En dan

En dan je modna revija - ravno obratno od tega, kar je hotel biti. Za začetek, naslov morate vzeti dobesedno - Emma (Anne Hathaway) in Dexter (Jim Sturgess), sicer sošolca, pristaneta v postelji, a se ne pofukata, ampak raje skleneta, da bosta le prijatelja. Harry in Sally - ne pa friends with benefits. Na koledarju piše: 15. julij 1988. In potem se začne Neskončen dan - no, njuna verzija Neskončnega dne. V njuno življenje se namreč vključimo le vsakega 15. julija v letu, ali bolje rečeno - vsako leto 15. julija. Ker sta si usojena.

Prijatelja samo za seks

V romantičnih komedijah ni seksa. Ljubimca - moški in ženska, ki naj bi si bila usojena - se le gledata, ovohavata, dotikata, izgubljata in ponovno najdevata. To je vse. Vse skupaj se konča s poljubom. Ja, poljubu verjetno sledi seks, toda seks pride šele tedaj, ko filma ni več. Ko ga je že konec. Ko torej filma zmanjka. In zakaj v romantičnih komedijah ni seksa? Iz preprostega razloga: ker je seks le v napoto ljubezni. Ker le moti romantiko. Ergo: ker seks pokvari ljubezen. Tako je stališče romantičnih komedij.

Medvedek Pu

Ko se medvedek Pu, ki mu glas daje Jim Cummings, zjutraj zbudi, ve, da mora storiti nekaj zeloooo pomembnega, toda ne more se spomniti, kaj. Ni čudno: Medvedek Pu - animirani film via Disney - izgleda tako, kot da je bil posnet pred mnogimi leti. Ne pred desetimi, ampak pred tridesetimi, štiridesetimi, v zlatih časih, v napol mitski dobi, ko so bili vsi ljudje dobri, prijazni in brez zlobnih nakan, ko so bili vsi odnosi vljudni, nežni, nevsiljivi in družinski, ko se ni nihče nikogar bal, ko ni bilo treba zaklepati vrat, ko je cvetela solidarnost, ko ni bilo sebičnosti, izkoriščanj in zlorab in ko so lahko ljudje nemoteno uživali v svoji preproščini in naivnosti. Tak svet ni nikoli obstajal, niti pred štiridesetimi leti (ali bolje rečeno: kaj šele pred štiridesetimi leti!), tako da bodo celo petletniki, ki jih ta animacija cilja, dahnili le: E, to pa je eskapizem! Disneyland se jim bo zdel bolj realen.

Avgust Demšar: Evropa

Demšarjev četrti - oziroma četrti primer inšpektorja Vrenka - je povezan z udeleženci mednarodne konference o Evropi danes, ki jo organizira Mariborski inštitut za evropske študije, še ena tistih organizacij, za katere ne vemo čisto, s čim se ukvarjajo, razen z zapravljanjem denarja za vnaprej izgubljene stvari. Namreč, eden najbolj opaznih povabljenih, tako rekoč zvezda mednarodnega srečanja, je možak, ki prvič stopi na evropska tla, kar seveda zelo omeji morebitne motive za njegov umor. Evropo pozna torej iz literature, z medmrežja, o njej modruje in sploh, ne da bi dejansko kdaj videl, na čem si je zgradil kariero. Objestnost teorije brez empirije je motiv, najprej pomislimo, ko v Dravi ribiči zapnejo njegovo truplo, sprano forenzičnih dokazov. 

Ben Lewis: Smeh in kladivo

Britanski novinar se je lotil proučevanja zgodovine komunizma skozi anekdote in vice. Zgledno je beležil nastop Leninove revolucije in osuplosti nad novim. Tako starka v živalskem vrtu prvič vidi kamelo in poreče: »Glej, kaj so komunisti naredili iz konja!« V Stalinovih čistkah je po samomoru pesnika Majakovskega vzniknil tale vic: Kaj so bile zadnje besede poeta, preden je naredil samomor? - Tovariši, ne streljajte! V mehkejši dobi Hruščova, ki je bil znan po dolgih govorih, so pripovedovali: Ali je mogoče slona zaviti v časopis? - Ja, če je v njem objavljen govor Hruščova.

