Dr. Ljubica Marjanovič Umek: Starši soustvarjajo utrujene otroke

Ljubica Marjanovič Umek velja za eno izmed snovalk devetletke, še danes je članica strokovnega Sveta za splošno izobraževanje. Nad tem, kar je nastalo iz »njene devetletke«, bila je namreč med ključnimi snovalci šolske prenove s konca devetdesetih let, ni navdušena. Prav tako ni navdušena nad vlogo, ki so jo v šoli prevzeli starši.

Dr. Ilkka TaIpale in Dr. Vappu TaIpale, zdravnika, aktivista in politika: Finci smo srečni davkoplačevalci

Čeprav modeli skandinavskih držav v svetu veljajo za najbolj zgledne, pa tudi med njimi s samosvojimi socialno naravnanimi politikami izstopa Finska. S 5,5 milijona prebivalstva razmeroma manj številna se po vseh kazalcih uvršča na vrh. Je tretja najbogatejša država na svetu in peta po konkurenčnosti gospodarstva, a hkrati druga socialno najbolj napredna in tretja najbolj socialno pravična država sveta. V svetu se ponaša z najvišjim zaupanjem prebivalcev v institucije države, v medije, bančni sistem, tudi v policijo. Stopnja enakosti pravic med moškimi in ženskami je najvišja v svetu, je tudi država z eno najnižjih dohodkovnih neenakosti. Njen izobraževalni sistem velja za najbolj naprednega in kakovostnega. Finska je bila lani razglašena za »najsrečnejšo državo«, njena prestolnica Helsinki pa »najboljše mesto« na svetu.

Dr. Jessica Wade, borka za enakopravnost v znanosti: Na Wikipediji je zgolj 17 % biografij žensk

Jessica Wade je fizičarka in raziskovalka na univerzi Imperial College v Londonu. V službenem času preučuje nove materiale za svetleče diode. V prostem času pa skrbi, da je najbolj priljubljena odprta spletna enciklopedija, Wikipedija, prijaznejša do družbenih skupin, ki so v znanstveni skupnosti marginalizirane. Že več kot eno leto na Wikipedijo vsak dan doda geselski članek najmanj ene ženske znanstvenice, pripadnika rasne manjšine ali skupnosti LGBT in tako načenja prevlado belih moških, ki je v znanosti še vedno močno zakoreninjena. Najpomembnejša svetovna znanstvena revija Nature jo je tik pred novim letom uvrstila med deset osebnosti, ki so lani najbolj zaznamovale dogajanje v znanstveni skupnosti. Pogovarjala sva se na začetku meseca.

Igor Štiks, politični filozof: Danes je levica, žal, v glavnem pozabila na revolucionarno pot

Igor Štiks ni samo mednarodno priznan pisatelj, je seveda tudi to, a je poleg tega še aktivist, človek, ki, kot pravi sam, mu ni vseeno, kaj se dogaja v džungli, v katero je neoliberalizem preoblikoval naš svet. Morda je tudi zato, ker je begunec, rodil se je v Sarajevu in med vojno prišel v Zagreb, tako občutljiv za pojave fašizma in populizma, ki pretresajo Evropo. Ne želi pretiravati, ne straši, toda strukturne težave, zaradi katerih je pred desetletji v krvi eksplodirala Jugoslavija, so podobne težavam, s katerimi se zdaj spoprijemajo voditelji Evropske unije. Ni kriv samo neoliberalizem, ni kriv samo kapitalizem, pravi, veliko odgovornost za brezizhodni položaj nosijo tudi leva politična gibanja, ki si ne upajo razmišljati, pač pa svoje fantazije prelagajo na ramena levičarskih zvezdnikov. A iluzije so seveda pomembne, brez njih si že v izhodišču na pol mrtev.

