Jastog

Jastog se dogaja v svetu, v katerem ni uspel le referendum o samskih ženskah, temveč tudi o samskih moških – nihče v tem distopičnem svetu ne sme biti samski. Strogo prepovedano.

Peklenski val

Peklenski val, rimejk akcijskega filma, ki ga je leta 1991 posnela Kathryn Bigelow, izgleda kot moderni XXX mnogoboj.

Pesem morja

Ko 10-letni Ben ugotovi, da je njegova nema sestrica Saoirse v resnici legendarno bitje, selki, pol človek, pol tjulenj, vsa irska mitologija čudežno oživi, kar tole ročno izrisano animacijo prelevi v mojstrovino minimalistične ekspresivnosti in fino dopolnilo Skrivnosti iz Kellsa, z vso eksperimentalno folkloro, miyazakijevsko nostalgijo in socialno pedagogiko vred – otroci, ki nimajo očeta in matere, so okej!

Čarli reši božič

“Božični filmi” so iz leta v leto slabši, tako da imajo očitno že tako slabo reputacijo, da so v njih voljni igrati le še brezposelni – nekdanji nekdanji zvezdniki. V temle so na voljo Tom Arnold, Chevy Chase in Rob Schneider, ki daje glas “magičnemu” psu. Rekel bom le to: to ni film za ljubitelje psov niti za ljubitelje Roba Schneiderja, temveč izključno za ljubitelje psov, ki jih igra Rob Schneider. Točno, če bi pes igral Roba Schneiderja, bi bila tržna niša večja.

Elita v punkovskem moshingu

V petek se je samooklicana »t. i. kulturna elita« pod vodstvom organizatorskega trojčka Gledališče Glej, Mladina in Center urbane kulture Kino Šiška zabavala na »t. i. avantgardni novoletni zabavi«.

EL VY: Return to the Moon

Med letošnjimi izdajami neodvisnega rocka nikar ne spreglejte projekta nenavadnega imena EL VY, pod katerim deluje nov dvojec na ameriški neodvisni sceni. Tisti, ki poznate melanholično skupino The National, boste že po prvih taktih komada Return to the Moon ugotovili, da tudi v tej zasedbi očitno poje »nacionalni« Matt Berninger, eden danes bolj karizmatičnih frontmanov, ki si je, kot kaže, zaželel malo ustvarjalnega premora zunaj matičnega benda. Druga polovica skupine EL VY je portlandski multiinstrumentalist Brent Knopf, član zasedb Menomena in Ramona Falls. Gre za stara znanca, ki sta že s stalnimi zasedbami skupaj nastopala v večini klubov na zahodni obali ZDA, zato je EL VY pravzaprav uresničitev njune dolgoletne želje po skupnem projektu, v katerem bi moči združila le onadva.

Patrick Ness: Več kot to

Malo je romanov, v katerih junak tako nepreklicno umre že v prvem poglavju, ob naštevanju vseh poškodb, ki jih dobi ob trku premrlega telesa s čermi, v katere ga neusmiljeno vrže med plavanjem po mrzlem Severnem morju. In malo jih je, v katerih rešuje dileme in dela popravne na področjih, kjer je v preteklosti zamočil. Medtem ko je mama skočila v banko po denar, da bi pobegnila od družine, ju z bratom obišče pobegli kaznjenec in ga, osemletnega, postavi pred odločitev, ali gre z njim on ali brat. Odločitev ga potem krepko preganja, prav tako zafrkavanje sošolcev, ko se nič kaj naključno na spletu pojavijo fotografije z najboljšim in intimnim prijateljem. Vsega skupaj se nabere dovolj za bredenje v mrzlem morju.

Patrick Modiano: V kavarni izgubljene mladine

In seveda piše o preteklosti. Pred kamerami ne briljira, še manj je medijski zvezdnik. Je pisatelj v čisti obliki, ki piše, ki se trudi z izbiro besed, ki romanov ne trese iz rokava, ampak svoje pisanje popravlja in predeluje. Drži se postopka, da začne s sceno, ki jo natančno vidi. Tako tudi v danem romanu: »Vedno je vstopila skozi ožjega od obeh vhodov v kavarno, tistega, ki so ga imenovali senčna vrata. Vedno je izbrala isto mizo v ozadju male sobe.«

Šov resničnosti

Za nami je vikend labodjih spevov domačih resničnostnih šovov. V petek so še zadnjič tekle solze v šovu Kmetija: Nov začetek, v soboto se je poslovila oddaja Gostilna išče šefa, v nedeljo pa Slovenija ima talent. Talenti so se precej očitno izpeli, saj je prvič v finalu zmagal edini, ki ni pel, ampak plesal. V obeh ostalih šovih sta zmagala imigranta; Fahrudin Čaušević - Faki se je k nam priselil iz BiH, Tomaš Javirek pa iz Češke.