Broken.Heart.Collector: Broken Heart Collector

Po nekakšnem nepisanem pravilu najdrznejše, najizvirnejše izraze po navadi krojijo glasbeniki s širokim pregledom nad različnimi muzikami. No, če bi bila žanrska širina edino merilo za končni uspeh, bi bila pot do zanimivega glasbenega ustvarjanja vendarle nekoliko preveč preprosta. Ta posluh od glasbenika pač najprej terja tisto žilico ali pa sposobnost za luščenje, preoblikovanje, spajanje in nadgrajevanje raznoterih glasbenih izročil. Med domačimi glasbeniki zadnja leta s takšno prakso izstopa Kranjčanka Maja Osojnik, skladateljica, pevka in inštrumentalistka, ki sicer živi in ustvarja na Dunaju.

“Prazne mreže so in rib je zmeraj malo”

Zadnji televizijski teden so poleg množice zaslišanj zaznamovali predvsem spomini na teroristični napad na dvojčka, ki pred desetimi leti ni povzročil razdejanja le na Manhattnu, temveč tudi v svetovni zunanji politiki. Medtem ko so slovenski kamermani beležili, kaj imajo na zaslišanju v zadevi Patria povedati Janša & co. ter kaj imajo na zaslišanjih v državnem zboru povedati naključni državljani in tudi kakšen znan obraz, ki jih SD predlaga za nove ministre, so tuje televizije prikazovale predvsem obletnico spomina na bolečino, jok, solze, grozo, strah, obup, žalost.

Ropar

Če hočete videti, kako sodobni ljudje organizirajo svoj mikroupor proti sistemu, divjemu, opresivnemu kapitalizmu, njegovim izkoriščevalskim in poniževalnim mehanizmom, potem si poglejte avstrijskega Roparja, ki je posnet po resnični zgodbi. Johann Rettenberger, ki ga igra Andreas Lust, je avstrijski maratonec - stalno teče, stalno trenira. Manično, študiozno, napol stahanovsko. Kot stroj. In kako se upre sistemu?

Bernard Quiriny: Mesojede zgodbe

Haecklova teorija, čeprav v naravoslovju ovržena, nas prepričuje, da mora vsako živo bitje kot zarodek prehoditi celotno evolucijsko verigo. Quiriny, konec sedemdesetih let rojeni Belgijec, je zelo očitno in za stil nagrajeno zastal pri borgesovščini, fazi, ki je bila v nekem obdobju značilna za vse nacionalne literature. Profesorji in bibliofili z vsega sveta so se s svojimi opusi priklanjali njegovemu ustoličenju vrnjeni naraciji, čeprav na račun ponarejanja klasikov in posnemanja tradicije, njegovemu odkrivanju apokrifov, lažnih navedkov, preigravanju in preoblačenju razsvetljenske proze, njenih žanrov in motivov. Nekateri so Borgesa odkrili pred pol stoletja, recimo John Barth, Hrvati in Srbi so ga v sedemdesetih letih in na začetku osemdesetih, Quiriny tik pred zdajci.

Alojz Ihan: Hvalnica rešnjemu telesu

Resda fikcija, a izpod peresa profesorja imunologije, kar jo postavlja v polje verjetnega in možnega. Obenem pa tudi kritika zdravstvenega sistema in psihopatologija medčloveških odnosov.

Shabazz Palaces: Black Up

Privrženci zlatega obdobja hiphopa smo vse prepogosto razumljeni kot nostalgiki, poslušalci, ki nas je povozil čas. Navsezadnje je produkcija danes obsežnejša kot kadarkoli v preteklosti, ergo: v množici plošč se zato gotovo najdejo take, ki tudi danes uspešno širijo rapersko razburljivost izpred petnajstih let in več. To sicer drži, toda take plošče, z letnico izida po letu 1995, bi verjetno lahko prešteli na prste dveh rok. Raperske producente so po levi in desni začeli prehitevati predvsem producenti elektronske glasbe, zadnja leta pa se je znanost ustvarjanja beatov oblikovala celo v povsem samostojen žanrski odvod.

Odkrita nacionalka

Na nacionalko se po dolgih počitnicah končno vračajo njene oddaje. Ta teden smo tako lahko ponedeljkovo jutro začeli z novo sezono oddaje Dobro jutro, ki je med obetavne medijske obraze izstrelila Ano Tavčar, ki se po novem piše tudi Pirkovič, v torek pa smo si lahko ogledali tudi novo informativno oddajo Odkrito.

