Poletni glasbeni utrip v Ljubljani

Še lani smo bili ob preverjanju poletnega dogajanja v Ljubljani precej kritični. Z izjemo priložnostnih dogodkov na nekoliko odmaknjeni Metelkovi in avgustovskem Trnfestu je namreč vladal vtis, da je glasbena ponudba v prestolnici julija in avgusta omejena na (terasasti) jazz, klasiko, etno in razne hibride, ki bolj kot ne nagovarjajo predvsem penzionersko publiko. Kako malo je potrebno, da mesto vendarle zaživi tudi v bolj urbani zvočni podobi, zanimivi mlajši publiki, je letos pokazal Bi-ko-fe, ki je z rednimi koncerti in DJ-dogodki izvrstno popestril večerni utrip mesta.

Japandroids: Celebration Rock

Iz Vancouvra, kanadskega mesta, ki si je v zadnjih desetih letih prislužilo etiketo nič kaj zabavnega kraja, tudi zaradi izrivanja alternativne klubske scene iz mestnega središča in zapiranja neodvisnih prostorov, prihaja dvojec Japandroids, ki je junija izdal drugo ploščo Celebration Rock. Album se začne in konča z ognjemetom, postreže pa z osmimi nabritimi punk rock komadi. Zvrstijo se v dobre pol ure in sestavljajo fluidno celoto.

Amin Maalouf: Izvori

»Pripadam plemenu, ki od vekomaj nomadsko živi v puščavi svetovnih razsežnosti. Naše dežele so oaze, ki jih zapustimo, ko vir usahne, naše hiše so šotori, preoblečeni v kamen, naša državljanstva so odvisna od datumov in od ladij. Onkraj generacij, onkraj jezikovnega Babilona nas povezuje samo žuborenje nekega imena,« zapiše Maalouf v uvodu, nakar se izkaže, da tudi z imeni ni tako preprosto.

Samo Rugelj: Delaj, teci, živi

V sedeči dobi, ki malodane več ne pozna fizičnega dela ter dolgega pešačenja v službo, bo seveda ta, ki bo pretekel 42 kilometrov in 195 metrov, postal pravo čudo. Sploh, če je bil še včeraj pisarniški človek kot mnogi drugi. Sledi torej spontano vprašanje: kako je zmogel?

Žibrat in Začimbice

Število medalj na letošnjih olimpijskih igrah se je prejšnjo nedeljo s Primožem Kozmusom ustavilo pri številki štiri, a London nam je kljub temu ponudil še eno zabavno nedeljo, tokrat žal brez dvojca Andrej Stare-Peter Kavčič.

Kraljestvo vzhajajoče lune

Sam (Jared Gilman), zaočaljeni, rahlo asocialni, introvertirani fant zagleda fatalno punco, Suzy (Kara Hayward), maskirano v krokarja – ljubezen na prvi pogled. Začneta si dopisovati, kar počneta precej zarotniško. Mesece. Kmalu skleneta, da bosta skupaj zbežala. Fant ji da napotke: pridi tja, naredi toliko in toliko korakov – dobiva se na travniku! In se dobita. In zbežita. Amour fou. Lahko bi postala Bonnie in Clyde. Lahko bi postala serijska morilca – kot oni parček v Rojenih morilcih.

2 dni v New Yorku

In vi ste mislili, da so s telesnimi funkcijami – z izločanjem, iztrebljanjem, sranjem, drkanjem, prdenjem ipd., okej, s straniščnim humorjem – obsedeni junaki infantilnih, vulgarnih, analnih holivudskih fars: čakajte, da v Ameriko pridejo Francozi.

Žlahtni nastopač

Je „šovman“, a izvrstno se znajde tudi v bolj emotivni preobleki.V torek se je v rimski areni na jugu Istre obetal spektakel epskih razsežnosti, v katerem naj bi nastopil britanski vitez. Na sporedu ni bila repriza kakšnih gladiatorskih iger, pač pa koncert enega najpriljubljenejših glasbenikov zadnjega pol stoletja, ki je prodal več kot sto milijonov plošč, osvojil praktično vsa največja glasbena priznanja in si za svoj glasbeni prispevek prislužil še viteški naslov.

Nina Kraviz: Nina Kraviz

Pompozne napovedi tipa ’eden najbolj pričakovanih elektronskih albumov leta 2012’ je navadno treba jemati previdno, sploh ko gre za glasbo v kontekstu klubske elektronike. Še bolj takrat, ko gre – kot pri Nini Kraviz – za albume ustvarjalcev z zvezdniškim potencialom.

Dmitry Glukhovsky: Metro 2033

Glukhovsky je, potem ko ni mogel najti založnika, ker so mu uredniki očitali pokvečenost in neustreznost forme, svoj roman objavljal na medmrežju, preberemo v nepodpisani nabirki citatov in izvlečkov iz intervjujev, ki tokrat nadomešča spremno besedo. Se nam ob prebiranju tega špeha hitro zazdi, da vemo, kaj bi lahko motilo izdajatelja na papirju – obseg, ki ga število akcij ne podpira ali upravičuje.

