Angažirani in ždeči

Janko Lorenci

19. 8. 2011  |  Mladina 33  |  Kolumna

Ljudje smo pisana druščina. Nekateri kar naprej nekaj migajo, drugi vse življenje preždijo. Nekaterim od tistih, ki so aktivni, rečemo, da so angažirani.

Angažiranost ima več pomenov. Morda najbolj razširjen pravi, da je to stanje duha in ravnanje tistega, ki počne nekaj v skupno dobro in za to ne pričakuje (materialnega) plačila. Angažiran človek dela nekaj več, kot od njega zahtevajo služba, položaj, pričakovanja neangažiranih, se pravi večine. Včasih svoj interes poveže s skupnim, včasih pa zaradi skupnega dela celo v škodo svojega interesa. Ampak takih je najbrž res malo.

Vsi ne morejo biti angažirani na nacionalni ravni. Angažiranost je mogoče razviti tudi v ožji skupini, toda če hoče veljati za pozitivno, mora taka grupacija vsaj posredno delovati tudi v korist celotne skupnosti. Ali pa ji vsaj ne škoditi. Težko bi rekli, da je angažiran sicer zagnan voditelj populistične ali ekstremistične stranke ali kdo, ki se strašno trudi, da bi postavil na noge ljubljansko podzemlje.

Angažiranost obstaja na fizičnih in intelektualnih ravneh. Angažiran je npr. nepoklicni gasilec, ki opravlja koristno, včasih nevarno delo, zdravnik, ki dela v brezplačni ambulanti, profesor, ki s praktičnimi nasveti streže opeharjenim delavcem. Njihovo nasprotje je denimo tajkun ali akademik, ki pridiga neoliberalne nauke, koristne samo peščici.

Angažiranost je po eni strani individualna drža, stvar posameznikove narave. Ta ni enoznačna. Človek, pravijo mnoge raziskave, ni samo egoist, ampak tudi altruist, ki se je pripravljen za kaj angažirati. Pohlep in volja po moči sta močan motiv, toda človeka ženejo tudi sočutnost, čut za pravičnost, potreba po naklonjenosti drugih ... Ta nagnjenja niso enakomerno porazdeljena. Pri nekaterih prevladuje egoizem, pri angažiranih sodelovalnost, dobronamernost, občutek za skupinsko ali skupno. To še ne pomeni, da so nekakšni angeli iz epruvete evolucije: tudi oni imajo za svoje angažirano vedenje različna zadoščenja. Prostovoljni gasilec je npr. poplačan z druženjem, adrenalinom, občutkom, da dela nekaj dobrega, s splošno naklonjenostjo.

Skratka, homo sapiens ni samo zadrt egoist. Njegov alter ego ima evolucijsko prednost - sposobnost za sodelovanje. Brez nje današnjega človeka morda sploh ne bi bilo.

Angažiranost pa je tudi stvar ureditve, razpoloženja, duha časa. Ena obdobja angažiranost, solidarnost, nesebičnost spodbujajo, druga jih izrinjajo ali zatirajo. V prvotnih družbah je bila človekova sodelovalna plat najbrž bolj izražena, ker je bila potreba po njej večja in očitnejša. V modernih družbah je je manj v diktaturah, a tudi v demokracijah poudarjeno neoliberalnega tipa. Neoliberalizem trdi, da je v naravnem sozvočju s človekovo evolucijsko volčjo naravo, in vidi v njej osnovno gonilo razvoja. Laž, ki se za drugo plat človeka in s tem družbe ne zmeni, gre tako: pohlep morda ni lep, a je koristen, vsakdo naj se briga zase in za svoje interese, to pa bo prek konkurence in tržnih mehanizmov nazadnje koristilo vsem. Toda nazadnje dobimo s tako logiko uničujoče krize in darvinistično družbo.

Neoliberalizem angažiranost duši. Ker na Zahodu v glavah odločujočih elit še naprej prevladuje, angažiranost na različnih ravneh nazaduje. Seveda k temu prispeva vrsta drugih stvari, starih in novih; individualizacija brez družbene odgovornosti, specializacija in profesionalizacija različnih vrst dela. Angažiranost ubijata tudi šibka pravnost in močna socialna razslojenost - zakaj bi se trudil za skupnost, če so zgoraj kaste, za katere veljajo druga pravila.

