9. 6. 2011 | Mladina 23 | Uvodnik
Čas, da obmolknemo
Niso modri le politiki, ki vedo, kdaj je čas za odhod. Še modrejši so politiki, ki vedo, kdaj morajo utihniti.
Rubikon je bil ta teden prestopljen. V SD zdaj vedo. Še pred tednom dni so verjeli, da je bolje imeti Boruta Pahorja v vladi, pa čeprav ta životari, ker bodo tako najverjetneje ostali druga največja stranka, pa čeprav po volitvah v opoziciji, zdaj pa jim Zares in LDS ne dopuščata več te kalkulacije. Zares in LDS sta vložila pravilno stavo. Zanjo imata javno podporo. Ne Pahorju je dokončen. A to je trenutek, ki od politikov sedanje koalicije, če resno mislijo s poskusom, da bi poiskali novega mandatarja in podprli novo vlado, torej poskušali rešiti zavoženo, zahteva, da obmolknejo. Molčali bodo težko. Toda to je prvi test morebitne prihodnje vlade. Če bodo pogrnili na njem, so pokopali izjemno priložnost, ki so jo dobili. Ne prvič v tem mandatu. In večino so jih zapravili, ker toliko govorijo.
Zakaj imajo izjemno priložnost? Po Pahorju bo vsak razmeroma normalen mandatar precej lahko dobil javno in politično podporo. Tudi Pahor jo je kljub vsem dvomom o mandatarski sposobnosti - ki so se potrdili kot utemeljeni - dobil zlasti zaradi avtoritarnosti in agresivnosti svojega predhodnika Janeza Janše. Imel je vse, ima manj od Janše. A enaka ali podobna podpora čaka njegovega naslednika. Če bo le vsaj elementarno drugačen, torej resen človek z mandatarskimi sposobnostmi.
Naj se na tej točki vrnemo k nalogam, ki jih ima vladni trojček. Prva naloga obeh manjših koalicijskih strank je, da nehata podpihovati ogenj, ki se s Pahorjevim padcem razplamteva pod največjo vladno stranko. SD mora zdaj dobiti dovolj prostora za manever, s katerim bo pogovore in iskanje rešitev prevzela v svoje roke in jih vodila. Verjetno bodo koalicijskima strankama postavili zahteve in pogoje, pod katerimi so se pripravljeni pogajati o iskanju novega mandatarja. Že zgolj s tem bo igra spet v rokah SD. Tako je prav.
A SD ni brezglava stranka. Ima predsednika, ki je hkrati prav ta premier, ki mora vlado zapustiti. To je izrazito težka kombinacija, en človek, dve dejansko grdo nasprotujoči si nalogi. A ne glede na to. Pahor mora iz te zgodbe iziti z dvignjeno glavo, saj s tem podeli moč tudi svoji stranki in novemu mandatarju. Z drugimi besedami: Pahor mora odrezati sebe, da bi s tem pokazal, da je večji od svoje sicer velike nečimrnosti. A to je edini izhod, ki ga ima - pri čemer ni tako slab, kot se zdi. Vse drugo je slabše. Ni torej na poslancih SD, da iščejo novega Pahorja, ampak na Pahorju, da ga z njimi najde. Na drugih vodilnih v SD pa je, da Pahorju pripravijo rdečo preprogo. Pri čemer, resnici na ljubo, imajo dovolj argumentov, da mu rdečo preprogo razvijejo. Je zamočil, a časi so bili res težki.
Nikoli ni želel biti premier, pa je bila konstelacija v političnem in javnem prostoru taka, da je bil edini, ki je to funkcijo lahko prevzel Janši. In ima nekaj močnih zaslug, pri čemer že večkrat omenjeni zgodovinski arbitražni sporazum s Hrvaško res izstopa.
Pri tem je njegov umik iz vlade le prvi korak. Drugi bo seveda umik s položaja predsednika stranke. Kot se je zdelo pred meseci popolnoma nemogoče, da ne bi bil več premier, se morda danes zdi nemogoče to. A tudi to bo moral narediti - Pahor se ne more umakniti v enem tednu. SD danes ne bo iskala le mandatarja; če bodo v tej stranki pogledali le nekaj mesecev vnaprej, bodo videli, da bo ta človek moral postati tudi predsednik stranke. Naloga je težka, ni pa nemogoča. Prav tako ni vseeno, kaj bo Pahor odslej počel. Kot bivši premier ima dovolj znanja in izkušenj, da lahko prevzame katerokoli državno funkcijo. Le v vladi ne more biti, seveda.
A tudi Zares in LDS bosta morala - če jima bo uspelo obmolkniti - začeti s premisleki v svojih vrstah. Tudi ti dve stranki nosita del krivde za politično krizo. Golobič je svoj proces političnega odhajanja začel. Ne zdi se, da ve, kako ga bo končal - morda lahko celo preživi. A časa ima toliko kot Pahor, nalogo pa enako: narediti mora vse, da stranka, ki jo je sam vzpostavil, preživi brez njegovega nahrbtnika, naj je kamne vanj zlagal sam ali ne. In Kresalova? Tudi ona je del problema, pa čeprav se štirinajst dni po ponovni izvolitvi na položaj predsednice zdi močnejša kot pred meseci.
Vse tri stranke pa imajo še en ključen problem, ki se ga ves čas otepajo: da še vedno niso razumele sporočila krize. To sporočilo ni prišlo z borznih in bančnih parketov, ampak iz domov in z ulic.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.