Kapitan Phillips

Predstavljajte si ameriško trgovsko ladjo, polno kontejnerjev. Predstavljajte si, da pluje mimo Somalije. Predstavljajte si, da ladjo zavzamejo somalski pirati. In predstavljajte si, da začne potem kapitan te ladje šahirati s pirati in da se v to živčno vojno vključijo tudi pravi vojaki, specialci, “tjuljnji” ameriške mornarice.

Carrie

Gus Van Sant je pred leti posnel dobesedni rimejk Hitchcockovega Psiha – rimejkiral je vsak kader posebej, le da v barvah. Carrie izgleda podobno: kot skoraj dobesedni rimejk De Palmove Carrie. V barvah.

Naslednji ste vi

Za bogataše ni dobro, da živijo na samem. Ni več varno. To napako naredi bogataška družina, ki se zbere v precej osamljeni vili – oče in mati, njuni trije sinovi in hči ter njihovi partnerji. Vsi so veseli tega vrha, no, napeto veseli, toda še preden dobro nazdravijo svoji blaginji in požvenkljajo z nakitom, že enega izmed njih prestreli puščica – naravnost skozi glavo. In še preden začnejo dobro kričati na pomoč, jim skrivnostni napadalci – maskirani in anonimni, se razume – že zabrusijo: Vi ste naslednji! Telefoni ne delajo, do avta ne morejo, sosedje so mrtvi, države, ki bi jih magično rešila (in njihovo neizogibno izgubo podružbila), pa ni, tako da jim preostane le boj za golo preživetje, toda padajo kot muhe – film Naslednji ste vi, fino dopolnilo Koče v gozdu, je invazijski slasher, ki pokaže, da bogataši v resnici sploh niso tako konkurenčni, kot mislijo, in da pošast, ki jo zabava ubijanje, tli v njih samih.

Arcade Fire: Reflektor

Montrealska skupina Arcade Fire je na svetovnem glasbenem zemljevidu navzoča že vse, odkar sta se sedanja zakonca Win Butler in Régine Chassange spoznala ter ustanovila duo. Ta je kmalu prerasel v skupino, ustanovitelja pa sta zvezo zapečatila z zakonskim stanom, ki je očitno še dodatno podžgal njuno ustvarjalnost.

Javier Marías: Zaljubljenosti

Marías je na daleč prepoznaven stilist, vestno in marljivo dolbe in poglablja svoje stavke, to je eno samo uvrtavanje, pripoved se večinoma ukvarja z lastnimi možnostmi, kot se z alternativami svojemu življenju in s preteklostjo ukvarjajo tudi romaneskni nosilci.

Vinko Möderndorfer: Izdelovalec zvonov

Avtor, ki je mojster romaneskne zgradbe, je zdaj združil vsaj tri različne žanre v enem delu. Cena je visoka, zakaj bralca ne vleče strast pogledati, kaj se bo zgodilo na naslednjih straneh. Namesto zgodbe tako deluje moč fragmentov.

Možgani z jajci

Vse je v glavi. O tem smo se lahko prepričali v začetku tedna, ko so v nacionalkinem dnevniku objavili novico, da bodo slovenski vojaki dobili nove čelade. V naslednjih treh letih bomo za 6000 čelad plačali milijon evrov. Kljub na prvi pogled ogromnemu znesku to znese borih 166,66 evra na čelado.

Hvala, ker vztrajate!

V soboto nas je pot nesla v ljubljanski Kino Šiška. Pred nami je bil intenziven večer, saj je ljubljanska skupina Katalena, ki z nemainstreamovsko držo ljudske viže že dvanajsto leto podaja na povsem svoj način, pripravila prav poseben dogodek, na katerem je v ospredje postavila svoje raznovrstne (z)godbe. Člani Katalene, Vesna Zornik, Boštjan Gombač, Polona Janežič, Tibor Mihelič Syed, Robert Rebolj in idejni vodja Boštjan Narat, so namreč vsi dejavni tudi v številnih drugih skupinah, tudi takšnih, v katerih so nosilci zgodb, in tako so pripravili predstavitev vseh godb, ki jih kot glasbeniki snujejo skupaj in vsak zase.

