Po velikem ustoličenju še pranje imena

Potem ko je Uroš Slak pred dvema tednoma na Brdu v specialni različici Pogledov Slovenije ustoličil novega predsednika vlade, je Anji Križnik Tomažin v kuharsko-pevsko-humorni oddaji pripadla naloga, da opere ime nekdanje notranje ministrice Katarine Kresal.

Psihedelična urbana popotovanja

Koncertna promocija domačih glasbenih izvajalcev je še kako dobrodošla, kadar se je organizatorji lotijo premišljeno in z dobrim občutkom za potrebe občinstva, seveda pa tudi nastopajoče skupine. Dober primer tega je bila predstavitev nove plošče mariborskega kozmičnega kvarteta Coma Stereo v polni in prenovljeni ljubljanski Gala hali, ki je bila umeščena v sklop koncertnega cikla domačih bendov Domorodni četrtki. Razlog za obisk mariborskih atmosferikov je bila seveda izdaja njihove tretje plošče 1000 mest, ki je uradno izšla na dan koncerta, in to pri KAPA Records, tako rekoč hišni založbi Gala hale.

Air: Voyage dans la Lune

»Ustvarjanje glasbe za film je precej zapleten proces, saj se moraš neprestano prilagajati in ne moreš početi čisto vsega, kar si dejansko želiš. Moraš ubogati režiserja, med ustvarjanjem pa moraš paziti, da se glasba ujema z gibljivimi slikami. S tem avtomatično postaneš suženj filma.« Nicolas Godin, ki skupaj z Jean-Benoitom Dunckelom sestavlja priljubljeni francoski pop duet Air, je v intervjuju za Mladino takole strnil svoje razmišljanje o ustvarjanju glasbe za film.

V deželi krvi in medu

Če bi se film V deželi krvi in medu dogajal v Sierra Leoneju, potem bi ga morda tu, v »regiji«, gledali skozi oči otroka, tako pa lahko rečemo le: ne delaj vojne, če nočeš, da Hollywood o njej posname film. Gotovo poznate šalo: do peleponeške vojne je prišlo zato, da bi lahko Tukidid napisal knjigo o peleponeški vojni. Hollywood tako vidi vojne: zgodijo se le zato, da bi lahko o njih snemal filme.

Kruha in iger

Film Kruha in iger – elegantna pop farsa, produkt novomeškega high-concepta, ki mu lahko dodate še Gazvodov Izlet in Virčev doku-napovednik Houston, We Have a Problem! – prihaja v pravem času: kruha bo zaradi varčevanja vse manj, iger pa vse več. Politika bo pač potrebovala nekaj, s čimer bo mirila ljudstvo. In če bo hotela, da bo ljudstvo pozabilo na varčevanje, negotovost in težke razmere, bo potrebovala veliko iger, predvsem veliko TV iger, najboljše pa so tiste TV igre, v katerih lahko ljudstvo gleda samega sebe.

Attenberg

Attenberg je anarhična, disonantna, mozaična instalacija grške depresije, v kateri Grčija izgleda kot morbidni turistični kraj zunaj sezone, da ne govorim o Grkih, ki izgledajo tako, kot da so ravno sredi priprav na bojkotiranje 21. stoletja. Oče (Vangelis Mourikis), toksični ateist in modernist, ki umira, svoji hčerki Marini (Ariane Labed) dahne: »Novemu stoletju te prepuščam, ne da bi te česarkoli naučil.«

Potomci

Se še spomnite Paynovega Gospoda Schmidta, ki ga je igral Jack Nicholson? Se še spomnite njegove žene? Se še spomnite, kaj se ji je zgodilo? Točno, na lepem se je zgrudila – mrtva. Po malem zato, ker je bila že v letih, po malem pa zato, ker si je gospod Schmidt, ki je bil do nje hladen in distanciran, želel, da bi preprosto crknila.

