Škofi ljubijo golf

Heni Erceg

12. 8. 2011  |  Mladina 32  |  Hrvaška

Najnovejša afera ima prav vse značilnosti tranzicijskih, torej mafijskih uspešnih poslov, le da je - to pa je za tukajšnjo oblast izjemno neprijetno - zgodba tokrat segla tudi prek hrvaških meja. Vse je potekalo po znani, najpreprostejši enačbi - kupi poceni, prodaj drago in po možnosti naj bo predmet špekulacije last koga drugega. Na primer, država ti pokloni kilometre kmetijskega zemljišča, vendar tujega, tik ob morju, recimo v Istri, potem potrpežljivo čakaš, nato sklepaš sumljive politične dogovore z lokalnimi politiki, da bi se namembnost zemljišča spremenila iz poceni kmetijskega v drago zazidljivo, in potem ga za velike denarje prodaš kakemu »podjetniku«. Za gradnjo igrišča za golf! Brez teh, tako se je izkazalo, Istra resnično ne more, čeprav to pomeni, da bodo uničeni kilometri morske obale, sledila pa bo obvezna betonizacija, torej gradnja apartmajev in hotelov za pomembno golfistično klientelo ...

Ta preprosti kavbojski model, po katerem je bilo iztrženih kar 35 milijonov evrov, je uporabilo neko istrsko podjetje, ki se v prostem času, kadar ravno ne trguje z zemljišči in nepremičninami, ukvarja tudi z versko dejavnostjo.

Gre za škofijo, pristojno za območje Poreča in Pulja, katere škofa, torej direktorja podjetja, je njegov nadrejeni, papež Benedikt XVI., pred kratkim zamenjal. In škofiji naložil, naj samostan in vso to ogromno količino zemlje ob morju vrne prvotnim lastnikom, italijanskim benediktincem, ki so menda pravi imetniki teh nepremičnin, poleg tega pa je uvedel še prisilno upravo.

Kronologija te korupcijske zgodbe, ki je tako spretno ne bi izpeljal niti vražji nekdanji premier Sanader, sega v davno preteklost, ko je Jugoslavija po vojni vse te nepremičnine odvzela italijanskim benediktincem; ti so nato odšli v Italijo, v novejšem času pa je hadezejevska oblast - seveda je šlo za kovanje političnega dobička - to imetje darovala sedanji škofiji. Ta je potem ustanovila nekaj svojih podjetij, razprodala terene za gradnjo igrišča za golf in iztržila več milijonov evrov. Ki jih, to je treba pripomniti, ni več.

Potem je že pred nekaj leti Vatikan diskretno zahteval od škofije, da vrne tisto, kar je ob pomoči hadezejevske oblasti odvzela svojim italijanskim bratom v Kristusu, toda škofija je odrekla pokorščino gospodarjem v Vatikanu. Zdaj pa je izbruhnil hud spopad na desnici, znotraj mogočne vatikanske države, ob katerem se postavlja kar nekaj vprašanj. Od tega, kako da se cerkev sploh sme ukvarjati z golfistično in turistično dejavnostjo, do tega, kako je hrvaška država puljski škofiji lahko poklonila te tuje nepremičnine bajne vrednosti.

No, tako se pač sprašujejo naivni opazovalci. Dobro obveščeni seveda vedo, da je bila praksa vseh desničarskih vlad, Tuđmanovih naslednic, da so katoliški cerkvi poklanjale kvadratne kilometre privlačnih zemljišč in pri tem upravičeno računale na protiusluge, torej na močan vpliv duhovnikov na Hrvate ob vsakih volitvah.

Zdaj pa poreški škof tarna, da bo njegova škofija propadla, če bo spoštovala papežev ukaz, naj tisto malo, kar je še ostalo od že uničenih nepremičnin, vrne italijanskim benediktincem. Toda kam so pravzaprav izginili tisti silni milijoni evrov, iztrženih z razprodajo zemljišč in delov samostana v Dajli? Je tamkajšnja škofija morebiti s tem denarjem gradila kake sirotišnice, šole, bolnišnice? Se je ukvarjala s svojim poslanstvom in spoštovala zakon, ki cerkvi prav gotovo, vsaj na papirju, ne dopušča kupčevanja z zemljišči in nepremičninami?

Seveda ni, poleg tega ni v benediktinski samostan, sicer zavarovan kulturni spomenik, ki dobesedno razpada, vložila niti evra, saj so prebrisani prelati prepričani, da je obnova dolžnost kulturnega ministrstva, oni denar pač vlagajo v donosne terene za golf. Zdaj se manjka samo še tega, da bi gospa Kosor - katere partija se je leta 1999 že vpletla v cerkvene posle, ko je poreški škofiji poklonila te dragocene nepremičnine - iz že tako ubožne državne blagajne pljunila kak milijon evrov italijanskim benediktincem zaradi nastale škode. Seveda niti ti zadnji še malo niso nedolžni pri vsem škandalu, saj so enkrat že dobili nekaj denarja - po določilih iz povojnih osimskih sporazumov med Jugoslavijo in Italijo.

Kakopak so se dežurni desničarji postavili na zadnje noge, ker Italija steguje kremplje po hrvaškem ozemlju, ubogi hrvaški katoliki pa so se znašli med kladivom in nakovalom. Kako naj se odločijo o tako pomembni stvari? Za sveto nacionalno ozemlje ali za svetega očeta, katerega modre besede o skromnosti in nepomembnosti tuzemeljskega bogastva so z odprtimi usti in s prekipevajočo dušo poslušali pred kakim mesecem? Pa so v tej nemogoči dilemi Hrvatje izbrali klasično - odločili so se za molk.

Premierka Kosorjeva pa je, nagnjena k poveličevanju svojega političnega vpliva - poleg tega jo čakajo volitve -, papežu poslala neko pisanje, a sveti oče se je naredil neumnega in ji ni niti odgovoril. Nekoliko so se umirili tudi razigrani škofi, očitno so se zavedeli, da je veselja konec in da njihov šef v Vatikanu ne dopušča nikakršne demokratične razprave, ampak hoče imeti zadnjo besedo.

Praksa vseh desničarskih vlad, Tuđmanovih naslednic, je bila, da so katoliški cerkvi poklanjale kvadratne kilometre privlačnih zemljišč in pri tem upravičeno računale na protiusluge, torej na močan vpliv duhovnikov na Hrvate ob vsakih volitvah.

Kljub vsemu je ta primer zelo poučen. Kaže, da lahko tukajšnji duhovniki mirno sodelujejo z zločinskimi režimi, odkrito zagovarjajo vojne zločince, spodbujajo rasizem in ksenofobijo, pa jim vrh vatikanske korporacije tega ne bo niti zameril, kaj šele, da bi jih kaznoval. Prav nasprotno! Ti nevarni protiekumenski pojavi so sprejeti s popolno demokratično strpnostjo. Ampak kadar si duhovniki drznejo znotraj korporacije grabiti na kup denar, e, za ta greh pa ni odpuščanja. Seveda je vsaka podobnost s hrvaško oblastjo, ki neguje na las ista vrednostna merila, zgolj naključna.