Pod in nad pasom

Grega Repovž

26. 8. 2011  |  Mladina 34  |  Uvodnik

Spomladi leta 1994 v zahodni Evropi niso mogli razumeti, kaj se dogaja v komaj rojenih demokracijah na vzhodu. Kot po tekočem traku so namreč v eni državi za drugo na volitvah zmagovali reformirani komunisti. Začelo se je na Poljskem, to je bil prvi šok, jeseni 1993 so zmagali komunisti. Nato se je ponovilo v Latviji in Litvi, potem so aprila 1994 zmagali nekdanji komunisti še v Ukrajini, maja pa še bolj radikalno na Madžarskem. V Sloveniji se je zaradi predčasnih volitev kot posledici ustanovitve države to zgodilo celo že jeseni 1992. In na zahodu so te premike težko razumeli. Si želijo vzhodnjaki nazaj komunizem?

Seveda ni šlo za obrat nazaj, v komunizem. Le ljudem nacionalistične in populistične oblasti, ki so jih oblikovale desne, konservativne stranke, ki so po padcu komunizma zmagovale, niso bile tako všeč. Pokazale so se kot amaterji. Pa tudi kapitalizem vzhodnjakom ni bil tako všeč, kot se jim je zdelo, ko je prišel. Poleg tega so bile vse države po vrsti v težki gospodarski situaciji, v trenutku, ko je prišla demokracija, je v že tako sesuta gospodarstva prišel še prosti trg, to pa je uborno ekonomijo še bolj potolklo. Novi oblastniki so se veščine vladanja učili na živih ljudeh, bili so nevešči in nevedni, seveda pa polni sebe, saj so bili vendar zaslužni za demokracijo itd. A vse zasluge jim niso prav nič pomagale. Novi oblastniki so padali, reformirani komunisti pa prihajali na oblast. Kako je to mogoče, so se spraševali zahodnjaki, desetletja so se na Vzhodu hoteli znebiti komunistov, zdaj pa jih le po enem mandatu postavljajo nazaj kot po tekočem traku?

Seveda je treba biti ob tem natančen. Stranke, ki so se »vračale na oblast«, niso bile tiste stare partije, saj so nastale iz naprednih delov bivših komunističnih strank. V večini primerov je šlo celo za ljudi, ki so bili naprednejši od tistih, ki so vodili demokratični preporod. Prav pri preroditeljih se je namreč izjemno pogosto izkazalo, da so jim stare, nedemokratične metode v resnici veliko bliže, kot pa so govorili. Popolna zmeda torej. Komunisti, ki so bili demokratični, novodemokrati, ki so v resnici starokomunisti in pri tem še populisti.

Zakaj vse to navajamo? Podoben, a nasproten proces lahko opazujemo kar v celotni Evropi, pa seveda tudi pri nas. Čeprav je danes pretežnemu delu evropske populacije jasno, da je do krize prišlo zaradi pogoltnega neoliberalizma, ki ga je uvajala konservativna politika - ta je v želji po več dobička, več denarja požrla lastno podstat, lastno proizvodnjo, lastna delovna mesta -, je v resnici toliko večje razočaranje nad levico.

Zakaj? Ker je bila levica v resnici enaka. Ko je prišla za mizo, ki so jo pred tem zasedali konservativci, jo je pograbil ta isti pohlep. Ta ista želja po dobičku, po imeti več, po hitreje napredovati, rasti, hoteli so luksuz, denar, udobje in ugodje. Vse, kar je od levice ostalo, je bil le drugačen pogled na svoboščine, družino, tradicionalne vrednote.

In tu se skriva paradoks: kot konservativce nemalokrat v nasprotju z njihovimi zaklinjanji o družini in vrednotah ujamejo s kakšno ljubico, tako so levičarje ujeli v verovanju v denar in dobiček. In tega na levici nočejo in nočejo sprevideti. Zato ker se temu niso pripravljeni odreči, jim njihovi volivci niso pripravljeni verjeti in zaupati.

Tam nekje okoli leta 1994 je neki visok slovenski krščanski demokrat rekel, šlo je seveda za seksualno namigovanje, da so v njihovi stranki do pasu konservativni, pod pasom pa demokratični. Bila naj bi šala, pa je bilo v resnici res. In točno to so njihovi volivci tudi zaznali. A danes se tako - nad pasom smo konservativni, pod pasom pa demokratični - vedejo na levici. In ne razumejo, da so njihovi volivci to sprevideli.