Marčeve ide

Če ste opazovali slovensko predvolilno kampanjo in povolilno licitacijo, ki je itak izgledala kot nadaljevanje predvolilne kampanje, potem ste videli politično korupcijo, zvijanje demokracije, manipuliranje, šikaniranje in izsiljevanje, dvojne in trojne igre, umazane trike, igre moči, zakulisne kupčije, taktiziranje, nenačelnost, oportunizem, egoizem in cinizem. Ironija je v tem, da so vsi ti politiki obljubljali, da vam bodo izboljšali življenje – in seveda, da bodo spremenili svet. Ironija je precej hujša, če se niste vprašali: ali lahko kateri izmed teh politikov izboljša naša življenja?

Grivasti vojak

Ko gledate Grivastega vojaka, imate občutek, da ga je Steven Spielberg posnel za tiste, ki sta se jim zdela Reševanje vojaka Ryana in Schindlerjev seznam, njegova filma o II. svetovni vojni, preveč brutalna, preveč krvava in preveč sadistična. Ali bolje rečeno: Grivasti vojak je vojni film za tiste, ki ne marajo vojnih filmov.

Podzemlje: prebujenje

In vi ste mislili, da so problem vampirji in volkodlaki – ne, problem je človeštvo. V prvih treh delih Podzemlja, ki je poletelo leta 2003, ste gledali vojno med vampirji in volkodlaki – med dvema »klanoma«, no, med dvema fanatičnima, karizmatičnima, krvoločnima družinama. Konflikt je bil šekspirjanski, toda podžgan s tempom računalniških igric, baletnim vizualnim dizajnom Matrice in usnjenim, neogotskim, vampirskim seksapilom Kate Beckinsale, nove akcijske junakinje, pri kateri ste se vedno bali, da jo bo borilni, destruktivni gusto tako prevzel in tako ponesel, da bo prebila scenografijo in padla v drug film, recimo v Nevidno zlo, akcijsko franšizo, ki jo pilotira Milla Jovovich.

Za Sergea, za ženske, za nas

Lani je minilo dvajset let od smrti legendarnega francoskega glasbenika, poeta, filmskega ustvarjalca in dežurnega kontroverzneža Sergea Gainsbourga, zato je napoved, da kani njegova nekdanja življenjska sopotnica Jane Birkin ob tej priložnosti njegove pesmi zapeti na svetovni turneji, močno odmevala v svetu glasbe.

The Black Belles

Dekleta iz ženske rockovske zasedbe The Black Belles, ki deluje dobri dve leti, so bila do nedavnega pridne punce, katerih korenine segajo v Nashville, deželo countryja, bradatih mož in odštekanih likov. Jedro skupine sestavljajo vokalistka Olivia Jean, ki poseže tudi po kitari in orglah, Ruby Rogers, ki jo spremlja na basu, in Christina Norwood (ali Tina NoGood), ki se udejanja na sintetizatorju zvoka, Shelby Lynne pa drži tempo in udriha po bobnih.

Sam Shepard: Dan izmed dni

Shepard, glasbenik, plodovit in tudi pri nas precej uprizarjan dramatik, igralec, avtor scenarijev za kultna filma Paris, Teksas in Ne hodi mi trkat, se v zbirki faktov, okruškov zgodb in opisov eksterierjev potika skozi različne pokrajine Severne Amerike, po cestnih prostranstvih in manjših mestih, motelih, avtocestnih počivališčih, okrepčevalnicah za tovornjakarje, po notranjosti glave, ločene od telesa, po zaledenelih in od sonca razbeljenih puščavah – po krajih, kjer sta samota in občutek izločenosti ostro navzoča.

Eric Hobsbawm: Čas revolucije: Evropa 1789-1848

Delo namreč ne pripoveduje zgodovine držav, vojn ali režimov, kot smo jih vajeni. Osrednja topika je vsakdanje življenje, seveda tudi na ravni posvetne ideologije in religije. Francoska revolucija je zatresla fevdalni red v tem, da so odtlej veliko širše množice dobile možnost družbene promocije. Izobrazba, umetnost in vojaški poklic so bile nove poti, ki so pogumnim in talentiranim odpirala nove življenjske zgodbe. Toda, to ni bila edina Evropa.

Obdobje blokade

Prejšnji teden smo iz državnega zbora lahko v živo spremljali sabotažo zmagovalca volitev, ki ji je potem sledilo dolgo, večdnevno, za lase privlečeno upravičevanje blokade. Mučnega obdobja ni omilila niti sobotna uradna otvoritev Evropske prestolnice kulture v Mariboru, kjer je eden od obiskovalcev poskrbel za to, da tudi ta cirkus ni minil brez Janše.