V. S. Naipaul: Maska Afrike

Naipaul je drugačen tip potopisca, kot sta Ryszard Kapuscinski z »Ebenovino« in Sonja Porle s »Se spominjaš Afrike« in »Barvo sladke čokolade«. Medtem ko slednja zaživita skupaj z Afričani, na lastni koži izkušata življenje, jih Nobelovec le posluša. Srečujejo se s slavnim pisateljem in mu pripovedujejo ter razkrivajo svoje zgodbe in verovanja.

Stare & Kavčič šov

Morda so krivi uspehi naših športnikov, a med olimpijskimi igrami se že dolgo nismo tako zabavali. Seveda smo se veselili kolajn Urške Žolnir, Iztoka Čopa in Luke Špika ter Rajmonda Debevca, a eden od vrhuncev je bil zagotovo nedeljski atletski večer, na katerem je svet čakal na rekord Usaina Bolta, mi pa na Primoža Kozmusa in njegovo eksotično disciplino.

Torinski konj

Nemški filozof Friedrich Nietzsche je leta 1889 stopil na torinsko ulico in zagledal konjsko vprego – konj se ni hotel premakniti, zato ga je začel pohabljeni, enoroki kočijaž (János Derzsi), njegov gospodar, tolči in bičati. Nietzsche je planil proti vpregi, kričeč: Nehajte! Konja je celo objel, da bi ga zaščitil pred bičanjem. Potem je odšel domov, dva dni nemo ležal in končno dahnil: »Mati, znorel sem!«

Popolni spomin

Leta 2084 od sveta ostaneta le dva megapolisa, Federacija in Kolonija. Federacija je tam, kjer je bila nekoč Britanija, Kolonija pa tam, kjer je bila nekoč Avstralija. V Federaciji živi elita, v Koloniji pa revno, brezpravno, deklasirano, suženjsko ljudstvo, podrejeno Federaciji.

Madagaskar 3

Tako ganljivo kot znajo o domu peti slovenski narodno-zabavni ansambli, znajo o domu peti le še afriške živali, ki v grozi ugotovijo, da so obtičale v Afriki. Na vsak način se hočejo vrniti domov, v Centralni park – v cirkus.

Meja, Kolpa in muzika

Pot po koncertnih prizoriščih nas je tokrat peljala v Belo krajino, kjer je v Vinici ves konec tedna potekal že peti festival Schengenfest. Tja smo se odpravili tretji, zadnji dan tega vsako leto večjega festivala, ko so bili napovedani najmočnejši izvajalci, nas pa je zanimalo predvsem, kako se bodo odrezali zvezdniki britanske indie scene Kaiser Chiefs, ki so pri nas tokrat nastopili prvič.

Bruce Springsteen: Wrecking Ball

Bruce Springsteen je tisti roker, ki se nikoli ni drogiral in nikoli ni bil pravi ’jebač’, a v nasprotju z nekaterimi drugimi legendarnimi rokerji se tudi ni nikoli ustavil. Je vitalen in še vedno dela nove komade. V bogati, že skoraj 40 let trajajoči karieri je pevec z značilnim počenim glasom prejel številne nagrade.

Jenny Erpenbeck: Srečišče

»Spet je prišlo do tega, da nevidna armada, razdeljena na dela, sama sebe neslišno napada z nevidnimi sulicami in ščiti. Morda bodo mladi, ki sovražnika poznajo le iz pripovedovanja starejših in ne več iz oči v oči, resnično kmalu prešli na njegovo stran, pa naj bo le zato, da bi se po dolgem obleganju lahko končno stepli,« rezonira pisateljica komunistka, ko se po emigraciji v Rusijo in stalinističnem premeščanju na obrobje SZ vrne domov, v Vzhodno Nemčijo.

Likovna umetnost, ur. sv. Andrew Graham-Dixon

Ker so o zgodovini slikarstva ter kiparstva objavljene številne knjige, si ob najnovejšem prevodu velja zastaviti vprašanje: kako nagovarja bralca? Takšno delo je seveda pretenciozno, saj vsebino fakultetnega ali akademskega izobraževanja spravi na dobrih 600 strani.

Legenda indijske etno glasbe

Več kot pol leta je že minilo, odkar je Maribor (skupaj s partnerskimi mesti) postal Evropska prestolnica kulture (EPK). V tem času se je zvrstilo precejšnje število raznovrstnih kulturno-umetniških dogodkov, ki so dvignili raven kulturnega dogajanja v štajerski prestolnici.

