Tomaž Mastnak, osamosvojitelj in sociolog: Če bi demokracija delovala, bi omejila moč velekapitala

Tomaž Mastnak (1953) je vedno znal najti nevralgično točko oblasti. V sedemdesetih je bil obsojen zaradi kritičnih zapisov o cerkvi pod komunizmom, v osemdesetih je zaradi njega oblast zaplenila revijo, ki jo držite v rokah, kritičen je ostal tudi ob osamosvojitvi in potem do hitenja v Evropo, ki jo je primerjal z evtanazijo. Akademsko se je največji del kariere ukvarjal z zgodovino politične in družbene misli. Recimo z razmerjem med Evropo in islamom, v zadnjem času pa z razmerjem med liberalizmom in fašizmom. Temu nadaljevanju bo posvečena tudi njegova nova knjiga, ki je tik pred izidom, z naslovom Črna internacionala. Mastnak je bil do nedavnega znanstveni svetnik na Filozofskem institutu Znanstvenoraziskovalnega centra (ali ZRC) SAZU, živel pa je v ZDA, kjer je raziskoval ali predaval na vrsti ameriških univerz, vse do Princetona, kjer sedaj končuje kariero. Z njim smo se pogovarjali o aktualnih dogodkih, od brexita, Trumpa do vojne v Siriji, ki danes zaznamujejo Evropo.

Muzeji in galerije so odvisni od umetnikov

Letošnji, 9. trienale sodobne umetnosti U3 je češki kustos Vít Havránek (1971) zasnoval na domišljenem konceptu o živi in mrtvi umetnosti, s svojo postavitvijo in izbiro razstavljenih del pa si prizadeva, da bi na širši javnosti dostopen in zanimiv način predstavil sodobno umetnost in njene dileme. Tak pristop je za Havráneka, umetnostnega zgodovinarja iz Prage in od leta 2002 direktorja organizacije za sodobno umetnost tranzit.cz, morda značilen, saj v svet umetnosti ni vstopil le z branjem študij, temveč s pogovori z umetniki o njihovem delu; tako je zasnoval svoj doktorat o vzhodnoevropskih avantgardnih gibanjih iz šestdesetih let. Havránek je pred nekaj leti kot kustos sodeloval pri Manifesti, eni izmed treh najpomembnejših evropskih razstav sodobne umetnosti, še posebej pa ga je veselilo snovanje razstave o vzhodnoazijski umetnosti, ki jo je predlani pripravil v Džakarti.

Direktor Sove: Pri arbitraži nekateri subjekti v Sloveniji po naročilu in plačilu iz tujine delujejo proti interesom države

Rajko Kozmelj je večji del svoje kariere preživel kot strokovnjak za pregon organiziranega kriminala, služboval je v številnih mednarodnih organizacijah, dokler ni bil lani imenovan za direktorja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova). Ta se je sedaj znašla v središču nove politične afere. Opozicija predsedniku vlade očita, da je v Sovi priskrbel službo svoji znanki, Kozmelj pa v pričujočem intervjuju za obveščevalca precej neposredno opisuje svoj pogled na ozadje. Ta pa je, če povzamemo, da je Sova trn v peti stranki SDS zaradi njenih povezav s skrajno desnimi in v tujini prepovedanimi političnimi skupinami. Ključno vprašanje naj bi tako bilo: Ali je Sovi treba dati dodatna pooblastila?

Gregor Božič, filmski režiser: Ni mogoče zanikati, da je na italijanski strani fašizem še prisoten

Letos je leto Gregorja Božiča. Film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, ki ga je soustvaril s scenaristko in producentko Marino Gumzi, je bil v sekciji prvencev premierno predvajan na uglednem filmskem festivalu v Torontu. Mednarodni kritiki so ga označili za »izjemno poetično delo«, 35-letnega režiserja iz Nove Gorice pa poimenovali »up slovenske kinematografije« in »ustvarjalca, na katerega je treba biti v prihodnje pozoren«. Zgodbe so septembra slavile tudi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Prejele so 21 vesen, bile so tudi najboljši film po izbiri občinstva. Poleg tega je Božič kot direktor fotografije sodeloval pri filmu Matjaža Ivanišina Oroslan, ki je julija doživel premiero na slovitem festivalu v Locarnu v Švici.

