Fant s kolesom

Fant s kolesom, ki je na lanskem Cannesu dobil Grand Prix žirije, je film o fantu s kolesom. In fant, 11-letni Cyril (Thomas Doret), je obseden s tem kolesom, oklepa se ga, bori se zanj, kajti svet je poln tatov koles.

Projekt: Otrok

Za razliko od Petletne zaroke, ki je komedija dolgega oddaljevanja, je Projekt: Otrok komedija dolgega približevanja. Situacija je klišejsko klasična: Julie (Jennifer Westfeldt) in Jason (Adam Scott) sta najboljša prijatelja. Saj veste – kot Sally in Harry. Zaročena, ne da bi to vedela.

Trnuljčica iz polsna

Premierni slovenski koncert pevke, multiinštrumentalistke, skladateljice in pesnice Julie Holter se ne bi mogel zgoditi v bolj pravem trenutku. Ne zato, ker bi bila Kalifornijčanka na vrhuncu svoje popularnosti, pač pa zato, ker se sodeč po trenutni naklonjenosti svetovnih (ob)glasbenih medijev zdi, da bi že v bližnji prihodnosti utegnila postati nova velika zvezdnica popularne glasbe.

Silence: Musical Accompaniment for the End of the World

Minilo je dolgih osem let, kar sta Boris Benko in Primož Hladnik izdala svojo zadnjo studijsko ploščo Vein, a Tribute to a Ghost. Tako dolgo odsotnost z glasbenega prizorišča bi deloma verjetno lahko pripisali njunemu načrtnemu umiku od hitropotrošniških popularnoglasbenih strategij, deloma njunemu perfekcionizmu, navsezadnje pa tudi njuni vse večji vpetosti v ustvarjanje glasbe za sodobni ples, teater in film.

Cormac McCarthy: Krvavi poldnevnik ali Večerna rdečina na zahodu

Verjetno je ena glavnih Mc-Carthyjevih pripovednih fint radikalna odsotnost okvira, kolikor je ta humanističen ali pojasnjevalen. V Cesti se pobliska in zmanjka elektrike in oče začne točiti vodo v kad, pa ne za kopanje, tudi lik ali motivacija možaka s klavno pištolo za živino, ki se krvavo sprehodi skozi Ni dežela za starce, ostajata do konca enigmatična.

A. Roger Ekirch: Ob zatonu dneva

Študija predindustrijske dobe deluje kot znanstvena fantastika, ki črpa iz preteklosti. Prihod noči je bil svetel trenutek konca dnevnega garanja. Oblasti so jo določile kot čas počitka in molitve. Trobljenje je označilo konec dneva, ljudje so hiteli v mesta, da jim ne zapro mestnih vrat. Noč je bila često doba policijske ure, gibanje pa onemogočeno, ker so bila naselja v temi, ulice pa zaprte z verigami ali hlodi. Razširjeni poklic je bil nočni čuvaj, zapahnjeni dom pa je postal trdnjava, v kateri so ljudje spali z meči, kiji ali srpi ob postelji. Iskan je bil pes čuvaj – najraje črna zverina, ki ga tolovaji niso opazili. Pred iznajdbo »luciferk« - vžigalic, so si ogenj sposojali pri sosedih v obliki gorečega kosa lesa. Kurili so na vse, kar jim je prišlo pod roko – od živalskega dreka do skrilavcev ob obalah, ki so bili prepojeni z nafto.

Konec institucije nedeljskega večera

Prejšnjo nedeljo nam je generalni direktor televizije zaupal, da je nacionalka bolj ali manj obupala v boju s POP TV, vsaj kar se tiče nedeljskih večerov, v katerih so že skoraj tradicionalno predvajali razvedrilne oddaje družinskega tipa.

Na varnem

Jason Statham zagreši to, kar v Šundu zagreši Bruce Willis: v ringu ne pade. Ni boksar, ampak eks newyorški policaj, ki postane moderni gladiator – saj veste, fighter v kletki. Ruska mafija, menedžerka tega X športa in stavnic, je rezultat zrežirala, tako da bi moral Statham, po malem tudi moderni Faust, v ringu – okej, v kletki – pasti.

Ljubljana pač ni metropola

Dobili smo prvi festival urbane glasbe UF!, katerega organizacije se je lotil ljubljanski Kino Šiška. Ta je v dobrih dveh letih poskrbel za obilico koncertnih užitkov in dodobra obogatil koncertno ponudbo prestolnice, pa tudi širše regije.