»One (wo)man band festival«

Na Metelkovo smo prišli zgodaj, saj so oder Menze pri koritu v torek zvečer zasedli kar štirje izvajalci. Mlada ekipa, ki si je nadela ime Specialka, je prvič pripravila mini impro festival One man bend. Severnoameriške vrste sta zastopala multiinštrumentalista Zack Kouns in Rory Hickney (Alpa Strategy), ki sta pri nas gostovala že lani ob istem času. Domače loge sta orala temačni Martin Ukmar (Tovariš Strmoglavljen) in Irena Tomažin (iT). Slednja je ob izteku leta navdušila z albumom Crying Games, ki ga je izdala pri domači založbi RX:TX. Nekdaj talentirana plesalka se je preobrazila v spretno oblikovalko zvoka in pričakovanja so bila to noč visoka.

Charlotte Gainsbourg: Stage Whisper

Potem ko je Charlotte z očetom Sergeem pri trinajstih izzivala v skladbi Lemon Incest in dve leti pozneje pod njegovim mentorstvom posnela še prvenec Charlotte For Ever, se je dolgo zdelo, da je svojo glasbeno kariero s tem končala. Vse dokler se v novem tisočletju ni srečala z očetovimi grupiji.

Izlet

Slovenci so svetovni popotniki, ekstremni športniki, maratonci, alpinisti, sprehajalci, pohodniki – gibalci. Komaj čakajo, da se premaknejo. Toda slovenski filmi so vedno tako statični, tako negibni, tako mrtvi. Vedno so tudi bili. Vedno so komaj čakali, da se ne premaknejo. Gibanje so slabo prenašali, če ne že kar sovražili.

Tihotapci

Islandci so pred štirimi leti posneli akcijski triler Reykjavik-Rotterdam, v katerem nekdanjega tihotapca, ki se posveti družinskemu življenju, potegnejo nazaj v tihotapsko shemo – hja, na last job. Akcijski triler? Islandci? Mar jih ni skoraj sedemkrat manj kot Slovencev? Koscenarist te žanrske delikatese je bil Arnaldur Indriðason, islandski pisec kriminalk, eden izmed kraljev sodobnih »skandinavk«, prevajan v vse svetovne jezike, tudi v slovenščino.

Sneg na Kilimandžaru

V filme se je spet vrnil razredni boj. A da se razumemo: boj med razredi, ne pa boj med pripadniki istega razreda. Tega razrednega boja je bilo v filmih vedno dovolj – pripadniki istega razreda so bili drug drugemu pes. Zdaj pa so pripadniki istega razreda končno spregledali, da so izkoriščani in da jih izkoriščajo drugi, višji razredi. Problem so višji razredi, ne pa pripadniki tvojega razreda. Kar seveda pomeni, da junaki odkrivajo razredno zavest – in razredno solidarnost.

Nick Cave: Smrt Zajčija Munra

Zajči Munro ni, kot bi sklepali z naslovnice, sodobna basen o simpatičnem angorastem puhastem bitju; Munro, samooklicani Zajči, je kljub kravatam z zajci, čeprav ob omembi svojega vzdevka vedno pokaže ušesca s stegnjenimi prsti za glavo, kljub sklicevanju na zajčje drobno in permanentno flodranje, potenten, neustavljiv, v svojih očeh blazno prefrigan in šarmanten, iz njega žari faktor x. Kot trgovski potnik s pomlajevalnimi in kožonategovalnimi in sploh kremami se giblje kakor plenilec med ženami, kot potrebujež ima prepoved vstopa v nekaj hitroprehranjevalnih lokalov in verig, žrtve njegove silne erotične naperjenosti ga večinoma ignorirajo ali – še raje – za njim zasikajo kakšno našpičeno.

Haruki Murakami: O čem govorim, ko govorim o teku

Murakami je self-made man. Odraslost je začel tako, da je odprl bar; čez dan kuhal kave, zvečer mešal koktejle in vabil pianiste ter manjše glasbene skupine. Ko je uspel, je v trenutkih vmes začel pisati knjige. S svojim slogom si je pridobil bralce, prodal bar in začutil zadovoljstvo, ko se je lahko osredotočil le na pisanje. Nato je pričel teči, ne da bi dosegal rekorde, temveč da je spoznaval telo. In to tako, da ga je klesal. Z vadbo je spreminjal mišice; ko je padel v tekaško krizo, ker se mu je telo uprlo in je tekel vse počasneje, se je obrnil vase – začel je še plavati in kolesariti, da bi razvil druge mišice. Porabil dve leti, da je našel plavalnega učitelja, ki mu je popravil slog v spodobnega plavalca.

