-
Ko frontman kakšnega slovitega benda izda samostojno ploščo, se zmeraj vprašamo, ali gre zgolj za kratkotrajen umik iz matične skupine ali pa za naveličanost nad dosedanjim delom v skupini.
-
Redko se zgodi, da se zberejo glasbeniki z različnih vetrov in ustanovijo rock skupino, ki naj bi nadaljevala zgodbo o uspehu nekoč kakovostnih bendov iz underground miljeja. Pri tem mislimo predvsem na prekmurski Psycho-Path, ki je zaslovel kot polnokrven rock’n’roll bend tudi zunaj meja Slovenije.
-
Kristof Magnusson: Nisem bil jaz
Obstajajo ženske, ki preveč ljubijo. Specializirane med njimi preveč ljubijo prav določenega literarnega avtorja, v tem primeru prevajalka možaka, ki ga strastno prevaja in na njegovo grozo zasipa s seznami netočnosti in nelogičnosti v romanu, recimo opozarja na nedoslednosti pri uporabljenih receptih.
-
Simon Frith, Lee Marshall: Glasba in avtorska pravica
Vsebina niso pravne regulacije kot take, ne odškodninske tožbe, niti ne boj proti piratstvu. Avtorja avtorske pravice problematizirata glede na glasbo. Denimo pravni okvir lastništva tradicionalne glasbe v poblagovljenem svetu. Ta ni deležna avtorskega varstva, kar se zdi na prvi pogled razumljivo, saj je kulturna dediščina splošno dobro. Toda posledica je, da sodobne glasbene skupine njene napeve in melodije množično tkejo v svoje skladbe, te pa potem zaščitene prodajajo kot svoje umotvore. Torej razvita forma klasičnega kolonializma, kjer so ideje drugih nosilne surovine za tvoj uspeh.
-
Ameriške sanje med čakanjem na odstope
V ponedeljek smo končno tudi uradno dočakali prvi odstop, povezan s poročilom protikorupcijske komisije, čeprav še vedno ni šlo za Janeza Janšo ali Zorana Jankovića. V Svetu na Kanalu A so našteli 20 dni od objave poročila do uradnega odstopa Gregorja Viranta in njihova dramatična glasba se verjetno prvič, odkar spremljamo ta skrajno senzacionalistična poročila, ni zdela tako zelo pretirana.
-
Če ste videli Vojakovo vrnitev (1978), film o mentalnih in fizičnih posledicah vojne (vietnamske, se razume), potem se gotovo spomnite, da se je na koncu vse skupaj zvedlo na vprašanje, ali lahko paralizirani vojni veteran (Jon Voight), invalid, priklenjen na voziček, bolje spolno poteši žensko (Jane Fonda) kot njen mož (Bruce Dern), vojni heroj, ali lahko torej ženska s paraplegikom doživi orgazem, ki ga s svojim možem ne more.
-
Comeback Arnolda Schwarzeneggerja, nekdanjega governatorja Kalifornije, ki se je zavzemal za tršo politiko priseljevanja in ki so mu protestniki potem vzklikali, hej, pa saj si tudi ti priseljenec, se ne bi mogel zgoditi v ironičnejšem filmu.
-
Gangsterji so se vedno radi zabavali. Hej, so si rekli, če smo že ravno obsojeni na smrt, če je krogla proti nam že ravno izstreljena, če že ravno živimo na sposojenem času, potem vsaj uživajmo! Zato so zavzeli Las Vegas.
-
Vprašanje, zakaj Hollywood v mjuzikle tlači igralce, ki ne znajo peti, bi si lahko zastavili že pri mjuziklu Mamma Mia! (Brosnan!), zdaj, pri Nesrečnikih, pa bi ga lahko le hrupno ponovili, še toliko bolj, ker po štiklu »I Dreamed a Dream«, zgodnjem vrhuncu, ki ga odpoje uboga Fantine (Anne Hathaway), nadaljevanje tega dolgega mjuzikla zveni le kot antiklimaks (in to kljub temu, da njeno hčer potem igra Amanda Seyfried, ABBA-girl, ki bi lahko materin hit mirno dopolnila s štiklom »I Have a Dream«).
-
Pretenciozna žanrska reciklaža
Vsakoletna januarska inflacija glasbenih dogodkov je postala že stalnica na domačem koncertnem prizorišču, vendar so se koncerti letos začeli nekoliko premikati v drugo polovico meseca, ko so številni klubi ponudili skromno, a še dokaj pestro ponudbo glasbenih presenečenj.
-
Feni Mika Pattona niso izbirčni. Vsak album, v katerega je tako ali drugače vpleten ta kreativec, ki slovi po raznovrstnosti, navadno še pred izidom obvelja za rockovski dogodek leta, res pa je, da je ponovna (koncertna) združitev njegove najbolj znane zasedbe Faith No More v zadnjih treh letih skoraj povsem zasenčila njegove druge glasbene avanture.
