Zdaj je torej prišel čas tudi za trgovanje Srbije z EU, to pomeni za - mi vam svojega največjega zločinca, vi nam pristopna pogajanja.
Zaradi tega je politično zmagoslavje srbskega predsednika Tadića ob tem, da so vendarle aretirali Mladića, treba jemati s precejšnjim pridržkom, saj je vsem jasno, da bi ga roka pravice lahko dosegla, kadar bi hotela. Vseh dolgih 16 let. Če bi le hotela. Toda politično koketiranje tamkajšnjih oblasti z radikalnim nacionalizmom in čakanje, da se menda ustvarijo primerne »politične razmere« za obračun z vojnimi zločinci, je razlog, da so se vsi tako dolgo skrivali, če so se v resnici sploh skrivali.
Pri tem pa so prav te oblasti, ne le v Srbiji, ampak tudi na Hrvaškem - ki bi bile najraje hkrati proevropske za zunanjo in nacionalistične za domačo rabo -, ustvarjale kancerogeno družbeno ozračje in popolnoma amoralen odnos do zločinov »naše strani« ter celim generacijam vtepale v glavo, da je vsak zločin v imenu nacije pravzaprav junaško dejanje. Zato je naivno verjeti, da bo samo dejanje aretacije Srbom omogočilo, da se bodo iskreno soočili s svojo preteklostjo in se dokončno odrekli nacionalizmu. Ne bo, ker to niti ni namen tistih, ki so se končno odločili najti in aretirati Mladića, njihov namen je družbeno nebistven, vendar politično kuranten, to je izpolnjevanje zahtev zaradi pristopa k EU. V opisu del in nalog te pa ni (isto velja tudi za tukajšnje elite), čeprav bi moralo biti, da bi se ukvarjala z resnim procesom dekontaminacije tukajšnjih narodov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.