Zadnji kandidat

Grega Repovž

19. 8. 2011  |  Mladina 33  |  Uvodnik

Ko so se v zadnjih tednih v krogih levice ponovno začele pojavljati ideje, da pa morda le gre preigrati ime Zoran Janković pri iskanju izhoda iz koalicijske, vladne in nenazadnje kar krize slovenske levice v celoti, se je to na prvi pogled zdelo popolnoma nemogoča ideja. Kot zadnja, brezizhodna ideja. Pa je res?

Janković v tem trenutku kot državni politik ne obstaja. Je župan prestolnice, kar naj bi avtomatično pomenilo, da ga preostala Slovenija, ki ima ves čas občutek, da je ta država izjemno centralizirana, zavrača. Poleg tega se ni otresel slovesa malce sumljivega moža, k čemur mnogo prispevata njegova sinova s svojim početjem. Za njiju se domnevno spet ne ve, ali ne izvajata le njegovih poslov. A Jankovića so želeli na lopovščinah ujeti mnogi, bivši premier Janez Janša je angažiral vse vojščake. Nikomur ni uspelo.

A vrnimo se k Jankoviću kot politiku: v javnem prostoru ne obstaja kot pretendent na mesto premierja, ne kot človek levice, ne kot državnik. Do tega trenutka o njem ni potekala nobena resna debata, javno se informacija pojavlja mimobežno. In vendar je anketa, ki smo jo naročili, da bi preverili njegove možnosti v javnosti, pokazala, da bi ga na tem položaju takoj podprlo več kot 30 odstotkov vseh volivcev, na levici pa celo 60 odstotkov. Gre za visoko podporo.

A temeljno vprašanje ni, ali je Janković pripravljen vstopiti v to igro. V tem trenutku zagotovo ne. Bolj pomembno vprašanje je, ali se politične stranke levice drznejo staviti nanj. V tem trenutku se zdi, da levica ni pripravljena na nič staviti, da bi radi le prišli do zraka. Stran od vladanja. Pri tem ne mislimo na predsednika vlade Boruta Pahorja; ta že nekaj časa ni več z nami, ampak nekje, nekje, ... bogve. V resnici je na celotnem političnem polu Janković eden redkih, ki še nastopa z resno in premočrtno energijo politika - pa čeprav je le župan Ljubljane. Večina drugih menca, mane roke, čaka na videz odrešujoče volitve ali pa ne sprejema realnega stanja. To velja za predsednico LDS, predsednika Zares in že omenjenega predsednika SD. Edini, ki v tem trenutku na levici še kaže resno voljo in energijo, je Karl Erjavec.

To je stanje na levici in to so njene izbire. Lahko se prepustijo predčasnim volitvam, ki jih agresivno zaukazuje Janez Janša. Kako neverjetno je, kako pridno sledijo njegovi agendi (pri čemer je, spet, pri tem najbolj temeljit Pahor, ki kot da ne vidi, da je to klic njegovega lastnega političnega biriča). To počnejo že nekaj mesecev, le da dokazujejo, da niso proti. Zakaj že? Zakaj ne smejo biti zoper Janševo agendo? Nobenega ne legitimnega ne legalnega ali ustavnega razloga ni, da ne poskusijo še pred volitvami normalizirati in vzpostaviti verodostojne vlade in postaviti drugega premierja. Pa ne zaradi njih. Ampak zato, ker si Slovenija to preprosto zasluži. Na izbiro ima madžarski model, nad katerim se navdušuje SDS (in, zanimivo, tudi cerkveni predstavniki ne skrivajo navdušenja), ali pa še zadnji lastni poskus, da se pred volitvami postavijo na noge. Izgubiti tako nimajo več veliko. Dobijo lahko veliko.

Absurdno je torej v tem trenutku največ v rokah samega Jankovića, Erjavca in pa poslancev nekdanje koalicije - morda bi predsedniki trojčka v tem procesu morali stati ob strani. Druge osebe kot Jankovića tako nimajo. Pri čemer Jankovića kljub vsem dvomom ne gre podcenjevati. Operativno je visoko usposobljen. In tudi politično razume današnji svet bolj kot marsikateri dolgoprogaš v slovenski politiki. Je pa presenetljiva izbira.

Predčasne volitve pomenijo zelo verjetno vrnitev Janeza Janše na oblast. Upi na levici, da se bodo pred volitvami volivci zbudili in šli kljub vsemu obkrožit kandidate levice, je neumno in prevzetno. Za to morajo dobiti volivci povod. V tem trenutku jim ga nobena izmed strank trojčka ne ponuja. Volivci so se leta 2008 izjemno angažirali, politično pa se niso umaknili zato, ker bi mislili, da se ta vlada ni znala soočiti s krizo, ampak zato, ker so se njeni voditelji izkazali kot nenačelni, prepirljivi in neresni. Večina kriz in krizic v preteklih treh letih je bila posledica njihovih medsebojnih hudobij in obračunavanj.

In ni res, da je Zoran Janković njihova zadnja priložnost. Edina je.