Anna Calvi: One Breath

Britanska avtorica pesmi, pevka in multiinstrumentalistka Anna Calvi je glasbeno javnost navdušila tako rekoč še pred izidom dolgometražnega prvenca pred slabimi tremi leti, potem pa se je to navdušenje le še stopnjevalo. Za prvenec je bila nominirana za nagrado mercury prize, ki jo vsako leto podelijo najboljšim albumom britanskih in irskih glasbenikov in ji jo je tisto leto z izjemnim albumom izmaknila veteranka PJ Harvey, s katero Anno sicer radi primerjajo. Tako rekoč vsi najrelevantnejši (in največji) mediji sedaj pišejo hvalospeve njeni drugi plošči, dobrih sto tisoč ogledov (po enem mesecu!) videa za prvi singel Eliza pa kaže, da medijskemu navdušenju vse bolj sledijo tudi poslušalci.

Uroš Zupan: Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost

Jasno, naslov te memoarsko-esejistične knjige bi moral biti Moje nagrade, pa preveč cikne na Bernharda, ki je Zupanovo knjigo zagrobno tudi sprožil; namreč, ob izidu Mojih nagrad ga je nekaj mlajših in generacijskih kolegov izzvalo, naj se razpiše o nagradah.

Thomas Szasz: Kraja človeka: eseji proti medikalizaciji vsakdanjega življenja

Psihiater židovskega rodu in madžarskih korenin je že pred drugo vojno emigriral v ZDA in tam postal osrednji kritik psihiatričnega zdravljenja. Po njem je človek odgovoren za svoje obnašanje, sklicevanje na mentalne neprištevnosti pa razume samo kot berglo, ki mu jemlje odgovornost oziroma ga napravi za večnega pacienta.

Otožna Jasmine

Filmi Woodya Allena so vedno rahlo retro, zato v njih kakega silnega odzivanja na vprično realnost ne morete pričakovati, toda Otožna Jasmine je prav to – Allenov najbolj aktualistični film.

Načrt za pobeg

V filmih je vse mogoče. Čisto vse. Film se lahko dela, da sta Sylvester Stallone in Arnold Schwarzenegger stara 30 ali pa 35 let, lahko se dela, da sta najpametnejša in najlucidnejša človeka na svetu, lahko se dela, da sta najmočnejša in najodpornejša človeka na svetu, lahko se dela, da vesta odgovor na vsako – še tako obskurno – vprašanje, lahko se dela, da matematiko obvladata tako dobro kot psihologijo in teorije iger, lahko se celo dela, da lahko visita s helikopterja.

Vklapljanje razuma

Verjetno si je vsak od nas kdaj zaželel, da bi imel dvojnika. Če ne drugega, bi tako imeli več časa za različne stvari in bi lahko bili na več različnih mestih hkrati. No, profesor Hiroši Išiguro iz Japonske si je željo izpolnil. Svojega robota dvojnika, ki je namesto njega že imel predavanje, je prejšnji konec tedna pripeljal v Trbovlje. Človek robot, ki je spregovoril tudi v slovenščini, je, kot smo videli v Infodromu, navdušil osnovnošolce. Ti so robota dvojčka od njegovega stvaritelja ločili le po tem, da je bolj bled in da ne more hoditi, sicer pa je dejansko videti kot njegov klon.

Gravitacija

Ko gledate Cuarónovo Gravitacijo, si rečete: če bi filmu pustili, da je film, če bi mu torej pustili, da izkoristi ves svoj potencial, potem bi vsi filmi, ki smo jih videli do sedaj, izgledali le kot predzgodovina filma.

Ponarejevalec

Ponarejevalec, farsična revizija Kusturičevega Očka na službeni poti, je zgodba o najboljšem človeku Jugoslavije. O človeku, brez katerega ne bi bilo Jugoslavije. O človeku, ki je svoje življenje posvetil blaginji ljudstva. O človeku, brez katerega bi bili vsi ljudje brez dela, njihovi otroci pa bi stradali.

Jimmy P.