Sicario

Tisti, ki mislijo, da je bil zadnji James Bond ali pa zadnji Terminator intenziven, niso videli filma Sicario, ki se začne sredi arizonske puščave, kjer v stenah nekega kompleksa najdejo množico trupel.

Sestrica

V sodobnem času lahko preživiš le tako, da si ustvariš samozadostno skupnost (neke vrste komuno ali zadrugo ali kooperativo), pravi Sestrica, ki jo je – po mangi – posnel japonski auteur Hirokazu Koreeda.

Mladost

Mladost, ki misli, da Viscontijeva Smrt v Benetkah nujno potrebuje dopolnilo, je film o starosti. Dogaja se v švicarskem podalpskem letovišču, ki s svojo arkadijsko sterilnostjo, brezmadežno čistostjo, neskončno lepoto in fosilno grotesknostjo spominja na tista “okrevališča”, v katerih prosto lebdečim starcem ob kakšni kičasti ariji z “magično” transfuzijo zamenjajo blatno kri, tako da potem – vrnjeni v formo – izgledajo mlajši od mladcev, katerim so “spili” kri.

Skrivnost njihovih oči

Skrivnost njihovih oči je holivudski rimejk argentinskega filma (El secreto de sus ojos), ki je leta 2010 pobral tujejezičnega oskarja. Dogajal se je v času argentinske “umazane vojne”, ko so izginjali ali umirali ljudje, jasno, v skrivnostnih okoliščinah. Rimejk se dogaja po 11. septembru 2001, v času “vojne proti terorju”. Ja, spet izginjajo in umirajo ljudje – in ja, v skrivnostnih okoliščinah.

Vsi na jug

Frane Milčinski, alias Ježek, je v Vesni igral slikarja, ki poleti slika Alpe, pozimi pa Dalmacijo, češ poleti gredo bolj v promet Alpe, pozimi pa gre bolj v promet Dalmacija. Milčinski je razmišljal kot Hollywood, no, kot francoski Hollywood. Francoska komedija Vsi na jug, sicer nadaljevanje velikega hita Babysitting, ni ravno ne vem kaj, toda v času zimske sivine, kratkih dnevov in mraza ponuja vsaj alternativo – dobro naježeno brazilsko »Dalmacijo«, kamor krene skupina evforičnih, hormonskih francoskih mladcev in mladenk, da bi podoživela svojo verzijo holivudskega Projekta X, namazano z žavbami Lova na zeleni diamant, Smaragdnega gozda, Jackassa in vseh tistih šokerjev, v katerih amazonska džungla vzame turiste, kar pa je še vedno zabavnejše od zimske sivine, kratkih dnevov in mraza.

Božič pri Cooperjevih

Čas božičnega veselja je čas, ko ljudje postanejo nekritični, popustljivi in prizanesljivi. Zato tudi kupujejo reči, ki jih sicer ne bi – in zato drug drugemu podarjajo reči, ki jih ne potrebujejo. Problem božičnih filmov je, da izgledajo natanko tako – kot reč, ki je ne potrebujemo. Kot reč za ljudi, ki so jim kriteriji povsem padli. Tu imate ata (John Goodman) in mamo (Diane Keaton), ki sta pred ločitvijo, a to zamolčita, da bi svoji družini – osebkom s še hujšimi problemi od njunega, s psom vred – zagotovila vesel Božič. Božič pri Cooperjevih, ki je klišeje očitno dobil pod jelko, je tako ritualno dolgočasen, kot je na rojstnih dnevih dolgočasen štikel Happy Birthday to You.

Ian McEwan: V imenu otroka

McEwan, ki vrta v aktualne in žgoče družbe teme (v Solarju recimo v izkoriščanje sončne energije in s tem povezano blaginjo in tveganja), spisane zelo duhovito, se tokrat brez tega značilnega britanskega humorja osredotoči na fragment iz življenja sodnice za družinsko pravo. Zvezde iz sodnih dvoran, deležne medijskega pompa in drugega. Zaradi pozornost zbujajočih primerov, v katerih sodi, je Fiona oboževana in osovražena, o njej in o sodbah pišejo rumenjaki in od ogorčenih prizadetih dobiva grozilna pisma.