Kako sem preživel to poletje

Arktika izgleda kot planet, na katerem bi se lahko dogajal Osmi potnik. Ali pa Solaris. Arktika je neobljudena, nenaseljiva, prazna. Tam nimaš kaj početi. Tam ni ničesar. In ta nič je lepa priložnost za trilerje. Ni ga čez triler, ki se dogaja na Arktiki, kajti tam se zgodi le to, kar ljudje prinesejo s sabo. Ali bolje rečeno: triler ima na voljo le to, kar ljudje v to veliko praznino - v ta absolutni, ekstremni nič - prinesejo s sabo. In v ruskem filmu Kako sem preživel poletje na ruski arktični meteorološki postaji, zgrajeni v času Stalina in gulagov, ni ravno gneče - tam sta le Pavel (Grigorij Dobrigin) in Sergej (Sergej Puskepalis), meteorologa, polarna zombija, ki bi si lahko povsem mirno momljala verze Bowiejevega štikla Space Oddity: »Here am I sitting in a tin can far above the world/ Planet Earth is blue and there's nothing I can do.« Momljala bi si jih lahko noč in dan, pravzaprav dan na dan, kajti noči tu ni - vedno je dan. In ledeno morje in morilske temperature in divji vetrovi. Sergej je kakih 20 let starejši od Pavla, toda obsojena sta drug na drugega - kot sin na očeta in oče na sina, kot učenec na učitelja in učitelj na učenca, kot mlajša generacija na starejšo in starejša generacija na mlajšo, kot tehnofil na tehnofoba in kot tehnofob na tehnofila, kot postsovjetska Rusija na sovjetsko in sovjetska Rusija na postsovjetsko. Do njiju je daleč, ne le geografsko in tehnološko, ampak tudi psihogeografsko, med njima pa je distanca, stkana iz arktičnega niča, enoličnosti, dolgčasa, brezdelja, izoliranosti, asocialnosti, paranoje, norosti, ki pride s teritorijem (tako kot avtodestruktivnost), in rutinskega pošiljanja podatkov, ne ravno tako dramatičnih ali pa alarmantnih, da bi spremenili izraz na njunih obrazih, toda ko Pavel nekega dne prestreže alarmantni, tragični podatek, ki ga potem Sergeju taktično - tako rekoč preventivno - zamolči, se tisti nič napihne v katastrofo. Nič je pač kraj, ki človeku nudi veliko možnosti, da postane HAL - ali pa tisti ocean iz Solarisa, Tarkovskega odgovora na Kubrickovo Odisejo v vesolju. Kot je rekel Brecht: Če v prvem dejanju na steni visi puška, pomeni, da bo v tretjem dejanju uporabljena.

Jukio Mišima: Izpoved maske

Mišima ima tako heroično biografijo, njegove kasnejše fotografije v ledrastih oblačilih in s strogim, militantnim pogledom so obšle svet, in si skoraj ne moremo predstavljati začetkov, ko je bil še v rasti rahlo zaostal fant z avtoalergijsko boleznijo in ves čas na robu smrti, bolehen in temu primerno intelektualno hiperobčutljiv, čustveno sramežljiv in poln odraščajniških dvomov. Roman Izpoved maske govori o tem obdobju in o časih pred pisateljevim sprejetjem svoje homoseksualnosti in je pisan v prvi osebi, nekatere stvari se močno ujemajo z njegovim življenjepisom. Verjetno gre za roman o odraščanju v homoseksualca, o vseh tistih korakih, ki spremljajo prikrivanje vse bolj manifestirane vsebine. Pri tem se nam še enkrat pokaže, kot pri Kawabati in še nekaterih tudi pri nas znanih in cenjenih japonskih klasikih, da je japonska proza iz prvih dveh tretjin stoletja zelo blizu evropski, po rezoniranju, po dilemah, po pisateljskih tehnikah, da so Japonci po načinu razmišljanja in občutku krivde, časti, postavitvi subjektivitete naši bližnjiki, naši daljnovzhodni somišljeniki. Mišimov roman je podoben vsem internatskim in vojaškim, torej nekaterim evropskim klasikam iz prve polovice stoletja, recimo Musilovemu Törlessu.

