Ko je Janša rekel »mogoče«

V začetku novega leta, ko so se končali vsi možni pregledi lanskega dogajanja doma in po svetu, tudi tisti, v katerem je Mojca Pašek Šetinc pregled dogajanja v Sloveniji obdelala zgolj na relaciji Janša-Janković, so se na nacionalki ukvarjali predvsem sami s seboj.

Ana Karenina

Tolstojeva Ana Karenina je dobila že množico ekranizacij, kar govori o obsedenosti s kaznovanjem ženske, prešuštne Ane Karenine, velike grešnice – vsi so pač uživali v njenem skoku pod vlak. Tega se niso nikoli naveličali.

Ljubezen

Če ne bi vedeli, kdo je Michael Haneke, pa bi vam zdajle pokazal njegove prejšnje filme, recimo Sedmi kontinent, Bennyjev video, Funny Games, Učiteljico klavirja, Skrito in Beli trak, bi rekli: uf, kakšen nihilist!

Svetovljanska predstava

Protesti, ki so se ob koncu preteklega leta zaradi nevzdržnih življenjskih razmer dogajali po vsej Sloveniji, so iz najskritejših kotičkov privlekli precejšnje število kulturnikov, ki se nikakor ne strinjajo s težavnim stanjem, v katero nas je pripeljala več kot mačehovska drža državnega aparata.

Andy Stott: Luxury Problems

Potem ko je elektronska glasba v devetdesetih letih iz klubov prodrla (tudi) na pop charte, je bilo videti, da se bo tam obdržala še dolgo. Pa se ni. Producenti in didžeji, ki so zaslutili njen množični potencial, so klube sicer zamenjali za velike dvorane in stadione ter postali pop superzvezdniki, toda njihovih (rekreativnih) plošč v glasbeno bolj angažiranih medijih tako rekoč ni bilo mogoče zaslediti.

Walter Moers: Vreščji mojster

Gre za klasično »kulinarično pravljico«, torej enega temeljnih žanrov zamonijske literature, ki ga je peroprask Blagorad Basnodolski – zaver, reptil z rožički in sploh hibrid – priredil po Letterkerlu, Moers pa opravil zadnjo redakcijo. V njej je izpustil hipohondrične detajle, prisluškovanje utripom in merjenje vročine, vsa pretiravanja, ki bi skalila uvodno misel, da je Sledwaya najbolj bolan (dogajalni) kraj v vsej Zamoniji, kar nam kaže dejstvo, da so vsi mogoči načini zdravljenja, tudi alternativni, glavno opravilo in gospodarska panoga v mestecu.

Marijan Tršar: Moja akademijska leta

Čeravno avtobiografija, je delo dokument duha časa svetovne vojne in prvih povojnih let in fragment iz zgodovine univerzitetnega študija. Za vpis je bila pogoj matura ali pa partizanščina, ki je odtehtala serijo manjkajočih gimnazijskih razredov.

Povedati nekaj lepega

Televizijske konce leta praviloma zaznamujejo nešteti prispevki o praznovanjih in obvezna oglašanja s slovenskih ulic. Na slednjih se letos v času nacionalkinega Dnevnika, ki je postregel z vklopi v živo, ni dogajalo kaj dosti, no, razen v Murski Soboti, od koder se je javil Boštjan Rous ter s saksofonom in spremljevalno skupino kar sam poskrbel za nekaj glasbe.