Roland Barthes: Mitologije

Barthes (1915–1980) je ikona, ki daje pečat semiologiji, literarni kritiki in strukturalizmu. A je obenem tudi praoče časopisne kolumne. Mitologije so zbirka tekstov, ki jih je objavljal v reviji Les lettres nouvelles, v njih pa analiziral vsakdanje mite, kot so reklame za pralne praške, novi model Citroena, striptiz, biftek in pomfrit, obraz Grete Garbo, igrače, Einsteinovi možgani, Tour de France, pohod plastike, turistični bum križarjenja po Sovjetski zvezi, prosta rokoborba »Catch« etc.

Dvajsetletnica Siddharte

Letošnje leto je očitno leto »velikih« slovenskih mainstream skupin. Zakaj? Zato ker so v precej kratkem časovnem razmiku vsaj tri izjemno priljubljene domače zasedbe praznovale okrogle obletnice, vse tri z nekoliko večjimi, jubilejnimi koncerti. Najprej so Big Foot Mama ob 25-letnici napolnili ljubljansko areno Stožice, nato je štajerska zasedba MI2 ob praznovanju 20-letnice svojega delovanja napolnila Halo Tivoli, od ta »velikih« pa je zdaj na vrsto prišla še Siddharta, ki se je v sklopu letošnjega Kurzschlussa, festivalskega pop-up kluba, ki se iz leta v leto seli na drugo prizorišče (letos na Gospodarsko razstavišče v Ljubljani), odločila s svojim zvestim občinstvom praznovati 20-letnico delovanja.

Informativni mrk

Novo leto tako na nacionalki kot na vodilni komercialki prinaša skrb zbujajoče spremembe. POP TV ukinja oddajo Epilog, ki predstavlja verjetno najboljšo vsebino, kar jih v populistični hiši proizvajajo ta hip. Baje naj bi informativno in preiskovalnonovinarsko vrzel, ki bo s tem nedvomno nastala, zapolnjevali v oddaji 24 ur. Saj ne mislijo resno?

Ob morju

Brad Pitt in Angelina Jolie bi raje skupaj umrla, kot pa skupaj živela. Vsaj tako se zdi, ko v francosko obmorsko vasico nekje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – ob štiklu Jane B. (via Serge Gainsbourg & Jane Birkin), B-strani singelce Je t’aime ... moi non plus – pripotuje ameriški zakonski par, ki je na najnižji točki odnosa.

V srcu morja

Ob koncu leta 1820 je iz Nantucketa (Massachusetts), na odprto morje odplula kitolovka Essex, ki se je po dolgi, mučni plovbi ob južnoameriški obali prebila do Pacifika, do kitolovskega El Dorada, kjer pa je naletela na hujšega od sebe – na kita, ki jo je zlomil in potopil.

Snoopy in Charlie Brown: Film o Arašidkih

Ko je Charles M. Schulz risal svoje kultne stripe o Arašidkih (Charlie Brown, Snoopy, Suzy, Linus, Sally, Patty, Marcie itd.), še ni bilo interneta, zato ne preseneča, da tudi v tejle poskočni, burleskni animaciji – delu studia Blue Sky, krivca za Ledene dobe (ja, tista veverička je bila njihov arašidek) – interneta še ni na spregled, tako da kar mrgoli analognih grozot (tipkalni stroj! spuščanje zmajev! Tolstojev roman Vojna in mir!), otroci – no, Arašidki – pa ne ždijo doma, med digitalnimi čudesi, temveč se igrajo zunaj, kjer prekipevajo od radovednosti, potenciala in življenja, še posebej Charlie Brown, ki po vsakem svojem neuspehu – in teh ne manjka! – poskrbi, da naslednjič spodleti še bolje, kot da bi skušal razočaranje, mrak in melanholijo, ki tlijo v ameriškem snu, poročiti z revolucijo, malo, izmuzljivo, nepristopno Rdečelasko, kraljico vseh imaginacij.

Dobrodušni velikan

Kapitalizma si niso izmislile ženske, temveč so ga ustvarili moški, ki zdaj v grozi ugotavljajo, da jih je presegel in da od njih terja preprosto preveč. Tega pritiska, te tekme, teh vojn ne vzdržijo več, pa četudi izgledajo kot gore, ki bi lahko premikale gore. V resnici so kot gore le osamljeni.