Michel Foucault: Besede in reči

Foucault je leta 1965 s to knjigo postal eden osrednjih tvorcev strukturalizma in še zdaj je eden najbolj citiranih filozofov. Skupaj s knjigami »Zgodovina seksualnosti«, »Zgodovina norosti, »Nadzorovanje in kaznovanje« je ustvaril polja in zglede »foucaultovske analize«, zaradi česar je danes eden najbolj citiranih družboslovnih avtorjev. Toda, če pri katerem delu, se prav pri tem postavlja vprašanje: čemu bi ga šli danes sploh brati? Potem ko je vmes nastalo na tisoče knjig in člankov, ki parafrazirajo, aplicirajo ali razvijajo njegove ideje.

Buldogi: Ni lepo

Čeprav je moščanska punkovska zasedba Buldogi prvi album Rektospektiva 1979-1982 (2009) izdala s skorajda tridesetletno zamudo, ji je s tem plošč-kom uspelo pritegniti pozornost poslušalstva in medijev. To je najverjetneje plod dobre samopromocije, ki so jo sedaj ne več tako mladi fantje izvajali na številnih klubskih koncertih. Buldogi so zasedba, ki se ni zadovoljila z izdajo zapoznelega prvenca (pravzaprav kompilacije starih materialov), temveč se je odločila za dodaten korak - izdajo drugega albuma. Skupina, ki je prehodila enako pot kot številne zasedbe danes že legendarnega ljubljanskega punkovskega vala - kratkotrajno glasbeno delovanje brez izdanega nosilca zvoka in zaradi tega razpad -, sodi skupaj s Pankrti, Kuzlami, Berlinskim zidom, Lublanskimi psi, Šundom in Grupo 92 v prvi val ljubljanskega punka. Konec sedemdesetih in začetek osemdesetih let je bil idealen čas za razvoj punka v tedanji socialistični Sloveniji, današnji čas pa je očitno zrel za nove kritične opazke nekdanjih družbenokritičnih in jeznih mladcev. Ti so vmes odrasli, nekdanja družbena ureditev je razpadla kmalu po razpadu velike večine domačih punk bendov, zamenjal pa jo je neoliberalni kapitalizem, ki v današnjem klavrnem družbenopolitičnem ozračju znova ponuja prostor za gojenje nove kritične in revolucionarne drže.

“Nama se ova ministrica jako sviđa”*

Medtem ko se na slovenskih televizijah med razvedrilnimi vsebinami še vedno nič ne dogaja, saj še čakajo, da se z dopustov vrnejo vsi njihovi sodelavci, smo ta teden izvedeli, da so hrvaški novinarji kljub visokim temperaturam aktivni, saj so v razvedrilni oddaji Red Carpet gostili našo nekdanjo ministrico za notranje zadeve, Katarino Kresal.

Drevo življenja

Drevo življenja, zmagovalec letošnjega Cannesa, je natanko to, kar filmi običajno niso: avtobiografija. Filmski režiserji običajno ne snemajo avtobiografij. Biografije - da. Avtobiografij - ne. Avtobiografije so stvar knjig. Filmi so predragi, da bi prenesli avtobiografije. Transformerji niso avtobiografija Michaela Baya. Lov za izgubljenim zakladom ni avtobiografija Stevena Spielberga. In Šund ni avtobiografija Quentina Tarantina. Šund je morda res film o filmih, ki jih ima Tarantino najraje, toda to ni avtobiografija. Filmi o režiserjevih najljubših rečeh niso avtobiografije, ampak bolj fetišizmi - za filme so to, kar je za noge masaža. Tarantino je cinefil - in tega nikoli ne skriva. Vedno citira filme, vedno da povsem jasno in odločno vedeti, katere filme ima najraje, kateri so nanj najbolj vplivali, kateri so ga najbolj zaznamovali, še več - te filme vedno prikaže kot dele svojega življenja, kot biografske enote, kot tisto, kar se mu je v življenju zgodilo. Njegovi filmi so sestavljeni iz filmov, ki jih je videl - in njegovo življenje verjetno tudi. Terrence Malick, avtor Drevesa življenja, nekdanji reporter, filozof, fan Martina Heideggerja in script doctor (Škorpijon ubija, Odpelji, je rekel), je Tarantinovo diametralno nasprotje: v svojih filmih - četudi redkih (le pet v štiridesetih letih) - nikoli ne pove, kateri so njegovi najljubši filmi. Nobenih citatov ne pušča. Njegovi filmi - Surova balada, Božanski dnevi, Tanka rdeča črta, Novi svet in Drevo življenja - niso filmi o filmih, ampak biografije ljudi, ki so zares živeli. Ali pa bi vsaj lahko zares živeli. Kaj počnemo v filmih, bi rekli ti Malickovi ljudje: o nas bi morali pisati romane!