Georges Devereux, francoski antropolog in psihoanalitik, je pred mnogimi leti famozno popisal svoje seanse z Jimmyjem Picardom, Indijancem (Blackfoot), sicer veteranom II. svetovne vojne, ki so mu vojne rane povzročale hude napade tesnobe in slepote, Arnaud Desplechin pa zdaj te prelomne terapevtske seanse, ki jih leta 1948 v vojaški bolnišnici (Topeka, Kansas) preigravata energični Mathieu Amalric (Devereux) in stoični Benicio del Toro (Jimmy), spodvije v epos klinične distanciranosti in emocionalne zadržanosti, ki iz nevroz in halucinacij Indijanca, že praktično obosojenega na Let nad kukavičjim gnezdom, zlagoma – ob usedlinah freudovskega Ojdipa – izlušči tudi nepredelane smeti ameriške mitologije, rasizma, asimilacijske represije, evangelijske divjine in vesternov Johna Forda, kar je verjetno namig, da je nezavedno strukturirano kot film, ultimativni faustovski »skupni jezik«, ki ga tako christophwaltzevsko išče Devereux.

Saksofonist, ki šibi kolena

Bolj ko se je bližal nastop zvezdniškega avant saksofonista Colina Stetsona v Cankarjevem domu, glasnejše so postajale govorice, da je koncert razprodan. Govoricam so verjetno botrovali hvalospevi na Američanov račun, ki tokrat niso prihajali le iz kroga okoli jazzovske serijalke Cankarjevi torki, pač pa tudi iz vrst privržencev indie rockovskih, elektronskih, pop, predvsem pa samosvojih, svežih in atraktivnih muzik. No, v torek se je izkazalo, da koncert vendarle ni bil razprodan, so pa Klub Cankarjevega doma (upravičeno) skoraj povsem napolnili sladokusci z raznoterimi glasbenimi izvori.

Inka Parei: Hladilna postaja

En teden ima pripovedovalec časa, da izve, kaj se je zgodilo na dvorišču vzhodnonemške tiskarne v osemdesetih letih, ko je prišel skrivnostni tovornjak s cerado, da izve, koliko je bila njegova prva žena izpostavljena sevanju iz Černobila. Teden, v katerem ji morajo postaviti dokončno diagnozo in določiti raka, da ga bodo zdravili bodisi intenzivno ali bolj daljnoročno, kar je odvisno od natančne raziskave preteklosti, trdi bivša žena.

Sergio Rubin-Francesca Ambrogetti: Papež Frančišek Jorge Bergoglio se pogovarja

Gesta, ki sledi logiki knjigotrške promocije – pogovor s kardinalom prodaja kot pogovor s papežem. Vendar le na formalni ravni, zakaj novi papež v svojih nastopih ostaja zvest poprejšnjim pogledom. Zatorej knjiga pogovorov prinaša širni javnosti sliko o osebnosti Jorgeja Bergoglia.

Nova sezona obupa

Vsako jesen z upanjem zremo v ekrane in čakamo lastovko, ki bi napovedala pomlad v univerzumu slovenske televizijske produkcije. In vsakič nam je ob gledanju kilavega domačega TV-pridelka bolj nerodno. Podcenjevanju gledalcev očitno ni videti konca.

Samo bog odpušča

Samo bog odpušča je film, ki sanja, da je film, ki gori počasi – kot senca v noči, kot znoj v krvi, kot tesnoba v neonu, kot blato v zlatu, kot seks z nekom, ki ga poznaš ravno toliko, da ga ne slečeš takoj. Drive, ki ga je posnel Nicolas Winding Refn, je bil eden izmed boljših filmov zadnje čase, film Samo bog odpušča, introspektiven kot zamah z mečem, pa izgleda kot njegovo nadaljevanje, le da se Ryan Gosling iz Los Angelesa preseli v Bangkok, v katerem vsak pogled pove več kot tisoč besed.

Malavita

Robert De Niro igra Giovannija Manzonija, brooklynskega mafijca, ki je ovadil svoje šefe, zato ga ameriške oblasti v okviru programa za zaščito prič preselijo najprej na Azurno obalo (ne sprašujte), potem pa v Normandijo (ne sprašujte, part deux).