Janez Kocijančič, nekdanji direktor Adrie: Ne drži, da je tujec vedno boljši lastnik od domačega

Janez Kocijančič (1941) je v poosamosvojitvenem obdobju v javnosti znan predvsem kot športni funkcionar, kot dolgoletni predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije in še prej, v sedemdesetih, v času največjih uspehov slovenskih smučarjev, kot predsednik Smučarske zveze Slovenije. Pred tem pa je svojo gospodarsko kariero posvetil Adrii Airways, ki jo je vodil 11 let, od leta 1982 do 1993. Vrhunec politične kariere je dosegel že leta 1973, ko je bil minister v vladi Staneta Kavčiča. V poosamosvojitvenem obdobju je vodil Združeno listo socialnih demokratov (ZLSD), do leta 1997, ko ga je na položaju nadomestil Borut Pahor. Danes je svetovalec v pokoju, na vrhu ene od stolpnic TR3 v Ljubljani.

Matej Tašner Vatovec, Levica: Vlada je hitro začela iskati podporo na desnici

Marjan Šarec, ki že leto dni vodi manjšinsko vlado, se je znašel pred prvo resno politično preizkušnjo. Pravzaprav premislekom – stranka Levica, ki je v partnerskem sporazumu z vlado, mu je zaradi različnih razlogov začela umikati podporo. Zdaj ima pred seboj dve možnosti, ali se s partnersko stranko skuša dogovoriti o drugačni vsebini politik, ki jih podpira vlada, ali pa se odloči za obrat, za drugo pot, za smer, ki bo pomenila odmik od levosredinske usmeritve.

Brane Golubović: Slovenija bo dosegla napredek pri razvoju šele, ko bosta vlado vodili dve stranki

Brane Golubović (1969) je predsednik poslanske skupine LMŠ ter koordinator koalicijskih strank in Levice v parlamentu. V preteklosti je bil član več liberalnih strank. Kariero je začel v LDS, katere član je bil več kot 20 let in kjer je, kot pravi, predstavljal njihovo »levo krilo«, ki se je med drugim zavzemalo tudi za demilitarizacijo Slovenije. Leta 2011 je prestopil k Pozitivni Sloveniji in bil prvič izvoljen za poslanca, nato pa je, po razpadu stranke, neuspešno kandidiral za Zavezništvo Alenke Bratušek. Ker ni bil izvoljen, pravi, se je iz politike umaknil in se zaposlil v domači občini Kamnik, kjer pa ni ostal dolgo uradnik, saj je kmalu spoznal župana Marjana Šarca. Kot član najožje skupine svetovalcev mu je nato pomagal pri predsedniških in državnozborskih volitvah in se tako vrnil na politično prizorišče.

Pozapremo delavce, ne kapitala

Kakšen je pogled na migracije in z njimi povezano tihotapstvo skozi oči največje ovire na poti v zahodno Evropo – varnostnih organov v državah na balkanski begunski poti. Recimo skozi oči slovenske policije. O tem smo spregovorili s Tomažem Peršoljo, vodjo sektorja za organizirano kriminaliteto.

Eva Mahkovic: Mnoge plati potrošništva se tudi meni zdijo ogabne, nekaterim pa se pač vdajam

Eva Mahkovic je triintridesetletna dramaturginja, ki že desetletje deluje v Mestnem gledališču ljubljanskem, med drugim je sodelovala tudi pri dveh velikih gledaliških koprodukcijah, Iliadi (v režiji Jerneja Lorencija) ter Vojni in miru (v režiji romunskega režiserja Silvia Purcăreta). Je tudi prevajalka in avtorica dramskih adaptacij romanov ter izvirnih dramskih besedil: leta 2017 je bil v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorjen njen odlično sprejet dramski prvenec Male kraljice v režiji Jaše Kocelija. Udejstvuje se tudi kot avtorica kratkih proznih tekstov in poezije, ki jih redno objavlja na svojem Facebook profilu, nedavno pa je izbrane zapise s Facebooka pod okriljem založbe Beletrina izdala v žanrsko izmuzljivi knjigi Na tak dan najbolj trpi mastercard, zbirki vinjet, dnevniških zapisov in proznih pesmi.