Jane’s Addiction: The Great Escape Artist

Večina poznavalcev zgodovine popularne glasbe se strinja, da je prehod iz osemdesetih let v devetdeseta najbolj zaznamovala izdaja albuma Nevermind (1991) benda Nirvana. Vprašanje, ali se s to trditvijo lahko strinjamo, je precej kočljivo, še posebej, če se spomnimo razmer na tedanji ameriški in britanski alter rock sceni, ki ni obsegala zgolj psihedelično in plesno usmerjene manchestrske scene ali seattelskega grungea.

Konec misije, začetek vlade

Po kratkem obdobju zatišja, ki je sledilo volitvam, in rahli spokojnosti, ko nam je mir kalila zgolj bolezen Boruta Pahorja, so se z odločitvijo ustavnega sodišča, da dovoli referendum o družinskem zakoniku, očitno odprla vrata pekla. Na sceno se je vrnil Aleš Primc, počasi, a vztrajno pa se zdi, da se vrača tudi Princ teme.

Tamburice in (ustne) melodike

Prvi ponovoletni teden v Ljubljani tudi letos ni presenetil s koncertno ponudbo. Za vse, ki ne zdržijo brez glasbenih dogodkov, je rešilni obroč ponujala le Metelkova, pa še tam se je vse skupaj zgodilo na petkov večer. Ljubitelji funka in soula so v Gala hali lovili Zeleno sonce, dubberji in reggaejaši so Jah-a slavili na Dublabu v Channel Zeru, glavoloputarji pa so pretres poiskali v Gromki. Slednja, žanrsko sicer zelo raznolika dogodka, sta bila izvrstna priložnost za preverjanje tega, kako se ob težkih udarcih zabavajo pripadniki dveh zelo specifičnih plemen.

Birgit Vanderbeke: Denar ali življenje

Življenje je en sam paradoks. Posebej če zamenjaš, kot pripovedovalka, dva vrednostna sistema in potem nepopolnosti in nebistroumni nesmisli prav zaštrlijo skozi realnost. Punca je namreč zato, ker se je oče odločil, da noče več živeti v bednem stanovanju na Vzhodu, in so se preselili v enako bedno stanovanje na Zahod, odraščala v obeh sistemih, tistem, ki da več na socialo in pravično porazdelitev produktov dela, pravijo njegovi, in tistem, ki da več na svobodo in demokratične pravice, pravijo njegovi.

Le Havre

Če ste videli Sekula-Burchev dokumentarec Pozabljeni prostor, potem veste, da so kontejnerji motorji globalizacije, motorji neoliberalnega kapitalizma: kontejnerji so znižali vse stroške, tudi stroške delovne sile, s čimer so jo zlagoma povsem razvrednotili in deklasirali. Kontejnerji, pošastni simboli kapitalistične učinkovitosti, racionalnosti, ekonomičnosti in reda, so ustvarili nered in socialne katastrofe – svet so destabilizirali. Množice deklasirancev, ki se zgrinjajo v favele in slume, in množice beguncev, ki se tihotapijo na Zahod, so žrtve kontejnerjev.

Angleška pita

Grčija morda ni seksi, toda štirim deviškim tinejdžerjem iz južne Anglije, ki se utapljajo v dolgčasu in neuslišanosti, že na daleč diši po seksu, zabavi, pijači, seksu, zabavi, pijači, seksu. In še enkrat seksu. Grčija je orgija! Dekadenca! Superhudo! Mental! Vukojebina, v kateri živijo, je eno samo poniževanje – sošolke jih nočejo, starši jih žalijo. Ne le da izgledajo kot najslabši možni izgovor za »boy band« – taki, kot so oni, običajno v slasherjih končajo med prvimi žrtvami maskiranega psihopata. Čas je, da spokajo v Grčijo, toda ko pridejo tja, pristanejo v apartmaju, ki izgleda kot dopolnilo tistega »najslabšega stranišča na Škotskem«, o katerem je pel Trainspotting, in kot parodija stereotipov o grški stvarnosti – vse je razsuto, postano, dotrajano.

Domačijsko slovo od 2011

Sodeč po pregledu minulega leta, ki ga je za ponedeljkov večer na TV Slovenija pripravila Vesna Deržek, je bilo lani eno najbolj katastrofalnih let, kar jih pomnimo. Kot bi lahko ugotovili po depresivni in apokaliptični oddaji, ki se je ne bi sramovala niti POP TV, nam je lani kar nekaj gorja povzročilo ustavno sodišče. A s princem teme, ki je v Studiu City – ta je sledil pregledu – dobil nagrado Siti za življenjsko delo, se ne more kosati nihče.