Kaj ko bi živeli vsi skupaj

V času, ko se prebivalstvo stara, ko se delovna doba podaljšuje, ko neoliberalci odpirajo nove trge za upokojence, ko domovi za ostarele postajajo sončni slumi za nekonkurenčne in ko industrija pomlajevanja izumlja nove in nove terapije, napoje in tehnike, ki preprečujejo staranje, vas ne bi smelo presenetiti, da je Hanekejeva Ljubezen pobrala Zlato palmo in da se je končala tako, kot se je, da se je ta problematika stegnila tudi v naše filme (Srečen za umret, Nočne ladje) in da so ostareli, upokojeni in nekonkurenčni začeli iskati nove utopije, bodisi v Indiji (Eksotični hotel Marigold) ali pa v francoski komuni, v katero se v filmu Kaj ko bi živeli vsi skupaj – jasno, v izogib domu za ostarele in drugim grozotam »tretjega dejanja« – zbije pet upokojencev, nekdanjih radikalcev, ki so zdaj, na stara leta, tako »nebistveni«, da jih policija med protesti niti ne aretira, toda film v to skupnost – kot sprehajalca psov – vtakne tudi Dirka (Daniel Brühl), mladega etnologa, pač nekoga, s katerim se bo publika »lažje« identificirala, kajti Jane Fonda, Geraldine Chaplin, Pierre Richard, Claude Rich in Guy Bedos, nekdanji zvezdniki svetovnega filma, očitno niso več dovolj konkurenčni, še toliko bolj, ker film – kljub melanholični gracioznosti, s katero maha – v njihovi starosti vidi le nekaj regresivnega in eksotičnega, zgolj priložnost za odpuščanje starih »grehov«, kot da je bila »napaka« že njihovo življenje.

Nebo med Rimom in Berlinom se je odprlo nad Ljubljano

Nepričakovano sodelovanje italijanskega skladatelja Teha Tearda in prvaka nemške alternative Blixe Bargelda na plošči Still Smiling, ki letos dobiva številne pohvale, smo minulo soboto na veselje domačih ljubiteljev zvedavih muzik lahko doživeli tudi v Ljubljani. Ker sta avtorja ploščo povzela kot odsev neba med Rimom in Berlinom, bi koncertu na približno polovici poti med obema prestolnicama, z nekaj patriotskega snobizma, morda lahko pripisali kar simbolični pomen.

Jonas Jonasson: Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil

Ko na rojstni dan Allan pobegne iz doma upokojencev, kamor so ga strpali, ker je razstrelil še eno od svojih hiš – kot ga je davna prva razstrelitev pognala po svetu v kar najbolj vrtoglave in markantne dogodke prejšnjega stoletja –, pobegne iz doma, kjer se že zbirajo obiskovalci slavljenca in lokalni veljaki, čeprav je njemu ves ta pomp čisto zoprn, se takoj spomnimo na Paasillino. Se nam zdi, da je Šved Jonnason dobil franšizo od finskega kolega.

Jörg Baberowski in Anselm Doering-Manteuffel: Red in teror

Primerjava nacizma in stalinizma je na Slovenskem tihi znanstveni tabu. O tej tematiki izdana dela kot prvo postavljajo, da je nacizem absolutno večje zlo. Nemška profesorja zgodovine zastavita drugače: kaj druži ti vladavini?

Adijo, pamet

Dobra ura, popoldanska razvedrilna oddaja TV Slovenija, ob kateri lahko med delovniki z izklopljenimi možgani pripravimo kosilo, pomijemo posodo in zložimo perilo, se je po počitnicah vrnila v službo. Ob torkih jo po novem začenjajo z rubriko Dobra zgodba, ker v teh težkih časih potrebujemo pozitivne zgodbe, ne pa dodatnega vznemirjanja. Tako smo spoznali Urško in Gregorja, ki potujeta po svetu ter raziskujeta ljubezen in partnerske odnose. Romantični prispevek o dveh, ki ju je novi način življenja osrečil do te mere, da jima lepe obleke ne pomenijo več nič, je bil prava idila novodobnih otrok cvetja, protiutež težki temi sredine nacionalkine oddaje Dosjeji z naslovom Na svidenje, pamet.

Čefurji raus!

Čefurji raus! – zgodba o Marku (Benjamin Krnetič) in njegovih fužinskih prijateljih, sinovih priseljencev, ki se jim prikazujejo Slovenci v narodnih nošah – je film, ki je sam proti sebi. Prva stvar, ki jo ima proti sebi, je ironična: roman je postal tako razvpit, da imajo zdaj vsi občutek, da so že zdavnaj videli tudi film.

Duh leta ‘45

Zdaj, v času, ko družba razpada, ko jo skušajo ponovno razbiti le na kolekcijo volčjih posameznikov in ko že tudi sama ideja družbe ne leti več, je lepo videti dokumentarec o tem, kaj je to družba. Kaj družbo naredi družbo?