Dževad Karahasan: Sara in Serafina

Karahasanov roman se dogaja v Sarajevu, na katerega padajo granate in se oskrbuje skozi predor pod letališčem, v mestu, kjer na prebivalce streljajo z okoliških hribov sosedje in prišleki, kjer moški odhajajo na vojaške misije in veljajo povsem nova pravila vedenja: hoja po daljšnicah, peka kruha v skupnih štedilnikih na drva, radost ob pitju piva iz na novo odprte pivovarne, navdušenje ob improviziranih, pomanjkanju prilagojenih jedeh, recimo fižolu s testeninami in podobnem.

Jean Starobinski: Iznajdba svobode, 1700-1789;
Emblemi razuma, 1789

To ni študija o konceptu svobode, marveč o načinu bivanja, ki je še pred francosko revolucijo v temelju pretresel dotedanje vladajoče ideje in prakse. Vzemimo pojem bogatega in lepega stanovanja: če so prej častili veličastnost zunanjščine in prostorne sobane, so se zdaj zagreli za bolj svetle, manj prostorne in zato hitreje ogrete sobe, ki so jim dajali šarm ljubki drobni predmeti: okrasni porcelan, tobačnice in miniature.

Konec galame

Prejšnji teden smo po novem premieru dočakali še novo vlado. Med zaslišanji ministrskih kandidatov se je pripetilo marsikaj, seveda pa nas je najbolj nasmejal eden od snemalcev, ki je med zaslišanjem Karla Erjavca prisedel in ga vprašal, kako se zagotovi mir s puško – nekaj, kar je Erjavca sicer zmedlo, a se ni pustil motiti.

Med mainstreamom in avantgardo

Mlajša struja norveških glasbenikov, ki bi jih grobo lahko opredelili skozi njihov jazzovski pedigre, je v zadnjih letih dodobra prevetrila podobo jazzovskih muzik. Po zaslugi serialk Cankarjevi torki in Defonija smo mojstrsko, avanturistično muziciranje Norvežanov pogosto občudovali tudi na domačih odrih. Zato je bila napoved, da kani Slovenijo prvič obiskati Thomas Strønen, eden zanimivejših in ustvarjalno najplodnejših sodobnih tolkalcev, dober razlog za obisk kluba Cankarjevega doma.

Die Antwoord: Ten$ion

Morda se zdi prenagljeno sredi februarja napovedovati ploščo leta, pa vendar je težko verjeti, da bo do konca leta kdo zamajal tla pod novim albumom južnoafriških provokatorjev, skupine Die Antwoord. Zadnji dve leti v svetu glasbe nihče ni dvignil več prahu kot konceptualno osnovani trojec. Potem ko je pred tremi leti objava videa Enter the Ninja čez noč ohromila zmogljivosti njegovega spletnega ponudnika, so Die Antwoord opazili tudi Universalovi računovodje.

Patti Smith: Pač mulca

Ko starejši turistični par med ogledom mesta vidi newyorška ekstravagantno oblečena najstnika in ona vztraja, naj ju on pofotka, on flegma odvrne, da sta »pač mulca«, dva izmed mnogih, ki so se konec šestdesetih priklatili v mesto in se poskušali tako ali drugače umetniško artikulirati, pustiti pečat na sceni.

Janez Kebe: Cerkniško jezero in ljudje ob njem

Avtor je domačin, duhovnik in erudit. V maniri polihistorja je zbiral najrazličnejše vednosti o deželi ob presihajočem jezeru. Predstavlja zgodovino poplav od 17. stoletja naprej, človekove poskuse spreminjanja jezera z jezovi in pregradami, ideje osuševanja, ljudski upor proti posegom v naravo, beleži vrste rib, ki tam bivajo in izpostavlja zgodovino vstavljanja neavtohtonih rib. Vendar delo ne izhaja le iz brskanja po arhivih, starih zapiskih in pismih, vseskozi je pozorno na spontano simbiozo jezera in prebivalstva. Ob sušah tako ribiči ne rešujejo nedavno vnesenih rdečeperk in ostrižev, a ta duh tradicije se kaže tudi v sodnih sporih, ko domačini zahtevajo nazaj stoletne pravice do ribolova, ki jim jih je vzel zakon, sprejet pod komunizmom.