Odi in pingvini

Kolonijo pingvinov, ki živijo pri nekem scenskem mestecu na avstralski jugovzhodni obali, vztrajno in sistematično desetkajo lisice, kar je priložnost za “čudaškega” perutninarja (Shane Jacobson), da svojega psa (Oddball, alias Odi), ki ga imajo vsi za nebodigatreba, prelevi v srditega zatiralca lisic in varuha pingvinskih pravic. Ker je film – Babe sreča Rumenka – posnet po resnični zgodbi, kliče po dokumentarcu (ekološki boj za ogrožene vrste à la Skriti zaliv, le da Japonce zamenjajo lisice), a tudi po animiranem filmu (veliki “magično” rešujejo male, pravljično prijateljstvo med “drugačnimi”).

Erykah Badu: But You Caint Use My Phone

Danes se zdi, kot da je bil izid nove plošče Eryke Badu, ključne glasnice neosoula in inventivnega R & B-ja zadnjih dveh desetletij, le vprašanje časa. Najprej je o tem, kako telefoni lahko posežejo v človeške usode, življenje in intimo, spregovorila v skladbi Telephone, ganljivem poklonu pokojnemu producentu in prijatelju J Dillu z albuma New Amerykah, Pt1 (2010). Pred nekaj meseci je v telefonski maniri predelala Drakov poletni megahit Hotline Bling in v nekaj dneh po objavi na Soundcloudu ga je poslušalo več kot milijon ljudi. Ta projekt je zdaj zakuhal še mikstejp But You Caint Use My Phone.

Paula Hawkins: Dekle na vlaku

Punca, Rachel, ki se ji čisto premalo in obenem preveč dogaja, se vozi z vlakom vsak dan v službo, ki je nima več. Gleda odvržena oblačila ob progi, predvsem pa pogleduje proti nekdanjemu domu, kamor se je po njenem odhodu ugnezdila nova žena bivšega moža, rodila, kar sama ni mogla, zato se Rachel naliva, z gintonikom iz pločevinke, z vinom, z vsem, da priduši bolečino. Ob tem pa ima močne amnezije, kar je še posebej zoprno, saj takrat teži bivšemu, njegovi ženi, pobruha stanovanje gostiteljice in ima sploh vsakršne zatemnitve. Ko ji jih bivši razsvetljuje, se pojavi čuden občutek, da jo je sicer nekaterih stvari sram, vendar kot da ne bi bila zraven, kot da bi se to dogajalo nekomu drugemu. Kar je kar zoprno, ko izgine mlada ženska v noči, ko se Rachel potika po sosednjem mestecu in zalezuje bivšega, domov pa se vrne pobuškana in krvava in z ogromnim spominskim breznom, ki ga poskuša na vse mogoče načine presvetliti, tudi z obiskom terapevta in strahovito željo, da bi se sešla z vsemi morebitnimi srečevalci na dan izginotja.

Mark Tulij Ciceron: Pogovori o starosti

Pred njim pa izjemni predgovor prof. Kajetana Gantarja, ki pronicljivo popiše Ciceronovo življenje, njegovo miselno formiranje, govorniško in politično kariero, po padcu pa njegov beg v osamo in filozofijo, rimsko politiko ter njegovo recepcijo v misli Zahoda. Danes prav redko, da ima spremna beseda skorajda težo izvirnika.

Veliko kuharjev ...

Vsi kuhajo. Kuhata zakonca Novak. Kuha Polona. Kuha Primož. Do konca novembra je kuhala tudi Tereza. Videti je, kot da Slovenci, kar se tiče televizijske kuharije, niso posebej izbirčni in z očmi pogoltnejo vse, kar jim – praviloma ob sobotah in nedeljah – postrežejo na ekranu.

Macbeth

Macbeth – posnet po najkrajši Shakespearovi tragediji, ki je v zadnjih letih doživela kopico ekranizacij – je robusten film o robustnih temah (pohlep, politične ambicije, sla po oblasti, tiranija, megalomanija, maščevanje), toda tako stiliziran, kot da je robustnost zadnje estetsko doživetje, ki nam je še ostalo.

Dobri dinozaver

Kaj če bi nacisti dobili II. svetovno vojno? Kaj če Japonska leta 1941 ne bi napadla Pearl Harborja? Kaj če bi komunisti leta 1917 oblast prevzeli v Ameriki? Kaj če I. svetovne vojne ne bi bilo? Kaj če Evropejci ne bi kolonizirali Amerike? Kaj če bi ameriški atomski bombi leta 1945 zatajili? Kaj če bi Martin Luther postal papež? Kaj če bi atentat na Johna F. Kennedyja spodletel? To so tipične kontrazgodovinske špekulacije, ki jim Pixarjeva animacija Dobri dinozaver doda novo: kaj če bi tisti apokaliptični asteroid pred petinšestdesetimi milijoni let Zemljo zgrešil? L