David L. Katz, profesor prev. medicine: Veganska prehrana je precej bolj zdrava, kot meni večina 

Dr. David L. Katz je strokovnjak za preventivno medicino in vodja Centra za preventivne raziskave, ustanovljenega pri javnozdravstveni fakulteti znamenite Univerze Yale. Je avtor številnih knjig in člankov o prehrani, njegovo osrednje sporočilo pa je, da neskončne razprave o podrobnostih optimalnih načinov prehranjevanja in nenasitna popkulturna fascinacija z grešnimi kozli in čudežnimi rešitvami odvračajo pozornost od dobro znanih temeljev zdravega prehranjevanja. V Ljubljano je prišel predavat na mednarodno nevroznanstveno konferenco, ki jo je pripravilo slovensko društvo za nevroznanost Sinapsa.

Mateja Ratej, zgodovinarka: Od politikov moramo zahtevati, da v javni prostor vrnejo politični govor

Je vodja Raziskovalne postaje Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) Maribor in tudi namestnica predstojnika Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Zgodovina, ki jo proučuje, je sestavljena iz zgodb malih ljudi v velikih pretresih; mnoge od njih je popisala v svojih knjigah. Dolge ure preživi v arhivih in prebira kazenske spise, časopisne članke, oporoke; prek pozabljenih usod tistih, ki jim je bilo namenjeno, da so bili drobir v kolesju zgodovine, sestavlja ozadja in opazuje vzorce. Posebej jo zanima obdobje med obema svetovnima vojnama, Gramscijev »čas pošasti«, ko so po Sloveniji grmeli demagogi, meje so popuščale, ideološko in ekonomsko razdvojen narod pa je iskal grešne kozle. Vsaka podobnost z današnjim časom je vse prej kot naključna, še manj pa nedolžna.

Dan Podjed, antropolog: Digitalni totalitarizem, sistem družbenega razvrščanja, bo deloval

Dan Podjed (1975) je antropolog, ki raziskuje pod okriljem Inštituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, projektno sodeluje z Inovacijsko-razvojnim inštitutom Univerze v Ljubljani ter poučuje na ljubljanski Filozofski fakulteti. V raziskovalnem delu na presečišču različnih ved preučuje družbene fenomene, povezane z odnosom med ljudmi in sodobnimi tehnologijami. Za svojo nedavno izdano knjigo Videni, ki nosi podnaslov Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo, pravi, da je »bila zastarela v trenutku, ko je izšla«, saj v njej raziskuje hitro razvijajoč se svet visoke tehnologije, s katerim je tako rekoč nemogoče ostati ustrezno seznanjen: »kot bi bil na tekočem traku, na katerem tečeš hitreje in hitreje, a si ves čas na istem mestu,« pravi.

Tanja Kerševan Smokvina, državna sekretarka: Demokracije ni brez svobodnih medijev

Ministrstvo za kulturo je sredi poletja pripravilo nov zakon o medijih. Pred dnevi se je končala javna razprava in zdaj na ministrstvu pregledujejo pripombe. Veliko jih je, pahljača različnih, nekateri so utemeljene, druge strokovne, tretje takšne, da je iz njih jasno prepoznaven kapitalski ali kakšen drug interes. Zakon naj bi malenkostno popravili, tudi pri vprašanju sankcioniranja sovražnega govora, in ga poslali v parlamentarno proceduro. Kakšna bo njegova usoda, ga čaka referendum ali ne, je težko napovedati.