Varna Hiša

Ko gledate akcijski film Varna hiša, hitro ugotovite, kako zelo vplivna je bila serija akcijskih filmov o amnezičnem tajnem agentu Jasonu Bournu, predvsem zadnji del, Bournov ultimat, ki ga je tako kinetično, tako frenetično in tako ringelšpilsko posnel Paul Greenglass, Evropejec. Tudi Varno hišo, ki povsem jasno pokaže, da za moške ni varnih hiš, je posnel Evropejec, ne Anglež, ampak Šved, Daniel Espinosa.

To je vojna!

Pri Varni hiši bi lahko napisal, da dokazuje, da je CIA bolj nevarna sebi in Ameriki kot al Kaidi. Pa nisem. Toda to lahko napišem pri filmu To je vojna!: CIA je bolj nevarna sebi in Ameriki kot pa al Kaidi. Lahko dodam tudi klicaj, da bom v rimi s filmom, ki je v rimi z Varno hišo, v kateri mora moški (Ryan Reynolds) rešiti moškega (Denzel Washington), da bi prišel do ženske – če bo njegova misija uspešna, ga bodo namreč povišali in premestili v Pariz, kjer živi njegova muza.

Burja, referendum in Slovenec leta

Prejšnjo soboto nam je ponovno zavladal Princ teme, na Primorskem pa so se povsem nepovezano s tem dogodkom zgodile izredne razmere. Zaradi podivjane burje nam je Mojca Dumančič na nacionalki lahko predstavila svojo letošnjo kolekcijo vetrovk, kap, šalov in rokavic.

Mr. Oizo: Stade 2

2011, Ed Banger Records

Nikolaj Lilin: Sibirska vzgoja

Pripovedovalec na svoj trinajsti rojstni dan, potem ko so se z vrstniki prebijali skozi sovražno četrt, kamor so nesli sporočilo svojih starejših in nadrejenih tovarišev, se pri tem s podmladkom konkurence fino mlatili in klali in si rezali kolenske kite in pete, izmodreno povzame: »Po mnogih premišljevanjih in pogovorih s samim sabo sem prišel do sklepa, da z nožem in pestmi ne rešiš ničesar. Zato sem raje prešel na pištolo.«

Milan Jerovec in Milan Batista: Podobe Valvasorjeve Ljubljane

Ko hodiš po starem mestu, občuduješ stavbe, ki jih vidiš kot zgodovino davnih časov. Ker na poslopjih ni letnic gradnje, vse skupaj premakneš daleč nazaj. Danes si morda fasciniran nad palačo univerze, ne da bi vedel, da je še stoletje nazaj tu stala mogočna vicedomska palača. In prav to premestitev na začetek 17. stoletja, v pogled, ki ga nudijo Valvasorjeve, bralcem omogočata Jerovec in Batista.

Kronika

Ljudje se stalno snemajo – vsak svoj korak jutjubizirajo, fejsbukirajo, videoblogirajo, podkastirajo, dokumentirajo, arhivirajo. To so »znaki življenja«, ali bolje rečeno: to, da se snemajo, je edini dokaz, da so še živi. In v tem je nekaj morbidnega. V nekem smislu so že mrtvi. Dogaja se jim to, kar se zgodi junakom Čarovnice iz Blaira in Cloverfielda: ko obsesivno, tako rekoč fetišistično in cinefilsko snemajo svoje življenje, posnamejo svojo smrt.

Nevarna metoda

Čas, v katerem se je rojevala psihoanaliza, je bil zategnjen, zapet, zadržan, statičen, formalističen, puritanski – in tak je tudi slog Nevarne metode, v kateri David Cronenberg popisuje kostumsko rojevanje psihonalize, ki izgleda kot staromodna Merchantova produkcija Ivoryjeve adaptacije Forsterjevega romana (dejansko Cronenbergova adaptacija Hamptonove dramatizacije Kerrove rekonstrukcije »velikega odkritja«), le da telo Sabine Spielrein (Keira Knightley), ki pride med Sigmunda Freuda (Viggo Mortensen) in Carla Junga (Michael Fassbender), tako krčevito žlobudra, da bi ji Vatikan, mistični varuh patriarhalne družbene ureditve, predpisal eksorcizem.