Iggy Pop: Après

Nekdanji boter punk rocka je že s prejšnjo ploščo nakazal, v katero smer se gibljejo njegove trenutne glasbene preference – Iggy Pop, pevec legendarne skupine The Stooges, ki se je nekoč na odru rezal s steklom in izvajal različne, po pravilih lepega vedenja nespodobne reči, je pred tremi leti izdal plošček Préliminaires in z njim dosedanji glasbeni karieri dobesedno obrnil hrbet. Zakaj? Zato, ker se je na tem albumu usmeril v raziskovanje šansona, neworleanškega jazza in deloma bluesa, to pa je popolno nasprotje tistega, po čemer je Iggy znan.

Roald Dahl: Moj striček Oswald

Dahl je značilen primerek otoškega tradicionalnega pripovedništva, prepisuje čez stare mojstre, kjer se ti spogledujejo s publiko, bolj stavi na poigravanje s fantastiko, na dobro povedano zgodbo in njene preobrate kot na način, kako je povedana. Tako ni čudno, da so njegova kratka proza in stvari za mladostnike, polne finih pretiravanj in drastike, precej popularne, tudi zaradi bližine estetiki nagravžnega in spačenega.

Franc Jeza: In zgodil se bo čudež

Jeza (1916-1984) je bil član OF, l. 1941 so ga aretirali fašisti in obsodili na 30 let ječe, po vojni je diplomiral in delal kot časnikar pri »Slovenskem poročevalcu«, toda njegovih knjig na Slovenskem niso izdajali niti prodajali. O čem je pisal?

Če hočem žvižgati, žvižgam

Romunski filmi nam zdaj že nekaj let kažejo, da Romuni s prehodom v kapitalizem niso veliko pridobili – depresivno, represivno okolje je ostalo, le da jih ne tlači več komunizem, ampak kapitalizem.

Ted

Seth MacFarlane, režiser obešenjaške komedije Ted, je bil ena izmed tistih velikih »človeških zgodb« 11. septembra 2001. Zjutraj ob 7.45 bi moral iz Bostona odleteti v Los Angeles, toda potovalni agent mu je rekel, da bo letalo odletelo ob 8.15, tako da je prišel prepozno in letalo zamudil – moral je počakati na naslednje. Tisto, na katerega naj bi se izvirno vkrcal, so kakopak ugrabili teroristi in ga potem raztreščili ob severni stolp Svetovnega trgovinskega centra.

Duhovni trilerji

Čeprav nam POP TV predvaja ž-filme, nacionalka pa zgolj še glasbene festivale, nam je v poletnih mesecih vedno manj dolgčas. Še vedno sicer čakamo na odgovora, kaj je tista širša zgodba, del katere naj bi bil po besedah novinarjev Info TV njihov priprti šef Vladimir Vodušek, ter zakaj v času njegove oddaje Vroči stol predvajajo črnino z napisom V živo. V petek smo malce računali tudi na kakšen padec vlade, morda še na kakšnega novega plagiatorja. A na koncu je našo avanturistično žilico zadovoljil Tednik, dan pozneje pa še upokojeni nadškof Alojzij Uran.

Vsak dan je rojstni dan!

Tik preden večina klubov na ljubljanski Metelkovi konec julija zapre svoja vrata in se loti prenove, smo se odpravili v enega od njih, v Gala halo, kjer se je ravno odvijala zadnja epizoda serijalke Klash Bash v letošnji sezoni.

Mircea Cartărescu: Zakaj ljubimo ženske

Cartărescu, Romun, doma klasik, lanski nagrajenec Vilenice, je večino zgodb oziroma spominov na ženske napisal za romunsko izdajo revije Elle. Podlistkarska in kolumnistična, esejistična provenienca se jim včasih tudi pozna. Ne samo zato, ker se v njih sklicuje na predhodne literarne obdelave istih srečanj in emocionalnih situacij, bolj gre za neškodljivo všečen in kramljajoč slog, ki ostaja ves čas naklonjen specifično ženskemu.

Zorko Simčič: Poslednji deseti bratje

Avtor si je zanj izmislil posebni slog, ki onemogoča enostavno identifikacijo z junakom. Namesto enega jih zgradi desetine, ki jih usoda razmeče po različnih celinah, po velemestih in po vasicah, celo po različnih epohah, saj v delo vpleta tudi lik karantanske desetnice Marjetice.

Vzpon Viteza teme

V koloradski Aurori, na premieri zadnjega – in obenem ultimativnega – Batmana, so gledalci doživeli ultimativno 3D izkušnjo: v dvorano je vstopil maskirani neznanec in začel streljati. Na slepo. Na polno. 12 mrtvih, več kot 50 ranjenih. Nekateri gledalci so menda ostali na svojih sedežih, misleč, da je to streljanje le del filma – in povsem možno je, da se je komu zazdelo, da je maskirani neznanec, 24-letni James Holmes, stopil s filmskega platna.