Zveri južne divjine

Katastrofe so običajno posnete skozi oči odraslih, v Zvereh južne divjine, nadrealistični, vizualno izredno zgoščeni, že kar nasičeni, fantastično ozvočeni senzaciji, hipnotičnem produktu filmskega kombinata iz New Orleansa (Court 13), gverilskem eposu, ki izgleda tako, kot da bi skušalo Malickovo Drevo življenja panteistično dopolniti film Na sledi očetu, pa lahko katastrofo – smrt socialne države in ekonomskega reda – vidite skozi neprofitne oči otroka, 6-letne afroameriške deklice z imenom Hushpuppy (Quvenzhané Wallis), ki živi za protipoplavnim jezom, onstran »civilizacije«, hierarhije in modernosti, med piščanci in aligatorji, med mačjo hrano in smetmi, med mrtvimi in živimi, med porodi in pogrebi, med plastičnimi škornji in zrevoltirano slo po življenju, med bolnim očetom (Dwight Henry), ki plava v alkoholu, in materjo, ki je odplavala, v revnem, močvirnem, poplavljenem, zakotnem, slumovskem louisianskem naselju (Bathtub), multi-kulti »avtonomni coni«, nevidni skupnosti, distopični utopiji, ki jo je oblast izključila in nad katero se zgrinjajo katrinski hurikan, posledice taljenja polov, predzgodovinske pošasti in teror, apokaliptični znaki katastrofalnih časov, v katerih bi Batman, Superman in Spider-Man zboleli, Marx, Engels in Lenin pa reformulirali odgovor na vprašanje, kdo je danes subjekt revolucije.

Jack Reacher

Jack Reacher, posnet po bestselerju Leeja Childa, se začne tako kot Dirty Harry in mnoge slike iz Amerike, recimo Connecticuta: fantomski ostrostrelec v nekem ameriškem mestu postreli pet civilistov, toda za sabo pusti tako dolgo sled, da ga hitro dobijo.

Nemogoče

Britanska družina – dobro situirana, bazirana na Japonskem (Ewan McGregor, Naomi Watts & trije sinovi) – pripotuje v rajski tajski letoviški kompleks, v katerem kani preživeti nepozabne božične počitnice, toda ko skočijo v bazen, dobijo več vode, kot so je plačali, kajti obale indijskega oceana, s tajsko vred, pomendra apokaliptični cunami, ki jih začne divje premetavati, mučiti, trpinčiti, vrtinčiti, utapljati, terorizirati, žgati, rezati, sekati in strašiti, tako da izgledajo kot »nedolžni« turisti, s kakršnimi se običajno v grozljivkah poigravajo sadistični, cinični, sarkastični, kanibalski poltergajsti, frediji, jasoni in ledrfejsi.

To so 40

To so 40 je komedija. Ker pa je to komedijo posnel Judd Apatow (40-letni devičnik, Napumpana, Komiki itd.), se začne z divjim seksom, ki je, kot vedno, vir komedije. Seks je komedija.

Nateg in pol

Scenarij za Nateg in pol sta napisala brata Coen. Vau! To je za ta film vsekakor plus. Toda obenem je to minus. Zakaj? Ker si takoj zastavite neizogibno vprašanje: zakaj ga brata Coen potem nista tudi režirala?

Mali volkodlak Dolfi

Če nočete, da bi se vaš otrok strpnosti in lepot drugačnosti učil le pri Disneyju, potem mu pokažite tole razigrano, povsem neškodljivo nizozemsko moralko, v kateri Dolfi – blond najdenček – pri sedmih mutira v plišastega volkodlaka, kar je seveda lepa priložnost, da na lastni koži izkusi, da ima drugačnost resda svoje maluse, a tudi svoje bonuse, ki se raztezajo od samopreskrbnega goltanja živih piščancev, uglašenosti s polno luno in hitrega plezanja do necenzuriranih nočnih potepanj in seksapila.

Pesmi upora

Že nekaj časa po vsej državi potekajo protesti proti obstoječim razmeram in za boljše življenje. Začeli so se že na predvečer lanskega dneva kulture, ko je pred Cankarjevim domom v protest proti ukinitvi samostojnega kulturnega ministrstva in splošni zaostritvi razmer v kulturi, pa tudi v znak umiranja kulture, zagorel kontrabas. Proti koncu leta pa so samonikli protesti postali množični in na njih so začele prostovoljno in samoiniciativno nastopati glasbene skupine, pa tudi ulični glasbeniki, ki so z namenom razširiti idejo boljše države poprijeli za svoja glasbila. In to ne samo domači glasbeniki, zadnji veliki ljubljanski protest so s kratkim nastopom podprli tudi popularni bosanski ska-funk-hiphoperji Dubioza Kolektiv, ob pesmih katerih so pred tem v Mariboru zahtevali odstop župana Kanglerja.

