Dol z antifašizmom!

Heni Erceg

9. 9. 2011  |  Mladina 36  |  Hrvaška

Mislim, da nihče normalen ne more biti policijski šef. Noben spodoben človek, pravzaprav, se v današnjih političnih razmerah sploh ne bi hotel ukvarjati s politiko, kaj šele, da bi bil notranji minister ... In to celo na vzhodu Evrope, v eni od ušivih tranzicijskih držav, kjer so demokratični procesi šele pognali korenine, v državne službe pa se še vedno rekrutirajo sorodniki, nečaki, preverjen kader, vdan izključno partiji na oblasti. Hrvaška še posebej ni imela sreče s svojim policijskim kadrom in na položaju ministra za notranje zadeve so se nenehno menjevali neki čudni osebki, polinteligenti ali, kako bi se reklo, ljudje z zelo razvitim smislom za zvestobo vodji in partiji. Koga vsega nismo imeli na tem položaju, od bedastega tipa, ki je v nekem intervjuju v začetku devetdesetih let odkritosrčno bleknil, da je, glej si ga no, »popolnoma nepolicijski tip«, Tuđman pa ga je naslednjega dne zamenjal, do dolge vrste osebkov, ki so vsi od prvega do zadnjega zvesto delovali v bran režima, pri tem pa obilno uporabljali sredstva za prisluškovanje, spremljanje in blatenje opozicijskih novinarjev in intelektualcev.

Niti v kratkem obdobju, ko Tuđmanova partija ni bila na oblasti, se stvari niso kaj prida spremenile, socialdemokratska vlada ni dopustila nikakršne lustracije, naznanilo, da novinarski dosjeji v resnici obstajajo in da si jih lahko pridemo ogledat, če hočemo, ne moremo pa jih dobiti, je veljalo za velikanski korak naprej v demokracijo. S to sramotno prevaro naj bi si oblast zagotovila zgolj demokratični lišp, z našimi dosjeji, prepolnimi odvratnih laži in blatenja, pa naj bi še naprej razpolagala tajna policija, torej režim.

Vendarle so se celo takšni notranji ministri redko povsem odkrito spuščali v politične razprave, ljubše jim je bilo podtalno delovanje in izpopolnjevanje tehnologije za vohljanje za »notranjim sovražnikom« in nadzor nad njim.

Dvajset let pozneje, ko je Hrvaška na pragu Evropske unije, je vse te mračne hadezejevske like prekosil sedanji policijski minister, ki kot neformalni predstavnik za stike z javnostjo premierke Kosorjeve svoj položaj v glavnem izrablja za ideološko promocijo vladajoče stranke. Točneje, ta krščanski desničar, kot se rad predstavlja, javno govori vse, česar Kosorjeva in njeni jastrebi ne smejo reči, da ne bi omajali svojega domnevnega evropskega ugleda.

Omenjeni minister je začel obsežno preiskavo proti dvema nekdanjima antifašističnima borcema zaradi domnevnih zločinov med drugo svetovno vojno, čeprav sta oba že krepko zakorakala v deveto desetletje življenja. No, zaradi odpora, ki ga do ministrovega grobijanskega delovanja kaže državni tožilec, stara antifašista še nista obtožena, ju pa ves čas medijsko in javno ovajajo, k čemur seveda vselej sodijo grožnje in zbujanje občutkov nelagodja.

Zdaj nam manjka samo še, da bodo Hrvati čez kak mesec spet izvolili tiste, ki so jim tako uspešno pokazali krivce za vsesplošni socialni in družbeni zlom. Preklete antifašiste! Eh, ko jih le ne bi bilo. Tako bi že 70 let lepo in udobno živeli v svoji mali, ustaški, etnično čisti državi.

Takšno stališče državnega tožilca resnično spravlja ob živce Kosorkinega ideološkega pretepača oziroma prvega policista, zaradi česar se je odpravil na turnejo po različnih moriščih iz druge svetovne vojne, kjer ima v glavnem revizionistične govore o zločinih partizanov, ki so obliž na skelečo rano ustašofilov in desničarskih gorečnežev, pa tudi precejšnje množice Hrvatov, na katere sta partizanstvo in z njim antifašizem vedno učinkovala nekako tako kot rdeča krpa.

In medtem ko gospa Kosor izvaja predvolilno kampanjo in se neprepričljivo spogleduje s civilizacijskimi dosežki Evropske unije, hkrati pa zatrjuje, da ne bo dopustila, da bi Hrvaški zavladala »plazeča se rdeča nevarnost«, njen policijski minister opravlja zlovešči del posla. Primeren za notranjo uporabo. Za svojo sveto vojno proti antifašizmu si bo omislil celo zakonsko podlago, posegel bo po institutu poveljniške odgovornosti, kajti če na podlagi te odgovornosti v Haagu sodijo hrvaškim generalom zaradi še svežih zločinov, potem je mogoče soditi tudi antifašistom zaradi tistih izpred več kot 60 let. Pri tem se zgleduje, tako pravi, po sojenju nacističnim voditeljem v Nürnbergu.

A to ni le gnusni revizionizem in civilizacijsko strmoglavljenje, ampak veliko nevarnejša zgodba, zrežirana v kabinetu premierke Kosorjeve, ki zaradi pomanjkanja vsakršnega racionalnega predvolilnega programa posega po ideoloških norostih, kakršne gredo vedno v promet. Tako je prišel na vrsto tudi boj proti antifašizmu. Ta anticivilizacijska podlaga naj bi pomagala zbrati zdaj neenotne desne, večinoma proustaške stranke, tako imenovane branitelje in obubožano ljudstvo, ki meni, da je za vse zlo tako ali tako vedno krivo nekaj bivšega - Jugoslavija, komunisti, partizani ...

Kosorjeva sama si pač ne sme privoščiti več od tega, da javno pokaže naklonjenost generalom, v Haagu obsojenim hudih zločinov nad srbskim prebivalstvom, in jih imenuje junaki, kar je že dovolj hudo zaradi samih državljanov Hrvaške, pa tudi zaradi vnovičnih političnih sporov s Srbijo. Zato je nevarno opravilo nepriznavanja antifašizma pod plaščem strahu pred rdečo nevarnostjo prepustila svojemu notranjemu ministru. Ta pa vsak dan za korak globlje vstopi v svoj lastni mrak in navsezadnje blekne celo, da bi bila zanj žalitev, če bi mu kdo rekel antifašist!

No, nekaj je pač blebetanje neuravnovešenega politika, če pa minister v vladi države, ki je na pragu Evropske unije, zahteva, da se iz ustave izbriše določilo o antifašističnih temeljih hrvaške države, in je ta minister celo notranji minister, potem je menda jasno, da je celotna vladajoča garnitura izgubila kompas. Zdaj nam manjka samo še, da bodo Hrvati čez kak mesec spet izvolili tiste, ki so jim tako uspešno pokazali krivce za vsesplošni socialni in družbeni zlom. Preklete antifašiste! Eh, ko jih le ne bi bilo. Tako bi že 70 let lepo in udobno živeli v svoji mali, ustaški, etnično čisti državi.