Public Image Ltd: This Is PiL

Ko se po dvajsetih letih premora na glasbeno sceno vrne skupina, kakršna je Public Image Ltd, ni nenavadno, če si pred poslušanjem novega materiala malce previden. Kaj pričakovati od zasedbe, ki je nastala daljnega leta 1978, ko je Johnny Rotten po razpadu punk skupine Sex Pistols in s ’preimenovanjem’ nazaj v Johna Lydona, kar je njegovo pravo ime, zbral novo post punk zasedbo – njeni člani so bili še kitarist Keith Leven, basist Jah Wobble in bobnar Jim Walker – in jo poimenoval Public Image Ltd?

Leena Krohn: Slepo okno

Nekaj več kot tri ducate kratkih zgodb – morda celo poglavij romana – je osrediščenih s filozofom, pojavo, ki se namaka v slani raztopini v komori za lebdenje, s strešnim oknom, ki ga ima narisano na stropu in mu daje iluzijo odprtosti neba, krepi in potrjuje njegovo zavest, »da je resničnost slika resničnosti«, z magrittovskimi oblaki in vsem, kar krepi njegovo prepričanje, da živi filozofa vredno življenje.

Erich Fromm: Umetnost življenja

Resda študija, vendar pa pisana za slehernika, ki premore vztrajnost, trud in pozornost. Knjiga, ki je nastajala sredi sedemdesetih let, postaja iz leta v leto bolj aktualistična.

O modrem direktorju

Že dlje časa smo godrnjali nad tem, kako je nacionalka obupala nad nedeljskimi večeri in kako je Maria, ki praktično je nedeljski večer, prestavila v sobotno večerno norijo, v kviz, pri katerem vsi več vedo, če zraven skačejo in vpijejo. Videti je bilo kot vdaja v bitki s konkurenco in to nam je to nedeljo v malce poznejšem terminu, v Intervjuju z Ladom Ambrožičem, potrdil kar sam generalni direktor televizije Marko Filli.

Sweet Billy Pilgrim: Crown and Treaty

Londonska skupina, ki si je nadela ime po junaku iz Vonnegutovega romana Klavnica pet, do leta 2009 ni dosegla nikakršnih uspehov, saj je do takrat v samozaložbi izdala le prvenec We Just Did What Happened and No One Came (2005) in dva EP-ja: Stars Spill Out of Cups/Atlantis in Brugada.

Bohumil Hrabal: Poroke v hiši: dekliški roman

Hrabal je hecna in humorna, kontroverzna figura s češke povojne literarne scene, možakar, ki se je na režim in dogodke, povezane s sovjetskim vkorakanjem, odzval skoraj servilno in za domače izdaje pridno popravljal tisto, kar bi lahko motilo cenzorje.

Theodore Zeldin: Intimna zgodovina človeštva

Toda naslovne besede jasno merijo na drugačnost od klasičnih zgodovin vladarjev in njihovih imperijev, a tudi ob Braudela in proučevanja razvoja institucij in mrež menjave, in še toliko bolj od zgodovinopisja vsakdana.

Evropa po evrovizijsko

Po dveh ogrevalnih večerih smo v soboto končno dočakali finalni večer letošnje Evrovizije, iz katerega je v četrtek gladko izpadla Eva Boto in malce osmešila celoten cirkus, ki ga je nacionalka priredila ob iskanju naše tokratne evrovizijske predstavnice. A nič zato, nam se je v četrtek, ko smo tekmovanje spremljali še brez pomoči buteljk, zdelo, kot da gledamo belo različico lanskega nastopa Maje Keuc, zato smo bili z enim samim nastopom povsem zadovoljeni. Morda bi na naslednji Misiji Evroviziji lahko organizirali še izbor novih spremljevalnih vokalistk.

Alpe

Kriza je katastrofa, toda ima tudi dobre plati. Dobra plat krize so filmi. Samo pomislite: katera država je pin-up te krize? Točno, Grčija. Grčija je v hudi, mučni, apokaliptični krizi, ki naj bi jo povsem iztirila – v krizi, ki je tako huda, da bi iztirila stoletje.

Sneguljčica in lovec

Ko izbruhne kriza, nastopi čas za pravljice, ki ljudi utrjujejo v veri, da je bilo prej bolje kot zdaj in da se je treba vrniti v tisti srečni, idilični, čarobni predkrizni čas, pri čemer kakopak vsi skupaj pozabijo, da krize ne bi bilo brez tistega srečnega, idiličnega, čarobnega predkriznega časa, da je bila torej sprožilka te mračne, mučne, depresivne krize prav tista slavljena predkrizna idila.