Joey Ramone: … Ya Know?

Leto 2012 je bilo leto živih mrtvecev. Tudi v glasbi. Nekateri so se vrnili v hologramski verziji, drugi zgolj s predbožično našponanimi posthumnimi ’bestof’ kolekcijami, tretji pa z nastopi v živo, s katerimi naj bi zainteresirano javnost opozorili, da še niso mrtvi. In hej, med vso to večinoma neuporabno šaro se tu pa tam vendarle najde tudi izdelek, ob katerem dvigneš obrv in za vsak primer preveriš letnico na koledarju.

Iztok Osojnik: Poročena na rdeče : (zgode in nezgode)

Osojnik poleg drugega kot mimogrede izpiše kakšno prozo, recimo romane Melinda Podgorny, Srčeva desetka in Temna snov, vse blizu nove proze oziroma ludizma z značilnimi asociacijskimi preskoki, pomnoženimi pripovednimi glasovi in avtorjevim podobnikom kot prvim med enakimi, ki komentira zunajliterarno resničnost, dogodke in odmeve, ki jim je priča, družinske in ljubavne epizode, ki so se pritaknile, literarne in športne sopotnike, vse to v konglomerat lepi pojave in prepoznaven duh časa nastanka.

Eric R. Wolf: Kmečke vojne 20. stoletja

Delo, ki je izšlo leta 1969, postavlja revolucije kot odgovor na kapitalistično prisvajanje kmečke zemlje, ki je povzročilo pavperizacijo in razbitje tradicionalnih oblik delovanja družbe. Avtor, marksistični antropolog, simpatizira z revolucijami, saj jih ne predstavlja kot organizirane prevrate, ki so končali v diktaturi.

Z domoljubjem proti demonstrantom

Polnočni klub, ki si ga je prejšnji teden na nacionalki privoščil Igor Pirkovič, se je sprva zdel kot nekakšen obskuren poskus vzbujanja narodne zavesti v času, ko še ustavno sodišče pritrjuje kapitalu namesto človekovim pravicam. A zadnji teden pred prvo vseslovensko vstajo se je pokazalo, da je domoljubje samo še ena od instantnih strategij vlade, da bi v času številnih protestov ljudi spomnila, da je domovina tisti koncept, ki mu moramo biti zvesti, ne pa pravna država ali demokracija.

Pijevo življenje

Kako veste, da se bliža konec sveta? Ker so tako napovedali Maji? Inki? Šošoni? Ameriški pastorji? Ker se pola talita? Ker bogati nočejo več plačevati davkov? Ne, ampak zato, ker ljudje kupujejo živalske vrtove. Spomnite se le filma, ki že v naslovu ni puščal nobenega dvoma: Kupili smo živalski vrt. Ni kaj, živalski vrt je zelo priročen – ko se bliža sodni dan, nimaš časa, da bi po svetu lovil živali, ki jih boš vkrcal na svojo barko, Noetovo barko.

30 let prezgodaj

Vnovična oživljanja glasbenih zasedb, ki so si nekoč prislužile kultni status na domači glasbeni sceni, so postala stalnica slovenskega koncertnega vsakdana. V zadnjem času smo bili priča oživljanju skupin nekoč slavne ljubljanske alternativne scene (s poudarkom na punku), pa naj gre zgolj za koncertne nastope, ponatise albumov ali celo za nadaljevanje delovanja, zdaj pa je prišel čas, da koncertni oder znova zasede tudi skupina Begnagrad, ki je leta 1982 s svojo edino uradno ploščo napredno pokazala svoje videnje glasbe tistega časa.