Odmev iz namišljenih krajev

Enega od večerov med vrhuncema decembrskega praznovanja je tokrat kazalo preživeti v družbi opojnih zvokov afriške kalimbe, indijskega sarangija, roga, harmonija in še kopice bolj ali manj standardnih inštrumentov in zvočil. Ne, niste spregledali kakšnega novega, zimskega etno festivala, pač pa morebiti »le« promocijski koncert ob izidu plošče Črn trn domače zasedbe Salamandra Salamandra.

Sinntetic Liquid: Sinnscapes

V času, ko se na glasbenem trgu pojavljajo kompilacije, na katerih so zbrani prvi poskusi elektronskega glasbenega delovanja na Slovenskem, je dobro omeniti pred kratkim izdani projekt dueta Sinntetic Liquid pri založbi, ki je letos izdala dolgo pričakovani album benda Demolition Group, izrazito družbeno angažirani Planet starcev.

Parada

Ker so gejevske parade ponosa v Srbiji tabu, potemtakem nekaj nezaželenega, nepriporočljivega, prepovedanega in tako rekoč smrtno nevarnega, je Srdjan Dragojević, režiser filmov Mi nismo angeli, Rane in Lepe vasi lepo gorijo, sklenil, da priredi svojo parado ponosa – Parado, v kateri gejevski aktivisti ne morejo dobiti policijske zaščite za parado ponosa, pa jim potem na pomoč priskoči Limun (Nikola Kojo), junak balkanskih vojn, vojni kriminalec in povojni dobičkar, nacionalist, šovinist in patriot.

Muppetki

Ker živimo v času rebootov, so na vrsto za reboot prišli tudi Muppetki, lutkasti junaki varietejskega Muppet šova, globalnega TV hita, ki ima kontrakulturne korenine – Muppetki, ki jih je kreiral Jim Henson, so namreč prvič zablesteli v TV seriji Sesame Street, ki je vzletela leta 1969 in ki je bila produkt flower-power filozofije: otroke je mojstrila v strpnosti in altruizmu, nematerializmu in nenasilju, spoštovanju drugačnih in raznolikosti ter ljubezni do okolja. Konservativci so serijo odkrito prezirali in obenem svarili pred njenimi škodljivimi vplivi, toda raziskave so pokazale, da imajo otroci, ki serijo gledajo, v šoli boljše ocene od otrok, ki serije ne gledajo.

Harlan Coben: Ne povej nikomur

Coben, Američan, ki je pobral vse velike nagrade za žanr in ima blazne naklade, piše na zavihku, očitno gre tudi pri nas, saj zadnja stran napoveduje še izid treh uspešnic samo letos. Ne povej nikomur je priporočilo, ki ga dobi po zapleteni in zabrisani in skrivnostni elektronski pošti pediater, ki je pred osmimi leti v brutalnem umoru množičnega morilca (ta je svoje žrtve po dolgotrajnem mučenju žigosal) izgubil ženo.

The Black Keys: El Camino

Ameriški duet The Black Keys je svoje začetke izrisal leta 2002. Izredno uspešna, v Ohiu odraščajoča kreativna naveza že od takrat odločno posega po elementarnih rockovskih obrazcih in fanta to dokazujeta tudi s tokratno ploščo. Potem ko sta bila od izida zadnjega albuma neprestano na poti, sta po turneji nadaljevala ustvarjalni trenutek in se zapodila v studio.

Poroke in odpuščanja

Po trenirkarskem incidentu prejšnji teden smo lahko še dneve poslušali, da se novi državljani nimamo kaj oglašati, saj naj bi bili katoliki v resnici tisti, ki so v Sloveniji tarča sovražnega govora. Ker jim nekdo baje pravi katolibani, čeprav resnici na ljubo na ta izraz nismo naleteli, dokler nam ga niso predstavili sami. Zato smo se odločili, da na nacionalki pogledamo, s čim se te dni ukvarjajo ustvarjalci oddaj za vernike, najbolj pa nas je seveda zanimalo, kateri par iz oddaje Dobro jutro se bo poročil pred kamerami.

Kjer Paris ni bilo

Decembru primerno so minuli teden koncertno pobudo prevzeli plesni elektronski dogodki. Najprej je v četrtek v ljubljanski dvorani Stožice nastopila Paris Hilton, dan pozneje pa so na svoj račun prišli še vsi, ki jih bolj kot teater zanima glasba. V F-Clubu je svoj enciklopedični pregled elektronske plesne glasbe serviral spoštovani detroitski producent in didžej Mike Huckaby, klub K4 pa je gostil legendarnega elektronskega posebneža z zahodne obale Združenih držav, Setha Horvitza alias Sutekha.