Matjaž Gruden: Za normalno delovanje liberalne demokracije je bistvena socialna pravičnost

Matjaž Gruden je že več kot 20 let zaposlen v Svetu Evrope, zdaj vodi enega izmed direktoratov. Živi v Strasbourgu, zadnja leta je kolumnist dnevnika Večer, zanj piše pronicljive kolumne. Ni tipičen evropski funkcionar, govori neposredno, ostro, ne skriva se za diplomatskimi funkcijami, seveda vedno poudari, da gre za njegova osebna stališča in ne za stališča organizacije, v kateri je zaposlen, a morda tudi zaradi nje same, njenega ustroja, njenih temeljev nekompromisno vztraja pri pomenu, pravnem in civilizacijskem, evropske konvencije o človekovih pravicah. Zaskrbljen je, danes evropski konsenz razpada, razpada zavedanje, da brez solidarnosti in sočutja družba neha obstajati, ko vse to izgine, se začne dehumanizacija tistih, ki so v stiski, in tistih, ki jim ni mar. »Kadar pozabimo na soljudi, tudi sami nehamo biti ljudje,« pravi.

Ksenija Klampfer, ministrica: Gospodarsko rast morajo občutiti tisti, ki k njej prispevajo. Torej predvsem delavci.

V Sloveniji smo ponosni na raven socialnih pravic, saj so te, če jih primerjamo s tistimi v drugih postkomunističnih državah, ostale na zavidanja vredni ravni. A socialni sistem se je v zadnjem obdobju znašel v precejšnjih težavah. Četudi pogosto beremo o težkih razmerah v zdravstvu ali šolstvu, so dejansko prav zaposleni v socialnem varstvu najbolj na udaru: po zaposlenih na prebivalca smo tukaj na najnižjih mestih na mednarodni lestvici. Ker hkrati dejanske potrebe prebivalstva naraščajo, sociologi opozarjajo na možnost zloma sistema in privatizacijo številnih področij. Na čelo tega zahtevnega resorja je koalicija imenovala nekdanjo vodjo mariborske upravne enote, nekdanjo državno sekretarko na ministrstvu za javno upravo in predsednico lokalnega odbora SMC v Slovenskih Konjicah, 42-letno Ksenijo Klampfer. Klampferjeva se je pred novim letom že morala ukvarjati z zvišanjem minimalne plače in stavko zaposlenih v centrih za socialno delo (CSD).

Keith Lowe, britanski zgodovinar

Keith Lowe (1970) je leta 2012 zaslovel z zgodovinsko monografijo Podivjana celina, v kateri je podrobno in nazorno opisal maščevanje nad okupatorjem in njegovimi sodelavci, tudi politično nasilje in državljanske vojne, vse tisto krvavo dogajanje, ki je Evropo zaznamovalo prva leta po 2. svetovni vojni. Britanski zgodovinar tudi v najnovejšem delu Strah in svoboda (slovenska prevoda obeh del sta izšla pri Založbi Modrijan) razčlenjuje povojno dogajanje, vendar se v njem osredotoča na opis oblikovanja novega svetovnega reda, ki je vzniknil na ruševinah vojne.

Samo Fakin, minister za zdravje: Morda sem malo samovšečen, a ni nas veliko, ki poznamo globino problema

Bivša zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc se je zdravstva lotila s temeljito, leto dni trajajočo analizo, ki so ji sledile velike reforme najpomembnejših zdravstvenih zakonov. Njen naslednik, Samo Fakin, se bo področja očitno lotil z drugega konca. Osredotočil se bo na vodenje zdravstvenih institucij – poskušal bo povečati odgovornost direktorjev. To je razumljivo: Kolarjeva je bila dobra poznavalka financ in sistemskih rešitev, Fakinu pa je bližja praksa. Je zdravnik iz Trbovelj, ki je nato vodil celjsko bolnišnico, še dlje časa, kar devet let, pa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Za zdaj so s Fakinom vsi deležniki zadovoljni, ne vemo pa še, zakaj: ker se reform še ni lotil ali ker morda ne bo dregnil v nevralgično točko zdravstvenih interesov, to je v zakon o zdravstvenem zavarovanju.