Ženska, ki poje

V kanadski Ženski, ki poje, posneti po gledališki igri libanonsko-kanadskega dramatika Wajdija Mouawada, v Kanadi umre Nawal Marwan, priseljenka z Bližnjega vzhoda. Njena otroka, Simon (Maxim Gaudette) in Jeanne (Mélissa Désormeaux-Poulin), potem odpotujeta na Bližnji vzhod, da bi svojemu očetu in svojemu polbratu izročila materini pismi, toda tam dobita več, kot sta iskala. Bližnji vzhod izgleda kot nadaljevanje starogrške tragedije z drugimi sredstvi – tu imate sicer Ahila s smodnikom, toda trik je spet v njegovi peti.

Temna stran demokracije

V soboto so se tudi uradno uresničile naše najbolj temačne more, ki so nas mučile vse od padca vlade septembra lani. Princ teme je v živem prenosu iz državnega zbora obljubil, da bo spoštoval ustavna določila. Ni pa recimo omenil, da bo spoštoval zakone, nehal ponarejati dokumente ali da bo nehal spodbujati k sovraštvu do manjšin.

Zapiti dnevnik

Tisti, ki so poznali ameriškega novinarja Hunterja S. Thompsona, so rekli, da česa tako čudaškega in odbitega, tako živčnega in intenzivnega, tako agresivnega in paranoidnega, tako žaljivega in pikaresknega, tako apokaliptičnega in nagonskega, tako zabavnega in ciničnega, tako matadorskega in karizmatičnega, tako furijastega in pretiranega, tako teatraličnega in neudomačljivega še niso videli, toda vsi so hoteli pisati kot on. Vsi so hoteli pisati bizarno, divje, eksplozivno in nebrzdano.

Zaklonišče

Če ste kdaj gledali stare ameriške hladnovojne vzgojno-propagandne dokumentarce, s katerimi so panične Američane učili, kako se zaščititi v primeru sovjetskega atomskega napada, potem si lahko živo predstavljate, kaj se dogaja v glavi Curtisa (Michael Shannon), družinskega človeka iz ruralnega Ohia, ko se začne nebo temniti, ko začne padati umazani, kisli dež, ko začne treskati, ko začnejo strele izgledati kot »znamenja« in ko ga začnejo tlačiti moraste sanje, paranoidne vizije bližnje apokalipse.

Vsi govorijo o pop glasbi

V času, ko splošna recesija vse bolj kaže svoje apetite tudi v odnosu do popularne glasbe, je težko verjeti, da se je v domačih logih pojavila peščica zanesenjakov, ki se je z malce dobre volje in truda lotila še enega (mini) glasbenega festivala, sicer precej skromneje zastavljenega od številnih poletnih festivalov.

Lana Del Rey: Born to Die

Petindvajsetletna Lana Del Rey se je iz sramežljive Lizzy Grant s popolnoma navadnimi ustnicami ob pomoči velike založbe preobrazila v fatalko z obličjem mlade Brigitte Bardot. Prvi, indie album je izdala že pred dvema letoma, ko je še nastopala kot Lizzy, produciral pa ga je David Kahne, ki je v njej prepoznal talent. Album je po dveh mesecih načrtno umaknila iz prodaje na iTunesih in ga namerava ponovno izdati letos poleti.

Tomaž Kosmač: Varnost

Kdo bo nadziral nadzornike, kdo bo varoval varnostnike pred njimi samimi?

Še en teden predkoalicijskih agonij

Agonija s sestavljanjem koalicije po nepotrebnih predčasnih volitvah se nadaljuje oziroma se utegne končati v soboto. Pred novim glasovanjem o novem mandatarju je bilo zato treba v tednu in pol vrsto pogovornih oddaj napolniti z aktualnimi temami, kjer pa se dlje od špekulacij večinoma niso mogli premakniti.