Enako delujeta šibek družbeni dialog in znamenita, menda še posebej slovensko tipična glajhšaltunga; če je večina oportunistična, komot, negibna, vkopana v svoj vrtiček, angažiranci pogosto delujejo kot nadležna motnja. Zdi se, da to velja toliko bolj, kolikor više v družbi smo. Angažiranci so lahko nepriljubljeni, ker se zdijo preveč gorečni, ker kvarijo udobno, netvegano rutino, postavljajo neljuba vprašanja in zbujajo negibnežem slabo vest. To dobro vesta npr. M. Krivic in dr. E. Brecelj. Skratka, reakcije na angažiranost so pogosto negativne in agresivne - neangažirani so se zanje pripravljeni celo angažirati.

Iz vseh teh in še kakega razloga so angažiranci manjšina. Kljub vsemu pa angažiranost živi naprej. Angažirani ljudje prebivajo celo v politiki.

Omenimo nekaj vidnih imen. Drnovšek se je iz klasičnega pragmatičnega politika spremenil v angažiranega, ko je zbolel in postal alternativec. Janša dela po svojem prvem, angažiranem obdobju samo v svojo in strankino korist, pogosto v škodo države. Türk je dokaj angažiran predsednik, ki tak tudi mora biti, če hoče imeti kaj vpliva. Janković je župan, ki dela veliko, s strastjo in v korist Ljubljane, a tudi sebi v blagor, trdijo njegovi nasprotniki. Pahor je hektično aktiven, najbrž dobronameren, a pretirano egomanski in zato brez zadostnega občutka za skupno.

V politiki je verjetno precej manj angažiranih posameznikov kot v družbi v povprečju. Nasploh je povsod, kjer je nakopičenega veliko denarja, moči, vpliva in javne pozornosti, za angažirane ljudi bolj malo prostora - čeprav bi moralo biti ravno narobe. Pri tem ni jasno, ali angažiranost zamori prav visok in močan položaj ali pa lahko v ta privilegirani prostor prodre le zelo malo angažiranih, torej k skupnim interesom usmerjenih ljudi. Kolikor jih je, pa je njihova angažiranost pogosto tesno povezana z različnimi interesi, v politiki zlasti z iskanjem priljubljenosti. Dokler to ne gre čez mero, ni s tem nič narobe, saj po priljubljenosti hrepenijo tudi igralci, novinarji, pisatelji in navsezadnje celo gasilci.

Angažiranost, individualna in skupinska, je nujno potrebna tudi za nastanek nove leve stranke. Zunanje razmere zanjo so ugodne (diskreditiranost sedanje politike, zahteve po pravičnejši družbi ...). Njen nastanek ovira dejstvo, da je prostor, iz katerega bi lahko prišlo ustanovno jedro take stranke - zlasti iz politično-ekonomsko-akademskih krogov -, bolj redko naseljen z ljudmi, ki jih spremlja glas angažiranosti, ki so kolikor toliko politično ambiciozni in znani.

Velika večina angažiranih ljudi je in bo ostala anonimna. To je nevidna, a dragocena, nepogrešljiva vojska. Če bi vsi delali samo tisto, kar morajo in za kar so plačani, bi družba zastala in otrpnila. Elite so, to velja za ves Zahod, na slabem glasu tudi zato, ker je delež takih ljudi v njih bistveno premajhen. Elite, na srečo vendarle posejane z drugačnimi posamezniki, so presebične.

To ne pomeni, da je »spodaj« angažiranih ljudi dovolj. Kam se bo obrnila naša krizna ladja v kriznih časih, je zelo odvisno tudi od števila angažiranih v vseh slojih družbe. Lenoba, strahopetnost, oportunizem, nezanimanje ... cementirajo status quo. Angažiranost, dozdevno brez plačila, se dolgoročno splača vsem, tudi angažiranim altruistom. Če se bojuješ samo zase, dolgoročno tepeš samega sebe, zraven pa še svojega otroka.