Predsednik Katalonije: Vsi španski politiki so namigovali, da je Slovenija odgovorna za nasilje v Jugoslaviji

»Tudi jaz bi imel takšno pisarno,« nam je dejal katalonski predsednik Quim Torra (55) in z gibom roke proti oknu pokazal na park Tivoli, v katerem stoji Muzej novejše zgodovine Slovenije. Tam, na Cekinovem gradu, daleč od njegovega urada, sedeža katalonske vlade, razkošne barcelonske palače iz 15. ali 16. stoletja, ki izpričuje večstoletno avtonomijo Katalonije, smo se s predsednikom pogovarjali o ključni temi njegovega mandata: o prizadevanjih Kataloncev, da bi na zavezujočem, v mednarodni skupnosti potrjenem referendumu o neodvisnosti lahko sami odločali o svoji usodi.

Suha Araf, palestinska režiserka

Suha Araf je palestinska scenaristka in režiserka, ki živi v Hajfi v Izraelu. Napisala je scenarij za filmski uspešnici Limonovec in Sirska nevesta, njen režijski prvenec pa je bil leta 2014 film Villa Touma, s katerim se je na Beneškem filmskem festivalu znašla v središču pozornosti, ker ga je označila za palestinskega, čeprav je bil sofinanciran z izraelskim denarjem. Po sporih in hudih napadih iz Izraela je privolila, da se film uvrsti v festivalski program z oznako ’apatrid’. Kako pomenljiva beseda za film predstavnice ljudstva brez države! Suha Araf je bila gostja letošnje Kulturne ambasade Palestine.

Dr. Vera Kržišnik Bukić: Je v Sloveniji biti Bošnjak nekaj manj vrednega kot biti Madžar?

V Sloveniji poleg ustavno varovanih manjšin, madžarske in italijanske, obstajajo tudi precej številčnejše manjšine iz nekdanje Jugoslavije. To so Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci, Srbi, ki pa skoraj tri desetletja po osamosvojitvi niso bili deležni ureditve še nikakršnega pravnega statusa v Sloveniji.

Kathleen Richardson: Če si žalosten, si raje kot robota omisli domačo žival

Prejšnji teden je v Ljubljani že drugo leto zapored potekal festival Grounded. Festivalski program ni zajemal le predstavljanja najnovejših smernic v futurološki klubski elektroniki, o katerem lahko berete v rubriki Oder, z različnimi predavanji in pogovori se je osredotočal na družbeni aktivizem in kritično mišljenje. Sodelujoči so se ukvarjali s trenutno pomembnimi temami, povezanimi z etičnimi vprašanji, ki se porajajo ob razvoju umetne inteligence in robotike. Na odprtju festivala je v Moderni galeriji z uvodnim predavanjem Nujnost politike človečnosti v času robotov in umetne inteligence nastopila častna gostja, socialna antropologinja in strokovnjakinja za etična vprašanja, povezana z robotiko, prof. dr. Kathleen Richardson.

Dr. Marta Verginella, zgodovinarka

Tržaška zgodovinarka Marta Verginella ima marsikaj skupnega z ženskami, ki so pred leti v njenem domačem tržaškem okolju začele ustvarjati prvi slovenski ženski časopis Slovenka – odločnost, ambicioznost, vztrajnost; zanimanje za družbena in politična vprašanja. Najbrž zato ni naključje, da je prav ona uredila knjigo o Slovenki, ki je ravno te dni doživela ponatis, pripravlja pa se tudi italijanski prevod, niti da je korakala med udeleženci shoda proti neofašizmu, ki je pred kratkim v Trstu potekal sočasno s shodom pripadnikov skrajno desničarskega gibanja CasaPound. Vzpon neofašizma in populizma v Evropi spremlja z zaskrbljenostjo, meni pa, da je močno povezan s širšo politično in družbeno krizo, v kateri je Evropa. »Poleg procesa retradicionalizacije je zelo skrb zbujajoče tudi približevanje levosredinskih strank desničarskemu diskurzu – z drugimi besedami, levosredinsko prevzemanje desne politične agende,« pravi.