Veljko Barbieri: Epitaf cesarskega sladokusca

Barbierijev romanček, tudi po obsegu, se hrani iz dodobra predelanih negativnih utopij in kulinaričnega eksistencializma; je mešanica Kafkovih zapletov iz Procesa in Gladovalca, malo cikne na totalitarna šikaniranja iz Orwellovega 1984 ali Fahrenheita 451, le da je zgodba omiljena z dialogom s predhodnikom, rimskim hedonistom in gurmanom, katerega recepture v času lakotnjenja najde v knjižnici in si po njih pripravi zadnjo večerjo.

Cvetka Bevc: Desetka

Hkrati tradicionalen z romanesknim slogom, a obenem moderen z najstniškim žargonom, ki vključuje tudi znakovni sistem mobilcev in facebooka. Deset prijateljev, deset izpovedi, deset notranjih bitk. Kot variacija Kurosawinega »Rašamona«, kjer junaki pripovedujejo isto zgodbo iz različnih perspektiv? Ne, tu akterji govorijo seveda tudi o drug drugem, toda vsak razkriva predvsem svoje bolečine odraščanja. Eden skozi upor s starši, drugi v iskanju sebe v razstavljeni družini, tretji s svojo bitjo geja, četrti kot bližnjik droge, peti piflar, šesta agilna alpinistka, sedmi ujetnik računalniških igric, osma Mozarta etc. Skratka, avtorica pretanjeno zajame zelo širok nabor možnih bivanj gimnazijskih drugošolcev, ki pa ni totalen, zakaj med njenimi najstniki ni prestopnika, ki bi prešel v Salingerjevega »Lovca v rži«.

Vročina, smrad in zapeljevanje

Kako bedna je televizijska ponudba v zadnjih poletnih tednih, priča podatek, da zadnje čase najrajši gledamo kar Polnočni klub na nacionalki, eno redkih oddaj, ki poleti ni na dopustu ali podvržena neskončnim ponovitvam, kot to počne Tednik, kjer vsak ponedeljek ob osmih prežvekujejo stare afere.

Big Foot Mama - Tist' dan v tednu

John Travolta je v Vročici sobotne noči živel le za soboto, ko je šel v disko, kjer se je prelevil v kralja plesišča. Člani benda Big Foot Mama pravijo, da so na začetku kariere živeli le za petek, tist' dan v tednu - potrebovali so oder, ventil. Vsaj enkrat na teden. To je bil razlog, da so se sestavili in da so igrali skupaj. Trije akordi - in gremo! »Štirje akordi so že jazz.« In to je bilo vse. Drugih ambicij, drugih motivov niso imeli. Da bodo kdaj razprodali Križanke? Na to niso niti pomišljali. Hoteli so igrati na poljanski gimnaziji - ker so bile tam najboljše bejbe. Dlje niso videli. Toda potem se jim je zgodilo to, kar se v grozljivkah običajno zgodi junakom, ki zavijejo na napačno cesto: dobili so več, kot so hoteli.

Jane Eyre

Ker živimo v času reciklaže (rimejki, nadaljevanja, ekranizacije stripov in TV serij), je povsem samoumevno, da je reboot doživela tudi Jane Eyre, literarna klasika, ki jo je Charlotte Brontë objavila davnega leta 1847 in ki je doživela že kopico ekranizacij, filmskih in televizijskih. Če seštejete vse verzije, ji verjetno v hrbet gleda celo Hamlet, da ne govorim o Romeu in Juliji. Jane Eyre in Edward Rochester sta Romeo in Julija 19. stoletja - ne loči ju družinski spor, ampak razredni prepad. Jane, ki jo igra Mia Wasikowska (Alica v Čudežni deželi), je sirota, ki so jo skušali v Lowoodu, popolnem trobilu viktorijanske porcelanske represije, na vsak način »mortificirati«, še huje, iz nje so hoteli izgnati celo hudiča, no, »zlobo« (niso videli Linde Blair v Izganjalcu hudiča) - njena sla po neodvisnosti in samostojnosti je dišala po »bolezni«. Zdaj se preživlja kot guvernanta - Edward Rochester (Michael Fassbender) je petični, zamišljeni, ranjeni, melanholični aristokrat, čigar strašljivo, megličasto, skrivnostno, somračno posestvo, Thornfield Hall, postane labirint njene zadržanosti in obenem njeno bojišče. Tu mora svojo sposobnost podrejanja in služenja - svojo odvisnost od moškega, svoje skrivanje emocij, svoje samozatajevanje, svojo »čistost« in »obskurnost« - preleviti v umetnost obvladovanja. V romanih sester Brontë - in romanih Jane Austen - podrejenost ženske ni znak njene nemoči, ampak njene moči. Če hoče z moškim izenačiti, mora postati njegova gospodarica, kruta in ironična, ne da bi on sam to opazil. Jane Eyre izgleda tako, kot da je posneta v verzih, saj polzi v ritmu brezhibne kostumografije, brezhibne scenografije, brezhibne dikcije, brezhibne krajine in brezhibne razredne paranoje, prepojene z norostjo socialne rigidnosti in gotskim terorjem, ki se zrine med Jane in Edwarda, med njune agonične poglede, med njune sarkastične besede in med njune ritualne tišine, zato gre v njun prvi poljub več, kot je šlo v seksualno revolucijo.

