Amerika je tu

Janko Lorenci

12. 8. 2011  |  Mladina 32  |  Kolumna

Znižanje ameriške bonitetne ocene je bilo za borze in svet šok, čeprav to ne bi smelo biti - dobro se ve, da je Amerika polna slabosti. Ko se je nedavno končala ruska ruleta med republikanci in demokrati o dovoljeni višji zadolženosti države, je Jacob Weisberg, šef vplivnega portala Slate, dogovor komentiral tako: ZDA so se v zadnjem trenutku odločile, da ne bodo napravile finančnega samomora - v korist počasnejšega samouničenja.

Sodba je stroga, toda Amerika se mnogim zdi bolna. Kritiki naštevajo vrsto slabosti: kronična visoka zadolženost, šibka industrijska baza, zaostala infrastruktura, zanikrno šolstvo, ostra politična razklanost, dramatične socialne razlike.

Za nobelovca Stiglitza so te razlike hudo razvojno breme. En (1) odstotek najbogatejših Američanov dobi na leto skoraj četrtino nacionalnega prihodka in nadzoruje 40 odstotkov bogastva nacije. Dohodki večine stagnirajo ali nazadujejo. Ekonomija, v kateri večina trajno nazaduje, dolgoročno ne more uspevati. Predvsem pa kričeča neenakost, pravi Stiglitz, uničuje identiteto, občutek pripadnosti in prepričanje posameznikov, da živijo v fer družbi. Ameriška socialna gibljivost je manjša kot v vrsti evropskih držav. Z drugimi besedami: ameriški sen je samo še pravljica.

Druga stalnica dežele je naraščajoča politična radikalnost. Politično soočanje ima v bistvu samo še en cilj: uničiti nasprotnika. V brutalizaciji politične kulture absolutno prednjačijo republikanci; nekoč zmerna stranka se pod vplivom svojega skrajnega krila in kapitala iz konservativne tvorbe spreminja v revolucionarno. Nasprotuje Obamovemu keynesijanstvu, modernizaciji javne infrastrukture in socialnih sistemov. Slavi vrnitev k tradicionalnim vrednotam, v resnici pa koraka proti avtoritarni vladavini z množico neizobražene in cenene delovne sile, pravi neki komentator.

Vse to se je pokazalo tudi pri dramatičnih pogajanjih o zadolženosti države. Obama je hotel ostro varčevanje povezati z višjimi davki za bogate. Republikanci so ostali nepopustljivi in zmagali na vsej črti - večje varčevanje, nobenega zvišanja davkov. Zadolženost jih je v resnici malo brigala, hoteli so čim bolj razsuti Obamo in z ostrimi socialnimi rezi pripraviti teren za demontažo preostankov ameriške socialne države, zgrajene z New Dealom.

Sporazum je bil za državo nujen, a je tak, kakršen je, dolgoročno škodljiv. Kritiki trdijo: prinesel bo še večjo socialno stisko milijonov in programirano razvojno stagnacijo, saj onemogoča vlaganja v šibke razvojne točke (infrastrukturo itd.). Brez zvišanja davkov ne bo šlo. Toda to je dežela oligarhov.

Hkrati grozi kriza ameriškega političnega sistema. Ta ni naravnan na blokado in bojkot, kakršna zdaj uprizarjajo republikanci z večino v predstavniškem domu. Tiha predpostavka, da je pri nacionalno pomembnih temah na koncu kljub ideološkim in drugim razlikam treba skleniti kompromis, ki upošteva tudi stališča manjšine, se zaradi vedno bolj ekstremnih (po neki oznaki preddiluvialnih) republikancev podira. Položaj spominja na našo referendumsko blokado.

Republikansko hazardiranje z bankrotom države je mračna napoved ameriške prihodnosti. Amerika se lahko s čudežno obnovljeno višjo rastjo morda reši akutnih ekonomskih težav. Toda svojih globinskih problemov (socialni cinizem, politična razklanost ...) s tem ne bo odpravila.

