Misel, knjiga in drevo

Bernard Nežmah

28. 8. 2011  |  Mladina 34  |  Pamflet

Dopust je trenutek refleksije, čas, ko izstopimo iz vsakdanjih ritualov in samoumevnosti, zato se tokrat v tej rubriki ne pojavljajo njeni standardni junaki. Namesto njih bodo gostovali Tony Judt, Alberto Manguel in Nenad Visković. Prvi je zgodovinar sodobne Evrope, drugi bibliofil in tretji profesor prava.

Najprej kajpak vprašanje: zakaj prav oni?

Ko bi še živel, bi Tony Judt pojasnjeval bes novih angleških »huliganov«. Od kod nenadoma ta silni srd, za katerega niti slutili nismo, da obstaja? Kako se lahko mirni državljani čez noč prelevijo v drhal? Tovrstnih odgovorov angleški zgodovinar ni iskal na psihološki ravni, spraševal se je, kako da določeni pogledi, nejevolje in negodovanja nekaterih družbenih skupin niso znani ne vladajoči administraciji ne javnosti. Tudi ni kritiziral počasnosti in neučinkovitosti tajnih služb, ki niso vnaprej zaznale nemirov, niti ni plediral k večjemu nadzoru nad ljudstvom. Problem je obrnil: kaj se dogaja s parlamentarno demokracijo, v kateri oblast izvajata vlada in parlament, množice pa lahko svoje mnenje povedo ob volitvah, enkrat na štiri leta? - Čisto dejstvo demokratičnega primanjkljaja. Čeravno simpatizer politične levice, zgledov ni iskal v komunističnih režimih vzhodne Evrope, temveč v zgodovini socialnodemokratskih strank. V idejah, ki so nasprotovale prevelikim razlikam v bogastvu, v idejah, ki niso malikovale denarnega in glamournega prestiža, v idejah, ki so proklamirale enakost in solidarnost.

Poglejmo preprosto medije in junake, ki jih izpostavljajo. Biti na lestvici 100 najbolj bogatih, ti odpre vrata v družabne kronike, imeti politično ali denarno moč, to je glavni kriterij, ki fascinira medije. Največji organizirani kriminal, ki se dogaja na Slovenskem, je neplačevanje socialnih prispevkov za zaposlene in neizplačevanje plač za opravljeno delo. Toda, kako smo zanj izvedeli? Je v času razcveta kakšen izmed medijev razkril tragično zgodbo nesrečnih delavcev? Nak, šele potem, ko je prišlo do konca, ko so podjetja bankrotirala in ko so se opeharjeni zbrali na protestih, takrat so prišle kamere. Pogrebni žurnalizem. Na strani politike je še hujše, da ne pomislimo na državnega voditelja, ki je gradbenemu prevarantu šel za agenta pri posredovanju poslov z Gadafijem.

Sicer pa smo tudi na besedni ravni priče zatonu besed, kot so solidarnosti in vrlina. Niti televizije se ne spomnijo, da bi napravile kratke ankete, kaj si ljudje mislijo pod tema pojmoma. Rezultati bi bili pretresljivi.

Od Tonyja Judta k Albertu Manguelu. Argentinski pisatelj svoje bivanje posveča branju, zbiranju knjig, obiskovanju knjižnic, premišljevanju o zgodovini bralnih navad. Človek, ki si zgradi nov dom zato, da bo vanj postavil knjižnico za 30.000 del, je z današnjimi očmi bizarnež. Četudi je milijonar duha. In v svojih knjigah piše glorije ljudem, ki živijo za idejo.

Kot denimo Elena Sikorskaja. Ko so maja 1945 med češko vstajo proti nacistom v Prago že prihajale ruske čete, se je knjižničarka Sikorskaja zgrozila: umikajoči nacistični častniki niso vrnili v knjižnico izposojenih knjig. ??? - Na izposojevalnih listkih je pogledala naslove izposojevalcev in jadrno odhitela na reševanje knjig, prišla torej do hiše nemškega pilota, ki je presenečen odprl, a potem ji je čisto mirno vrnil knjige.

Ali pa Aby Warburg, ki se je rodil sredi 19. stoletja kot najstarejši sin judovskega bankirja. Svojeglavi mladostnik je kasneje ponudil svojemu mlajšemu bratu, da mu preda pravico prvorojenca, skratka bančno oblast, če mu bo v zameno kupil vse knjige, ki si jih bo kdaj zaželel. Na koncu je nastala znamenita Warburgova knjižnica.

Mladi Andrew Carnegie, kasneje milijonar in ustanovitelj knjižnic, je kot revni mladenič l. 1932 protestiral: »Zakaj nimamo kraljeve knjižnice na sedežu vsakega okraja, ko pa imamo ječo in vislice prav povsod?«

Branje knjig nas pripelje do misli Edmunda Burka, ki se je spraševal, kaj je sploh družba, in ponudil odgovor: »To ni le družabništvo med živimi, ampak med živimi, mrtvimi in še nerojenimi.« Sestavni del bivanja sta rešpekt do preteklosti in pogled v prihodnost.

Sodobna Ljubljana je antidružba, kultura buldožerjev, pod katero je padel »Kolosej«, ki da je bil preveč grd, ob postavitvi pa ga je s pesmijo pozdravil celo France Prešeren. Preteklost je brez vrednosti, če proti njej nastopi gradbeni investitor. Pred časom je na Viču mestna oblast sklenila, da na prostoru manjšega gozdička blagoslovi gradnjo betonske soseske.

Toda mesto ni dom le ljudem, tam biva tudi lesna sova. Žival, ki je sicer zaščitena na Slovenskem. Skupina protestnikov je zato vložila v njenem imenu pritožbo na sodišče.

Viška lesna sova seveda ni postala heroina medijev, o njej ni zaznati ne zgodb in ne simpatij. Spet samo še ena nestvarna bizarnost, ali kot bi rekli oblastniki, grdo nagajanje napredku.

Profesor Nikola Visković v knjigi »Stablo i čovjek« navaja dogodek iz Kalifornije, kjer so gozdarji hoteli posekati staro sekvojo v gozdu »Head-waters«. Na smrt obsojeno drevo bi padlo, ko bi ne bilo dekleta po imenu Julie Hill, ki je branila pravico drevesa do življenja. Pogumna Julie je pred žagarji splezala visoko v drevesno krošnjo ter tam protestno bivala in preživela dve leti!!! Na koncu je pred teve kamerami zmagovito zlezla z drevesa, saj ji je uspelo, da je bilo drevo razglašeno za zaščiteno.

Visković je v znameniti knjigi postavil drevo kot bit civilizacije. Dva tisoč let staro drevo je zadnji živi sodobnik antičnih in staro-ameriških civilizacij, hkrati pa vez s prihodnostjo. Hrast, ki ga posadimo danes, bo naša dediščina pravnukom.

Okolje ni naša last, ki jo po tržnih muhah preobračamo, ampak je bogastvo, ali pa revščina, ki jo zapuščamo bodočim rodovom. Civilizacija ima moč le dotlej, dokler je sposobna ravnati z mislijo na prihodnost.