Scott Walker: Bish Bosch

Kdo ve, kakšno veljavo bi imel Scott Walker danes, če bi se, potem ko se je konec šestdesetih let v zasedbi The Walker Brothers z Beatli prerival na vrhovih britanskih chartov, uklonil pričakovanjem in poskusom diktata tedanjih založnikov.

Tudi gostilna ima zdaj šefa

Volitve so za nami in končno smo se lahko posvetili resničnostnemu šovu, ki se ne pretvarja, da je kaj drugega kot zgolj to. Oddaja Gostilna išče šefa je v ponedeljek dočakala svoj dolgo pričakovani finale, a še prej smo si morali ogledati tudi Igorja Pirkoviča, ki nas je v Polnočnem klubu podučil, kaj pomeni biti domoljuben.

Hobit – Nepričakovano potovanje

Spet smo na znanem terenu. Spet smo v Srednjem svetu. Hja, Srednji svet spet zalije mrak.

Angelski delež

Kako ustvariti pravičen svet? Kako ustvariti svet, v katerem bodo vsi ljudje enakopravni, v katerem bodo imeli vsi ljudje enake možnosti in v katerem bodo vsi ljudje živeli v blaginji? Nekateri govorijo o univerzalnem temeljnem dohodku, obstaja pa še ena možnost: da bi imel vsak človek pravico do enega malega ropa, do »angelskega deleža«.

Kraljevska afera

Predstavljajte si, da ne živite v parlamentarni demokraciji, ampak v monarhiji. Kako spremeniti kraljevo politiko? Kako doseči spremembe, ki bodo ljudstvu omogočile boljše življenjske pogoje, boljše delovne razmere, blaginjo, manj mučenja? Vsekakor, kralju lahko odsekate glavo.

Ljubezen je vse, kar potrebuješ

Romantični filmi, bodisi komični ali tragični, so filmi o ženskah, ki hočejo začeti znova. O ženskah, ki se hočejo bolje počutiti. Saj veste, za sabo imajo tragedijo, pred sabo pa komedijo – ali vsaj srečo, okej, happy end.

Med mitom in dolžnostjo

V roke mi je prišel blu-ray plošček The Wörld Is Ours: Anyplace Crazy As Anywhere Else. Živi posnetki Motörheadov s turneje The Wörld is Yours, del katere je bil tudi napovedani ljubljanski šov. Naslovljena je po aktualnem in v zadnji dekadi tudi njihovem najboljšem albumu.

Bob Dylan: Tempest

»Country blues, folk in rokenrol – to je glasba, ki jo igram,« pravi Bob Dylan. Petdeset let je minilo od izdaje debitantskega albuma, na katerem je neki neznani, skromni, a samozavestni kantavtor prepeval standarde iz zakladnice ameriškega folka, že z naslednjim izdelkom pa postal tisto, kar nikoli ni želel biti: glas generacij, simbol protesta in poet upora. Bob Dylan.

Andrzej Stasiuk: Taksim

Četrto poslovenjeno delo poljskega pripovednika, dramatika in sploh, tudi nagrajenca Vilenice, se ne oddaljuje od njegove prepoznavne pisave. V delu Na poti v Babadag je pojasnil, da raje kot čez vso Poljsko na Zahod potuje po vzhodni strani (nekdanje) železne zavese, in tudi v Taksimu – naslov je roman dobil po istanbulski četrti, kjer se konča – je zvest samemu sebi. Pripovedovalec, katerega urbane peripetije spremljamo v pri nas izdanem romanu Devet, je zdaj nekje v provinci, v hiški, kjer poseda ob večerih ali pa se klati po mestu, ki se spreminja, še pogosteje je šofer svojemu prijatelju in šefu Wladeku, pravemu pikaresknemu junaku.