Obama velja tri leta po izvolitvi v glavnem za razočaranje. Po svoje je tragična figura. Nikoli ni obetal biti revolucionar, hotel pa je zmehčati ameriški kapitalizem, od Reagana čedalje bolj surov. Kljub delni zdravstveni reformi se zdaj kaže, da je bil to vnaprej izgubljen boj. Deloma zaradi predsednikove premajhne zagrizenosti, deloma zaradi republikanskih desperadov in prisil ameriške realnosti. V današnji razklani Ameriki očitno ni prostora za politike konsenza. Obama še govori o zmagi, a je v deželi, kjer divja državljanska vojna brez orožja, poraženec, po nekem opisu prisilni upravitelj, ki bo bdel nad prazno blagajno.

Amerika ostaja najmočnejša država na svetu, toda njena moč se relativno manjša, fascinacija nad njo se izgublja. Če zaostaja ali caplja na mestu, je ranljiva, nevarna zase in za svet. Zdaj je na tem, da izvozi še drugi val krize.

V težavah sta oba stebra Zahoda, Amerika in Evropa. Kateri je v večji stiski, ni jasno. Eden in drugi lahko v krizo znova potegneta ves svet. Za nekatere je v boljšem položaju Amerika, ker ni pod takim časovnim pritiskom. Evropa se je z drobnjakarskim obotavljanjem sama pomagala spraviti v godljo in tako ogrozila svoj največji dosežek vseh časov - EU. Amerika ne more razpasti, Uniji pa grozi celo to. To bi bil strašljiv padec v preteklost.

Relativno nazadovanje Zahoda je zaradi globalizacije in napredovanja novih ekonomskih sil neizbežno, toda za najhujšo krizo v zadnjih desetletjih si je ta popek sveta kriv predvsem sam. Jedro težav je v neoliberalnem kapitalizmu. Ta je dal Zahodu dozdevno močan razvojni pospešek, v resnici pa ga pelje v sklenjeno verigo kriz: finančno, gospodarsko, socialno, politično, ekološko. Njihov seštevek tvori celovito družbeno, kar civilizacijsko krizo.

Ta veriga rožlja - v različnih državah različno glasno - pred očmi in ušesi množic in politike. Prve nosijo poglavitno breme krize, druga, uporabljana od kapitala kot koristni idiot, v konjunkturi izganjan, v stiski klican na pomoč, pa si pred pravimi vzroki krize še zmeraj zatiska oči. Toda ta politika, ta koristni tepec-služabnik-gospodar, je zdaj trčila v finančne in psihološke meje svojega »zdravljenja« krize, terapije, ki ni v bistvu nič drugega kot prelivanje denarja od mnogih k maloštevilnim. Marsikatera država je zaradi reševanja svojega finančnega sektorja prišla na kant, zaupanje v državo kot plačnika, ki ne more bankrotirati, usiha, nastaja ozračje, ki lahko sproži med varčevalci paniko. Socialni nemir narašča. Hkrati se težave zaradi dolžniške krize z meddržavne ravni selijo na notranjepolitična bojišča. To še spodbuja ekonomski nacionalizem.

Položaj tako ostaja skrajno nestabilen. Poglablja se strah, da se dviga nov krizni val - pravzaprav nadaljevanje iste osnovne, nezdravljene krize. Vsekakor se kriza znova koti na vsem Zahodu in Amerika z njo oplaja Evropo, ta pa svojo nekdanjo kolonijo. Poleg temeljnega vzroka (neoliberalnega kapitalizma) jo krepijo slabe specifike obeh celin; v Ameriki zlasti posurovela politična kultura in moč kapitalske oligarhije, v Evropi težave evra in EU.

Položaj Zahoda se zdi razmajan v celoti. Načeti so njegova notranja stabilnost, gospodarski razvoj, privlačnost njegovega modela (liberalnega kapitalizma) in geopolitični položaj.

Morda je Amerika vendarle v slabšem položaju kot Evropa. Jakob Augstein je v Spieglu zapisal, da se Amerika oddaljuje od temeljev demokracije in ni več del Zahoda. Zato bi nam morala biti v svarilo.

Svarilo je upravičeno, a po svoje zavajajoče: Amerika je že tu, v Evropi. In še zmeraj jo posnemamo, se ji približujemo in jo občudujemo. Namesto da bi jo ucvrli stran od njenih zgledov.