-
Michael Palin: V 80 dneh okoli sveta
Naslov poznamo, to je Vernovo potovanje okoli sveta, na katero je za stavo poslal Phileasa Fogga in njegovega služabnika Passepartouta, ki sta dramatično zamudila en dan, vendar sta ga zaradi premika datumske meje spet čudežno dobila, da se od takrat razlega klen poziv: Na Vzhod, mladi mož!
-
Pero Simić: Draža: življenje in smrt Titovega nasprotnika
Pol stoletja so novejšo zgodovino predstavljali kot izdajo četnikov, ki so med vojno sodelovali z nemškimi okupatorji. To je bila zapoved, ki ni prenašala dejstev, kaj šele polemike z njimi. Publicist Simić slovenskim bralcem predstavlja dokumente, ki šele ustvarjajo sliko tedanjega časa.
-
Tudi dva tedna po poročilu komisije za preprečevanje korupcije smo še vedno samo čakali. Da se Janša vrne iz Azerbajdžana, da se izteče Virantov ultimat ter da se po vseh pozivih in demonstrativnem pospravljanju mize Radovana Žerjava vlada končno izreče, kaj bo naredila s svojim vodjo, ki vztrajno prihaja v navzkrižje z zakoni.
-
Spielbergov Lincoln, za katerega se je že vnaprej vedelo, da bo monument, ki potrebuje nekaj pojasnil, je lani dobil dva uvoda. V filmu Abraham Lincoln proti zombijem, tipični vidiotski B-veselici, je Lincoln med državljansko vojno pobijal zombije, »okužene« vojake konfederacije – vojsko konfederacije, ki se je borila za ohranitev sužnjelastništva in odcepitev sužnjelastniških držav, je okužila »bolezen«.
-
Spomnite se komedije Nori na Mary, v kateri je Cameron Diaz obtičala s spermo v laseh. Ne med seksom, ampak na suho. To je bilo obenem odvratno in smešno: odvratno je bilo zato, ker se je to zgodilo na suho, ne med seksom, ne potemtakem v svojem »naravnem« okolju, smešno pa je bilo zato, ker ni vedela, da ima v laseh spermo. Kaj je moški ekvivalent tega? Kaj je moški ekvivalent sperme, ki visi z las? Moda, ki visijo z vratu!
-
Mik (Philip Olsson), 11-letni fant iz Stockholma, rad zahaja v muzej naravne zgodovine, kjer ga najbolj fascinirajo kiti. Ostareli oskrbnik muzeja ga pouči, da se je kit verjetno razvil iz psa. Mik ga le začudeno gleda. »Poglej njegov penis!«
-
Perfekcionistični »lisicodlaki«
Prekmurska skupina Werefox je pretekli teden v mali dvorani ljubljanskega Kina Šiška predstavila svoj prvenec I Am Memory. Izdan pod okriljem založbe God Bless This Mess Records, je že takoj ob izdaji vznemiril in razplamtel marsikatero rokersko dušo.
-
Ko je skupina New Order pred dobrim letom z napovedjo turneje oznanila, da je spet v pogonu, je s tem zagotovo presenetila celo svoje najbolj vnete oboževalce. Vanjo se je vrnila Gillian Gilbert, ki se je zaradi družinskih obveznosti iz nje umaknila že po epohalni plošči Get Ready (2001), ne pa tudi basist Peter Hook, ki jo je zaradi notranjih nesoglasij zapustil leta 2007.
-
Atiq Rahimi: Kamen potrpljenja
Lahko bi se zgodilo v Afganistanu ali pa kje drugje, uvodoma opomni pisec. Mož, negiben, z ves čas odprtimi očmi, na infuziji v sobi, ki meji na škrbino ravnokar porušene hiše, s strelno rano v tilniku. Zraven žena, ki ga neguje, mu moči oči, mu menja infuzijsko vrečko, odganja otroke, da ga ne bi motili, zamoti oborožene moške, ki se motovilijo po četrti, se laže, da je kurba, da si je ne bi vzeli kot trofejo, se nastavi nedolžnemu, da je v začetniškem strahu ne bi poškodoval. Zraven se, kot je slišala od tasta obnovo stare islamske legende, spoveduje možu, kakor se spovedujejo kamnu, da se od zamolčanih zgodb raztrešči in je s tem pozabljeno in odpuščeno vse spovedano.
-
Simon Lenarčič: Vse o imenih v Sloveniji
In seveda polemično, saj poskuša avtor preseči »Leksikon imen«, ki ga je v več izdajah objavil Janez Keber. Kaj si lahko pisec želi bolj kot imeti velikega tekmeca? In Lenarčič ga ne izpusti izpred oči: napiše več strani na večjem formatu, izčrpneje predstavi imena, doda pomenljivejše tabele, predstavi statistiko v privlačnejši obliki, spiše obširnejši dodatek o imenih ter ne pozabi polemizirati ob posameznih razlagah njihovega izvora.