Žalostna balada za trobento

Cirkuški klovn prinaša smeh in veselje. V Žalostni baladi za trobento prinaša smrt. Je kaj hujšega od klovna, ki prinaša smrt? Je kaj bolj strašljivega, bolj srhljivega, bolj pošastnega? Ne, toda Álex de la Iglesia, avtor Akcije mutant, Dneva zveri in Perdite Durango, ob tem še pretirava. Nič posebnega: vedno pretirava. In najboljši je, ko pretirava. Ko skuša biti še bolj to, kar je - bizaren, morbiden, luciden, odbit, absurden, sarkastičen, obešenjaški. Ko skuša torej impresionirati samega sebe. Tokrat gre zelo daleč, da bi se potešil. Žalostna balada za trobento, zmagovalka letošnjega Grossmannovega festivala, se odpre leta 1937 - v cirkusu, v katerega na lepem butne španska državljanska vojna, ki vpokliče tudi »veselega klovna« (Santiago Segura).

David Benjamin: Sedem

Roman malo spominja na tisti vic, ko tipček v vojski brez zanimanja za vse drugo pobira in bere papirčke, smeti, embalažo, dokler ga ne pokličejo v sobo z možaki v belih haljah. Ko veter odnese z mize list papirja, ga pograbi in radostno vzklikne: dopolnjeno je! To je iskal, odpustnico, mnenje komisije o njegovi nesposobnosti.

Alberto Manguel: Knjižnica ponoči

Po »Zgodovini branja« (CZ 2007) nam Manguel predstavi še zgodovino in posebnosti bibliotek.

Na zdravje s Tanjo Žagar

Počitniški čas od TV Slovenija zahteva kar nekaj iznajdljivosti. Kako zapolniti petkov večerni termin, ki je sicer rezerviran za dekolteje, kič in harmoniko? Nič lažjega: prejšnji petek so si posnetek sposodili kar od TV Golica in z dobro uro najslabšega petja v zabavni glasbi odkljukali okvirček govejih petkovih večerov na nacionalki.

Thomas Bernhard: Potonjenec

Bernhard je neverjetna tečnoba, nič mu ni bilo tako sveto, da se ne bi usajal in bentil, in to ven in ven, v valovih, včasih repetitivnih, drugič stopnjevano in še bolj jedkih, zakisanih. Avstrijska družba, higienska raven tamkajšnjih gostišč, mesta pa sploh, s Salzburgom in z Mozarteumom na čelu; Salzburg grozen in nevzdržen, mogoče celo pred Dunajem, ki je itak odvraten. Nemogoča je švicarska provinca, obupni in odvratni mnogoštevilni klavirski virtuozi, posebej tisti, ki uspešno nastopajo in nikoli ne podvomijo vase, o svoji veščini, ki ne spregledajo, kako bedno in brezupno je vse skupaj, igranje pred butasto publiko, v studiih, pehanje za slavo, obupno in odvratno. Klavirskih virtuozov se loteva v Potonjencu; naslov priskrbi vzdevek enega od trojice, lahko bi rekli, da gre za nekakšne prijatelje, če ne bi bili vsi do zadnjega takšne tečnobe, prijatelje, ki pri Horowitzu doštudirajo in se potem najbolj nadarjen med njimi po nekaj deset koncertih zapre v svoj studio, druga dva pa odnehata. Ne preneseta, da bi bil tako zelo boljši od njiju, boljši celo od Horowitza, da bi se v senci njegovega pošastnega genija skrivala dva tako inferiorna virtuoza, kot sta onadva. Opustita igranje, ker je slava nekaj, na kar sta računala, s čimer sta hotela prizadeti svoji premožni družini; slava in genialnost, ki pa v senci pravega genija zbledi. In tretji, to nam je ves čas jasno, je kljub svoji pošastnosti in odljudnosti, spremljani s tipično ameriško površinsko dobrodušnostjo in prijaznostjo, nedvomno boljši od obeh, morda celo od samega Horowitza, saj on naredi iz njega kongenialnega učitelja.