Gjorgi Lazarevski

Makedonsko notranje ministrstvo je ta teden potrdilo, da je nekdanji makedonski premier Nikola Gruevski, ki ga Skopje išče s tiralico, na Madžarskem, kjer je zaprosil za azil. Gruevski bi namreč moral začeti prestajati dveletno zaporno kazen zaradi zlorabe položaja, ko je še bil premier. Njegov padec se je začel leta 2016, ko so v opozicijski stranki pod vodstvom aktualnega makedonskega premiera Zorana Zaeva začeli javno objavljati dokaze o prisluškovanju več kot 20 tisoč Makedoncem. Zaev je dobil nepredstavljivo količino gradiva, več kot 600 tisoč nezakonitih zapisov prisluškovanja. Zasluge za to, da se je prisluškovanje razkrilo, imata nekdanja zaposlena v makedonski protiobveščevalni službi Zvonko Kostevski in Gjorgi Lazarevski. Oba sta v zadnjem obdobju za žvižgaško delo prejela več nagrad.

Barbara Rajgelj: Nekoč so bile vsega krive samske ženske, potem geji in lezbijke, pa izbrisani ... 

Barbara Rajgelj je pravnica, docentka in raziskovalka na Fakulteti za družbene vede. Je hkrati tudi veliko več kot to, vodi recimo program ljubljanskega lokala Pritličje, ki središče mesta napolnjuje z glasbo in družbeno relevantnimi vsebinami. A Barbara Rajgelj je predvsem aktivistka, ni ji vseeno, kaj se dogaja okoli nje, in to spreminja, aktivno, neposredno. Odpira nove teme. Naslednji teden se bo recimo tudi v Pritličju zgodil Grounded, festival elektronske glasbe in kritične misli, ki se bo ukvarjal z vprašanji intime v času umetne inteligence.

Zoran Janković, župan Ljubljane

Zoran Janković utegne postati župan z najdaljšim stažem v novejši zgodovini Ljubljane. Ta naziv zdaj nosi Ivan Hribar, ki je med letoma 1896 in 1910 dolgih 14 let vodil popotresno obnovo mesta in ga s tem neizbrisno zaznamoval. Če bo Janković, ki je na županskih volitvah v Ljubljani prvič zmagal leta 2006, po tokratnih lokalnih volitvah ostal župan, bo mesto ob izteku mandata vodil kar 16 let.

Dr. Anja Zalta

Dr. Anja Zalta je sociologinja religije, predava na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti. V prihajajoči številki revije Javnost – The Public bo objavila članek o ne-vidnosti pokritih žensk v slovenski javnosti, o tem, kaj pomeni ruta na glavi katoliške nune in zakaj ima podobno pokrivalo na glavi muslimanke v slovenski družbi drugačen pomen. Kaj torej narediti s konceptom vidnosti, kako biti enakopraven in hkrati izkazovati versko pripadnost?

Gorazd Kavšek, predstojnik ljubljanske porodnišnice

Hrvaško pretresajo izpovedi več sto žensk o grozljivih bolečinah in ponižanjih, ki so jih morale zaradi odrekanja protibolečinskih sredstev pretrpeti med porodi in ginekološkimi posegi. In tudi na slovenskih družbenih omrežjih so se začela kopičiti pisma, v katerih ženske opisujejo negativne izkušnje pri odnosu in obravnavi medicinskega osebja v porodnišnicah.

Bronja Žakelj, pisateljica: K sebi sem prihajala pol leta. Bilo je res težko. 

Bronja Žakelj, ki se je rodila leta 1969, je diplomirala iz novinarstva, pozneje pa se je znašla v povsem drugih vodah, v ekonomiji in bančništvu. Z romanom Belo se pere na devetdeset, ki je pravkar izšel pri založbi Beletrina, se je prvič preizkusila v vlogi pisateljice, kar je bila od nekdaj njena velika želja, a za pisanje zaradi obilice drugih obveznosti ni našla časa. Snov je črpala kar iz svojega življenja, pravi, da jo najbolj zanimajo odnosi med ljudmi, teme »s pločnika«, toda njen roman ni kratkočasno čtivo – čeprav v njem najdemo tudi humorne prvine –, pač pa gre za delo o neizmerni bolečini. Ne le da je pri 14 letih zaradi raka izgubila mamo in malo po 20. letu še sama zbolela za hudo obliko raka, Hodgkinovim limfomom, nekaj let zatem se je v gorah smrtno ponesrečil še mlajši brat Rok, na katerega je bila zelo navezana; star je bil komaj 19 let. Smrti se kljub temu ne boji, čeprav ve, da je to eden največjih strahov sodobnega zahodnega človeka.