Pupijeva dogodivščina

Pupijeva dogodivščina po malem izgleda kot nadaljevanje Reševanja malega Nema in po malem kot nadaljevanje Kraljestva morskega psa, toda to ni niti Pixar niti DreamWorks, kaj šele Disney ali Aardman, ampak Silver Ant? Silver Ant? Kaj je to? Pixarjev brat? Nov h’woodski animacijski studio? Ne, pač pa malezijski studio.

Pet setov za ceno enega

Čeprav je bil to dan, ki bi ga nekateri najraje izbrisali s koledarja, je bilo minuli petek v ljubljanskem klubu K4 in njegovi bližnji okolici razpoloženje precej praznično. Kako tudi ne bi bilo, saj je najbolj elektronska klet v mestu prav na ta dan obeleževala 23. obletnico začetka svojega delovanja.

Laibach: Iron Sky, The Original Film Soundtrack

Kultne domače zasedbe, ki je v turbulentnih osemdesetih letih dejavno sodelovala pri kovanju sreče za boljši jutri in si zgradila zavidanja vreden status ne le v nekdanji Jugoslaviji, ampak tudi v tujini, ni treba posebej predstavljati. Zakaj? Ker ji je že v drugi polovici osemdesetih let uspelo prebiti železno zaveso in se, predvsem zaradi skrbno dodelane ikonografije in inovativne glasbe, uveljaviti tudi v tujini.

A. S. Byatt: Žvižgavke

Konec šestdesetih let v Angliji; razširjena družina, ženski z otrokoma, svaki, ljubimci in prijatelji poslušajo fantastično zgodbo, poznejšo knjižno uspešnico, brez zaključenega konca, polno za popotnike fatalnih in nerazumljivo žvižgajočih žensk, ki so se spremenile v napol ptice, katerih glas je poguben kot pesem siren iz Odiseje.

Eduardo Galeano: Šola narobe sveta

Resda ni revolucionar, ki bi pozival k vstaji in demonstracijam, je pa avtor, ki postavlja pod vprašaj vladajoče slike sveta. Njegova orodja so zgodovinski spomin, sarkazem in mišljenje, ki prebija šablone.

Krizni spektakli

Kot se za resno krizo spodobi, se nam v svetu zabave dogajajo sami spektakli. Bolj se bojujemo s pozivi k varčevanju in zategovanju pasu, več razgaljenih stegen in posebnih učinkov je v zabavnih oddajah. Nedeljsko tekmovanje v petju, ki ga v oddaji X Factor spremljamo na POP TV, so v tem tednu dopolnili še trije evrovizijski večeri.

Ločitev

Iranski kler, ki je alergičen na seks, kaj šele na ilegalni, prešuštni seks, si je izmislil kratkoročne, enourne zakonske zveze, da bi lahko moški nemoteno in legalno občevali s prostitutkami: moški in ženska se za eno uro poročita, po seksu pa se ločita. Vse je legalno.

Možje v črnem III

Možje v črnem so bili leta 1997 vendarle praznik – bili so elegantni, lucidni, frivolni, duhoviti. Odvisni od specialnih efektov in zunajzemeljskih pošasti, toda obenem od njih povsem neodvisni.

Muharjenje v Jemnu

Škotom je kazalo zelo dobro – spomnite se le Trainspottinga. Ali pa Seana Conneryja, alias Jamesa Bonda, ki je postal strah in trepet diktatorjev, tiranov in despotov. Kaj se je zgodilo s Škoti? Zakaj ne ponorijo?

Kaj pričakovati, ko pričakuješ?

E, tole pa je definitivno film za nasprotnike družinskega zakonika. Kaj je bila njihova mantra, veste: prvič, otrok mora imeti očeta in mater, in drugič, moški in ženska morata imeti otroka. Nerodno je le to, da živimo v tako kriznih in tako asocialnih časih, da mati in oče kmalu ne bosta več mogla imeti otroka.

Zvok in slika, kot se klika!

Graški Spring je največji festival elektronske glasbe v bližnji regiji in letos se je odvrtel dvanajstič. Že leta se nevarno nagiba v smer generičnih festivalov »velikih imen«, a za zdaj še uspešno hodi po tanki vrvi med podzemljem in popom. Letos so obiskovalce privabljala imena, kot so težkokategornika dubstepa Skream & Benga, BBC-jev trendseter Giles Peterson in berlinska mašinerija Modeselektor. A daleč najbolj vabljiva je bila napoved otvoritve festivala, napoved avdio-vizualnega megalomanstva Amona Tobina v sodobni večnamenski dvorani Helmut List Halle, ki malce spominja na cyber različico Cankarjevega doma.