Igor Grdina et alii: Slovenski zgodovinski atlas

Prvič je izšla knjiga, delo številne skupine strokovnih avtorjev, ki prinaša mnoštvo slovenskih zgodovinskih atlasov (234) od prazgodovine do sodobnosti v samostojni knjigi. Pogled na atlase zgodovine ima vedno presežke, saj se prek podob ovemo, kako spontano mislimo, da je sedanjost malo da ne večna, da se menjajo samo imena držav. Dejstva so kdaj prav frapantna, v 5. stoletju so med osrednjimi mesti tudi kraji, o katerih večina danes ni niti slišala, pogled na srednjeveško plemiško razdelitev slovenskih krajev spominja na leopardovo kožo, predjožefinska karta samostanov nam predstavi stara kulturna središča, pomenljiva je razširjenost in število gradov, ki so jih imeli celjski grofje na začetku 15. st., poti tovorjenja železa in vina v isti dobi, razmejitev protestantskih in katoliških župnij v drugi polovici 16. st. in seveda gospodarske karte ter karte šolskih in kulturnih ustanov skozi stoletja. Delo ne tvorijo le karte, dejansko je celo obširnejši del besedilo, ki mestoma razkrije neverjetnosti: nemški okupatorji so že l. 1941 minirali pravoslavni cerkvi v Celju in Mariboru, medtem ko sinagoge niso požgali nacisti, temveč jo je podrla Kardeljeva oblast leta 1954!? Če smo povojne karte poznali iz starih socialističnih učbenikov, so novum paralelne karte partizanskih in protipartizanskih formacij, predvsem pa karta povojnih kazenskih, zbirnih in delovnih taborišč, fojb, grobišč pobojev ter objektov, ki so jih zgradili taboriščniki. Najbolj nerazumljiv je sicer izbor gesla »partizanske bolnišnice«, ki stoji samo, ne da bi atlas med medvojne bolnišnice vrisal tudi osrednjih mestnih bolnišnic na okupiranem ozemlju; kot da te niso del slovenske medvojne zgodovine?? Konceptualno zadrego, katero ozemlje prikazati: teritorij današnje republike ali maksimalne meje slovenske poselitve, je atlas prešel na dveh ravneh. Ko je kot objekt proučevanja vštel tudi neslovensko prebivalstvo od neandertalca ter kromanjonca v paleolitiku do Nemcev in nemške kulture na začetku 20 st. in ko je rob kart razširil na vse strani krepko čez aktualno administrativno mejo. Eno temeljnih historiografskih del.

Bon Iver: Bon Iver

Čeprav se pod imenom Bon Iver skriva štiričlanska skupina, ki je nase opozorila pred petimi leti z odličnim prvencem For Emma, Forever Ago, je kreativni motor skupine pravzaprav Justin Vernon, glasbenik in tekstopisec iz Wisconsina. Omenjeni album je bil plod težkih časov, ki jih je Vernon takrat preživljal: njegova skupina DeYarmond Edison je razpadla, prav tako njegovo razmerje, kot pika na i pa se je pojavila še bolezen, ki mu je onemogočila dostojno življenje in ustvarjanje. A kot kaže, so te okoliščine precej vplivale na njegov ustvarjalni razvoj. Iz Severne Karoline se je preselil v očetovo barako na podeželju v Wisconsinu in tam v dolgih, osamljenih zimskih mesecih ustvaril verjetno enega najboljših prvencev zadnjega časa. S svojim značilnim in prepoznavnim falzetom, z enostavnostjo melodij in zgodbami, ki so bile povezane v izrazito koherentno celoto, je dejansko ustvaril mojstrovino, ki je v prihodnjih mesecih (in letih) postala sinonim za odlično indie folk glasbo.