Saša Arsenovič, kandidat za mariborskega župana

Maribor je mesto, kjer bo županska tekma najbolj napeta. V njem kandidira največ kandidatov – do zaključka redakcije jih je bilo evidentiranih 13. Še preden je svojo kandidaturo napovedal Saša Arsenovič, je v javnomnenjskih anketah najbolje kazalo trenutnemu županu Andreju Fištravcu in bivšemu županu Francu Kanglerju, ki ga je tokrat jasno podprla tudi SDS. A teden dni pred rokom je Arsenoviča predlagalo nekaj uglednih mariborskih imen, od kulture, sociale do gospodarstva, kot je pesnik Andrej Brvar ali humanitarec Boris Krabonja. Arsenovič je v Mariboru znan podjetnik, ki je v zadnjih letih rešil kar nekaj propadajočih objektov in za njihovo prenovo dobil celo Steletovo priznanje za ohranjanje kulturne dediščine. Ker mu je zmanjkalo časa, je sprva računal, da bo za župana kandidiral s pomočjo ene od političnih strank, a se je tik pred zdajci odločil, da bo poskušal kot neodvisni kandidat. Ko smo se z njim pogovarjali, je še zbiral podpise.

Žiga Divjak / »V današnjih razmerah si molka ne moremo več privoščiti«

Šestindvajsetletni Žiga Divjak se je s svojimi dosedanjimi predstavami gledališkemu občinstvu predstavil kot režiser, ki z izrazitim čutom za socialne in človeške krivice na podlagi dokumentarnega gradiva preizprašuje ustroj svetovne in slovenske družbe, zlasti v tistih njegovih razsežnostih, ki določajo misel in življenje posameznikov in posameznic. Njegove predstave so politične per se, vendar svoje raziskovalne (in kritične) osti ne usmeri v politike in politiko, temveč v »drobovje« družbe, saj ga zanima, kako se politične odločitve odražajo v življenju konkretnih ljudi, ne le tistih na vrhu družbene piramide ali na njenem dnu, ki so postali – kot je dejal pokojni sociolog Zygmunt Bauman – »kolateralna škoda« sistema, temveč zlasti v srednjem sloju. Zdi se, da je to poslušno, tiho, konformistično družbeno okolje tudi naslovnik njegovih predstav, saj želi v njem privzgojiti občutljivost za družbene krivice in razumevanje (težav) sočloveka.

Mladen Dolar: Kapitalizmu gre bistveno bolje, če odvrže politično navlako. Zato se demokraciji ne smemo odreči.

Za intervju s profesorjem dr. Mladenom Dolarjem smo se dogovarjali nekaj mesecev, veliko predava, potuje, piše, a ni preveč optimističen, »zapleteno je«, pravi, »težko«. Družba se hitro spreminja, kar je bilo nekoč neizrekljivo, postaja standard. Zato smo se pogovarjali o govoricah, o tej gmoti laži, ki zmagujejo nad umom, o tem, kako znajo ta fenomen nekateri hitro zlorabiti, ko namesto pravih družbenih problemov – neenakost je eden izmed njih, vsemogočnost trga drugi – za nasprotnike postavijo ali Jude ali migrante ali tujce ali kogarkoli, ki je drugačen. Kako se temu upreti? Kaj manjka levici? Zakaj je Evropska unija kljub vsem svojim napakam vseeno nekaj, za kar se splača boriti, ne samo splača, razsvetljenske ideje nas pravzaprav zavezujejo, če ne bi bilo razsvetljenstva, ne bi bilo demokracije.