Branko Jordan: Ves čas težimo h konfliktom in iščemo krivca za to, da naša življenja niso takšna, kot bi si želeli

Branko Jordan (1977) je eden izmed tistih slovenskih gledaliških igralcev, ki zelo analitično in sistematično pristopajo k snovanju vlog, preden svojemu liku skozi samo »igro« vdihnejo (notranje) življenje. Takšen pristop je za Jordana verjetno značilen zato, ker na gledališče gleda celovito, zanimajo ga vsi njegovi segmenti, tudi njegova spreminjajoča se vloga v družbi.

Ilija Trojanow, pisatelj: Moramo se zavedati, da tudi sami omogočamo izkoriščanje v svetu

lija Trojanow (1965) je eden izmed tistih evropskih intelektualcev, ki si globljega uvida v zakonitosti sveta niso pridobili (le) z branjem leposlovnih in strokovnih knjig, temveč so te zakonitosti doživeli in izkusili v lastnem življenju. Ko je bil še otrok, se je z družino iz bolgarske prestolnice, kjer se je rodil, preselil v Nemčijo, kmalu zatem so odšli v Kenijo. Do leta 1984 – z nekajletno prekinitvijo – je živel v Nairobiju, nato se je vrnil v Evropo in med letoma 1985 in 1989 v Münchnu študiral etnologijo in pravo. Leta 1999 se je za šest let preselil v Mumbaj, kasneje v Cape Town, nato pa se je znova vrnil v Nemčijo. Danes živi na Dunaju. In še vedno veliko potuje.

Nives Laul, šolska psihologinja: Za rešitev težav mladostnikov potrebujemo čustveno odrasle starše

Med pogovorom za Mladino v njeni pisarni večkrat zazvoni telefon – pa čeprav se šolsko leto še ni začelo. Dela ji ne zmanjka. Zaskrbljeni starši kličejo, da ji potarnajo o težavah z najstniki, neka mati kliče zaradi popravnega izpita. Enkrat vmes pogleda na zaslon službenega telefona in se nasmehne: »Oprostite, moja hči kliče. Moram se javiti.« Nives Laul pozna stiske in izzive otrok in mladostnikov z obeh vidikov – kot svetovalna delavka in profesorica psihologije na Gimnaziji Celje - Center ter kot mati desetletne deklice, ki se pri vzgoji zanaša tudi na izkušnje iz svojega odraščanja.

Klemen Ploštajner, sociolog: Biti najemnik je katastrofa

Slovenija se je znašla v hudi stanovanjski krizi, ker se nepremičnine vse bolj koncentrirajo v rokah premožnih lastnikov, predvsem mladi pa zaradi vrtoglavih najemnin in odsotnosti stanovanjske politike ostajajo brez stanovanj. S Klemnom Ploštajnerjem, mladim raziskovalcem na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, smo spregovorili o žgoči stanovanjski problematiki, značilni za vso Evropo, neoliberalistični logiki, ki bivalni prostor spreminja v blago, in tem, kako razmišljati o rešitvah, s katerimi bi zadovoljili potrebe uporabnikov, hkrati pa bi omogočile do življenja prijazen prostor.

Marjan Tomšič, pisatelj

Ni naključje, da je pisatelj Marjan Tomšič (1939) v Šavrinkah – ponatis romana, tokrat z avtentičnimi zapisi istrskega narečja in avtorjevo spremno besedo, je nedavno, ob pisateljevi osemdesetletnici, izšel pri Založbi Beletrina – prvi opisal barviti svet Šavrinije, istrskega zaledja. Za opis tega sveta, v sebi zaokroženega, samozadostnega in dolga stoletja odmaknjenega, je bil očitno potreben pogled »forešta«, tujca, a takšnega, ki zna prisluhniti tudi arhaičnim, »čarobnim« sestavinam tega okolja. To vse velja za Tomšiča, po rojstvu Štajerca iz Rač, ki je po selitvi v Istro pred več kot pol stoletja ustvaril bogat leposlovni opus – vanj sodijo Óštrigéca, Grenko morje, Kažuni, Južni veter, Bušca jaz, bužec on, če omenimo med desetinami njegovih del le najbolj znana –, s katerim je približal odmaknjeni, a zdaj že izginuli svet Istre širši javnosti, zlasti pa poudaril vlogo, ki jo imajo v njem ženske.