-
Tudi več kot teden dni po tem, ko je Goran Klemenčič opozoril, da premier nekam veliko kupuje z gotovino, ljubljanski župan pa nekoliko po svoje razume pojem povečanja premoženja, sta osumljena obdržala svoji poziciji. Svet na Kanalu A je začel šteti dneve od poročila do odstopa, Janša je postavljal ultimate, Janković pa se je dal zamrzniti kot predsednik stranke, a ostal župan. In kaj storiti v obdobju, ko čakamo na kanček politične kulture in kakšen odstop? Tekmujemo v barviti rabi jezika.
-
Django brez okovov je reimaginacija Djanga, slovitega špageti vesterna, ki ga je leta 1966 posnel Sergio Corbucci in ki se je začel nepozabno: Django (Franco Nero), apokaliptični angel maščevanja, veteran secesijske vojne, pešači čez umazano, blatno pokrajino, za sabo pa – ob štiklu Luisa Bacalova – vleče krsto. S tem uvodnim prizorom ne moreš tekmovati.
-
»Kdo si pa ti,« vpraša direktor Cie, vodja vseh tistih mož, ki za zaprtimi vrati možujejo o vojni proti terorju in njeni ultimativni tarči – Osami bin Ladnu. Odgovor: »Jaz sem prasica, ki je našla to lokacijo.« Lokacija je kakopak ultimativna: utrjeni kompleks v pakistanskem Abbottabadu, kjer naj bi se skrival bin Laden.
-
Hooperjev Teksaški pokol z motorko (1974), ki je že dobil serijo nadaljevanj, rimejk in potem novo serijo nadaljevanj, je zdaj dobil še en rimejk, ki pa vztraja, da je direktno nadaljevanje Hooperjeve kultne klasike, saj na začetku postreže celo z venčkom prizorov iz Hooperjevega originala, toda to so obenem tudi najboljši prizori tega rimejka, v katerem je ravno toliko logike, da Heather (Alexandra Daddario) podeduje hišo najbolj slavne teksaške kanibalske družine, in toliko nelogičnosti, da Leatherface postane njena kri, in to več kot le v enem smislu, tudi tistem, ki jo spremeni v Heatherface.
-
Billy Crystal je bil nekoč – pred stotimi leti – zabaven in duhovit, toda zdaj – sto let kasneje – še vedno prodaja isti humor, iste vice, tako da spominja na ostarele komike, ki hvaležna ušesa za svoj arhaični, retro humor najdejo le še v domovih za ostarele in letoviščih za upokojence. To, kar je vžgalo pred stotimi leti, vžge le še tam.
-
Minuli torek se je v klubu Cankarjevega doma začela nova sezona Cankarjevih torkov, ki bo po novem poleg jazzovskih koncertov vse do oktobra gostila tudi nastope žanrsko sorodnih ustvarjalcev. Eno najlepših domačih koncertnih prizorišč, ki domuje povsem na vrhu največje slovenske kulturne institucije, je tokrat okrasil razgled na pobeljeno Ljubljano, v idiličnem ambientu pa se je s svojim novim projektom String Project izvrstno znašel saksofonist in skladatelj Igor Lumpert.
-
Različni izvajalci: Django Unchained OST
Quentin Tarantino je absolutni kolažni mojster. Je institucija citata drugega kultnega režiserja Jima Jarmuscha, ki je nekoč rekel, da ni nič izvirno in da si je treba sposojati oziroma krasti iz vsega, kar zbuja inspiracijo in imaginacijo. Glasba Tarantinovih filmskih zlepljenk je vedno eksplicit-
-
Goce Smilevski: Sestra Sigmunda Freuda
Smilevski v skoraj retrospektivi izpisuje življenjsko pot Freudove sestre od taboriščnega tuširanja nazaj. Adolfine je edina neporočena in zato predmet družinskega posmeha in zapostavljanja, že prej ji je od pastorkov mlajša mati vlivala občutek nemoči, defetizma in sploh, jo naredila za neprostovoljno sožrtev dogovorjene poroke. V nasprotju s privilegiranim bratom Sigijem, ves čas s svojo sobo in vero vseh, da bo enkrat še velik in pomemben mož, se Adolfine potika po čisto drugačnem Dunaju od tistega iz del Schnitzlerja ali Weiningerja.
-
Umberto Eco: Ustvarjanje sovražnikov
Ki pa so ponovitev predavanj in ne časopisnih kolumn za časnik L’Espresso. Pomembna razlika – namesto intelektualnih duhovitosti imamo eruditske prebliske. Eco je v njih namreč učitelj oziroma učenjak, ki bralcu prinaša nova vedenja.
Iskanje brez piškotkov ni možno