Oleg Kulik, umetnik: Zaradi poraza človeške družbe sem postal pes

Oleg Kulik, »ruski pes, princ med ljudmi, človek med psi«, se je leta 1961 rodil v Kijevu, živi in ustvarja pa v Moskvi. Je eden najpomembnejših vzhodnoevropskih umetnikov našega časa. V mednarodnem umetniškem svetu prah dviguje že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja: najprej je nase opozoril s kuratorskim delom, ko se je lotil radikalnega in sila nekonvencionalnega predstavljanja avantgardne umetnosti, ki ga je marsikdo sprejel z dvignjenimi obrvmi. Pripravil je denimo prireditev, na kateri so se v kletki, postavljeni sredi moskovske galerije Regina, okoli performerjev sprehajali gepardi, spektakel pa se je končal z zakolom prašiča, katerega meso so nato postregli gostom.

Marko Slavič, direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi: Sistem se sesuva pred našimi očmi

Stanja v slovenskem sistemu oskrbe starejših žal ne moremo opisati drugače kakor kolaps. V tem trenutku ni v vseh domovih za ostarele, ki delujejo v javni mreži, niti enega prostega mesta, čakalne dobe so ponekod dolge tudi po nekaj let. Zgarane medicinske sestre, negovalke in delovni terapevti v iskanju večjih plač in manjših obremenitev uhajajo čez mejo, tisti, ki ostajajo, so vse bolj izgoreli in otopeli. Država pa težave javne mreže zavodov za oskrbo starejših »rešuje« s pospešeno privatizacijo in podeljevanjem koncesij, kar Marka Slaviča, direktorja mariborskega Doma Danice Vogrinec, še posebej moti. Slovenski javni domovi za ostarele namreč znajo delati dobro – dokaz je nagrada za najboljši dom v Evropi, ki jo je Slavičevi ustanovi lani podelilo Evropsko združenje za oskrbo starostnikov. Toda v sedanjih razmerah ti zavodi ne morejo konkurirati zasebnemu kapitalu, ki ga eden ključnih podsistemov naše družbe še kako mika, opozarja Marko Slavič, ki dom nadvse uspešno vodi že šestnajst let. Tale pogovor je nekako tudi njegov klic na pomoč, namenjen odločevalcem.

Friderik Klampfer, filozof: Žalostno dejstvo je, da je tipičen slovenski volivec politično nepismen

Zdi se, da je Slovenija sredi novega vala moralne panike. Po južni meji patruljirajo vaški stražarji, pod Pohorjem se zbira Štajerska varda, pred ljubljanskim Kliničnim centrom pa nasprotniki splava kličejo k svojemu bogu. Toda v resnici nismo prav nič posebnega in nobenega razloga ni za paniko, napetosti umirja Friderik Klampfer, izredni profesor filozofije na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru. Kot pronicljiv proučevalec človeka in skupnosti v knjigah in prispevkih redno obravnava filozofske vidike najobčutljivejših vprašanj, s katerimi se srečuje Slovenija, od evtanazije in abortusa do beguncev ter odnosa med delom in kapitalom.

Robert Perišić, pisatelj

Roberta Perišića, hrvaškega pisca kratkih zgodb in romanov ter nekdanjega novinarja, v zvezde kuje celo Jonathan Franzen, eden najbolj branih ameriških pisateljev. »Robert Perišić je luč, ki sveti z inteligenco in ironijo in nam govori, da povojna Hrvaška ne le obstaja – ampak je pomembna,« beremo na platnicah angleškega prevoda Perišićevega prvega romana Naš človek na terenu (Our Man in Iraq), ki ga je angleško govoreče bralstvo sprejelo z odprtimi rokami – poleg Franznovega blurba je dobil tudi dobre ocene v New Yorkerju in Guardianu. »Verjetno zato, ker Američani, posebej tisti, ki so nasprotovali vojni v Iraku, ne bi mogli napisati romana iz te perspektive,« skromno pravi Perišić, ki je bil spomladi v Ljubljani na predstavitvi slovenskega prevoda svojega drugega romana Območje brez signala o zahojenem neimenovanem kraju nekje v Evropi, kamor posije žarek upanja – tudi ta roman bo konec letošnjega leta dočakal prevod v angleščino. Z avtorjem smo se med drugim pogovarjali o prihodnosti novinarstva, vpetosti ekonomije v intimo, boju proti sistemu in smiselnosti optimizma v današnjem času.

Gabrijela Simetinger, seksologinja: Z odkritjem viagre je postala v postelji pomembnejša dobra predstava kot sam užitek 

Dr. Gabrijela Simetinger je zaposlena v splošni bolnišnici Novo mesto, kjer dela kot ginekologinja in porodničarka. En dan na teden pa namenja svoji seksološki ambulanti, kamor po nasvet in morebitno terapijo pridejo ženske s težavami v spolnosti. Največ dela ima s spreminjanjem zakoreninjenih prepričanj in družbenih dogm o spolnosti, ki ženske in njihove partnerje zaradi nezmožnosti doseganja vseh visokih pričakovanj pogosto spravljajo v stisko.

Margarethe von Trotta: Po padcu Berlinskega zidu smo priborjeno svobodo spremenili v zabavo. Napaka.

Margarethe von Trotta (1942) velja za najboljšo nemško povojno filmsko režiserko, v svetu pa za vodilno feministično ustvarjalko. Poklicno pot je začela kot igralka v nekaterih zdaj že legendarnih nemških filmih tako imenovanega novega vala, nato pa se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi sama poskusila v režiji in pisanju scenarijev. Posnela je skoraj dvajset celovečernih filmov, za katere je prejela najpomembnejše filmske nagrade. Iz njenega opusa smo si v Sloveniji nazadnje ogledali film o filozofinji Hanni Arendt in njenem delu o Adolfu Eichmannu. Z Margarethe von Trotta smo se pogovarjali v Gorici, kjer so ji na Filmskem festivalu Sergia Amideija podelili nagrado za življenjsko delo. Prejela jo je, ker je s filmskim delom dokazala, »da si prizadeva za inovacije v vsebini in pri poglabljanju aktualnih tem, s še posebnim poudarkom na ženskih likih na podlagi analize njihovih globokih psihičnih vzgibov,« je zapisala žirija.

Andrej Bertoncelj, minister za finance: Vse analize kažejo, da je v Sloveniji delo preveč obremenjeno z davki

Andrej Bertoncelj (1957), ki je bil do imenovanja za ministra širši javnosti neznan, saj je menedžersko kariero gradil v Leku – bil je predsednik družbe Lek USA –, sodi v ožjo ekipo premiera Marjana Šarca. Na položaj je bil imenovan na priporočilo Vojmirja Urlepa, svetovalca v premierovem kabinetu. Poleg tega, da je dve desetletji delal v menedžmentu, se je zadnja leta preizkušal tudi kot profesor na primorski univerzi – doktoriral je iz prevzemov –, a njegova močna stran naj bi bila praksa, pravi. Prakso, tako je videti, res obvlada. Bertoncelj je minister, ki ve, kaj mora reči sogovorniku, da ga ne razburi. Če govorimo o Mladini, je to trditev, da je treba kapitalu pristriči peruti. Za finančnega ministra je takšna empatija sicer pohvalna, vendar to seveda še ne pomeni, da gredo tudi njegovi reformni predlogi v tej smeri.

"V slovenski šoli v Argentini so nas učili, da so bili domobranci dobri in pošteni katoličani, partizani pa zlobni materialistični ateisti"

Nadia Molek (1979) čuti pripadnost dvema domovinama. Rodila se je v Buenos Airesu, tam je preživela večino življenja in na Filozofski fakulteti Univerze v Buenos Airesu tudi diplomirala iz antropologije. Že v otroških letih se je za nekaj let preselila v Slovenijo, v rodno deželo starih staršev, ki so se izselili v Argentino. Zdaj se je tukaj ustalila in si ustvarila družino. Ker so ji bili med bivanjem v dveh državah predstavljeni različni vidiki slovenstva, je že zgodaj začela prevpraševati svoj izvor in narodno pripadnost. V raziskovalnem delu se zato z vidika antropologije ukvarja z vprašanjem narodne identitete Slovencev v Argentini, nagrajeno diplomsko delo pa je pod pokroviteljstvom Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU razširila v monografijo Biti Slovenec v Argentini: kompleksnost identitetnih procesov argentinskih Slovencev. V knjigi se na podlagi analize družbeno-kulturnih in zgodovinsko-političnih okoliščin ukvarja z vprašanjem, kako potomci slovenskih izseljencev vzpostavljajo identiteto v argentinskem kontekstu. Diskurz o slovenskih priseljencih v Argentini je sicer še vedno osredotočen predvsem na dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej, Nadia Molek se pri raziskovanju slovenstva v Argentini posveča razlikovanju med različnimi izseljenskimi valovi in primerjavi vzpostavljanja identitete pri vsakem od njih.

Simon Zajc, minister za okolje in prostor: Okolje bo moralo rasti na račun kapitala

Simon Zajc, v prejšnjem sklicu parlamenta poslanec SMC, položaj okoljskega ministra zaseda dobre tri mesece. Nadomestil je Jureta Lebna, ki je v pol leta ministrovanja pridobil ugled najučinkovitejšega ministra vlade Marjana Šarca, nato pa odstopil zaradi obtožb v zvezi z naročilom makete drugega tira. Zajc, ki je to polovico leta preživel na položaju Lebnovega državnega sekretarja, naj bi predstavljal zagotovilo, da se bo delo na okoljskem ministrstvu nadaljevalo na enak način. Z Lebnom sta prijatelja in se redno slišita po telefonu.

Zoran Poznič, minister za kulturo: Kultura ni dodaten strošek, v resnici je dodana vrednost

Prihod Zorana Pozniča na ministrstvo za kulturo je bil manjše presenečenje. Med razpravo o mobingu na ministrstvu, v času odstopanja prejšnjega ministra Dejana Prešička, se je, tedaj še direktor Delavskega doma v Trbovljah, oglasil pri stranki SD in se ponudil, da bi prevzel položaj. V intervjuju trdi, da je med Trbovljami in slovensko kulturno politiko veliko vzporednic, tako kot Trbovlje nekoč je zdaj zaspalo tudi ministrstvo za kulturo. To kani spremeniti. Je nenavaden politik, govori naravnost, je neposreden, ne olepšuje, je trmast. Vprašanje je, kakšen bo njegov mandat, kakšna je njegova resnična politična moč v primerjavi z, denimo, močjo ministra za finance in kako uspešen bo na ministrstvu pri omejevanju množice interesnih skupin.

Jonas Sonnenschein, okoljski ekonomist: Z nazadnjaškimi okoljskimi stališči bo vedno težje zmagati na volitvah

Dr. Jonas Sonnenschein zadnje leto z družino živi v Sloveniji. Je Nemec, poročen s Slovenko, ki jo je spoznal med študijem na Švedskem. Kljub bivanju v Sloveniji je še vedno zaposlen kot raziskovalec na Inštitutu za industrijsko okoljsko ekonomijo Univerze v Lundu.

Aljoša Tomaž, direktor skupine KD: Včasih smo znali stopiti skupaj, ko je šlo za nacionalni interes

Do konca julija mora Slovenija prodati še Abanko, kot se je zavezala pri evropski komisiji. Toda te zaveze temeljijo na kršenju zakonodaje, sumijo kriminalisti NPU v ovadbi, o kateri smo v Mladini pisali prejšnji mesec in ki jo je sedaj razkrila tudi RTV Slovenija, v prejšnji teden objavljenem dokumentarcu Brezno. To je bilo izhodišče za pogovor z Aljošo Tomažem, ki je pred leti Abanko vodil in je bil ob sanaciji bank leta 2013 član strateškega sveta v vladi Alenke Bratušek. Tomaž je sicer danes glavni izvršni direktor finančne družbe KD Group.