Jasmin B. Frelih, letošnji prejemnik Rožančeve nagrade za najboljšo esejistično zbirko

Jasmina B. Freliha, enega najbolj izstopajočih pisateljev mlajše generacije (letnik 1986), zanima vse. Lakota se mu, kakopak, pozna: zlasti v pisavi. Roman Na/pol, ki je leta 2013 dobil nagrado za najboljši domači prvenec in leta 2016 še nagrado Evropske unije za literaturo, je že obravnaval posledice avtoritarnosti, ki so vroča tema razprav ta čas. V zbirki kratke proze Ideoluzije (2015) se je sprehajal med zgodovino in družbeno resničnostjo v prihodnosti, med ljubezensko intimo in javnim terorjem. Najdlje seže v zgodbi Pritisk konca, v kateri spregovori eden od bratov Carnajev. Da, natanko tisti fant, ki je bil soodgovoren za bombni napad na Bostonskem maratonu. Frelih je tudi esejist in te dni je prejel Rožančevo nagrado za zbirko esejev Bleda svoboda (2018). V njej razpravlja o literaturi in umetnosti, internetu, vstajah kot karnevalih, človeškosti in nečloveškosti.

Velibor Čolić, pisatelj: Naša generacija ne bo nikoli razumela, kje in kdaj so nas nalagali

Velibor Čolić se je leta 1964 rodil v Odžaku, mladost pa je preživel v Modriči v BiH. Leta 1992 je v Franciji zaprosil za status begunca. Čeprav je takrat znal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre, je danes eden najprepoznavnejših in najpogosteje nagrajevanih frankofonskih avtorjev. Pri založbi Goga je pred kratkim izšel njegov roman Sarajevski omnibus. Gre za literarizirani portret Sarajeva in Čolićev poskus, da bi v zgodovino mesta, katerega prebivalci so veliko večino zadnjih petih stoletij živeli v mirnem sožitju, zapisal tudi tiste, ki so mesto gradili, ne le rušili. Roman Manuel d’exil (Priročnik za pregnanstvo, op. av.) je logično nadaljevanje in obravnava žgočo temo begunstva in pregnanstva, kajti »pregnanstvo je množičen pojav, a zelo individualna travma«. Prav zdaj za založbo Galimard, ki velja za Rolls Royce svetovnega založništva, piše hommage ženskam, potuje po Evropi in reflektira, kar vidi kot njene glavne težave: revščino, populizem in revizionizem.

Pero Lovšin: Izvor vseh bolezni sveta je v nepravični razdelitvi bogastva

Ni naključje, da je Peter Lovšin (letnik 1955) ob začetku pogovora, z njim smo se prejšnji petek sestali na Gradu Kodeljevo v Ljubljani, poudaril, da je »osebna izkaznica« vsakega glasbenika najprej njegova glasba – plošče, ki jih ustvari, koncerti, ki jih odigra ... Šele potem so tu tekstualni ali video zapisi o njem, kajti druge umetniške forme s prikazom njegovega dela in življenja ne morejo scela zajeti bistva glasbenega umetniškega izraza.

"Podatki so nova nafta. Kdor ima dostop do podatkov, lahko rešuje probleme."

Marko Grobelnik je na Institut Jožef Stefan, kjer domuje njegov Laboratorij za umetno inteligenco, ob dogovorjeni uri prišel še vidno utrujen. Dan prej se je namreč vrnil z ene od rednih službenih poti v ZDA, kjer se je sestal s predstavniki poslovnega medija Bloomberg, ki se že več let zanaša na v Sloveniji razvite rešitve za avtomatizirano zaznavo relevantnih svetovnih dogodkov.

Dr. Svetlana Slapšak, antropologinja, javna intelektualka

Svetlana Slapšak živi v središču Ljubljane, je neverjetno aktivna, spremlja vse, televizijo, časopise, internetne medije, veliko bere in piše, znanstvena dela, literaturo, odmevne kolumne za Večer, predvsem pa se smeji. V svoji mladosti se je nalezla disidentstva, načelnosti, priznava tudi, da se je včasih motila. Recimo pri vprašanju svobode govora. Nekoč je namreč vodila skupino intelektualcev, ki so se uprli jugoslovanskemu verbalnemu deliktu, danes priznava, da imajo besede tudi moč, da sporočila pesnikov, bojne parole politikov ne živijo sami od sebe, pač pa so zanje odgovorni tisti, ki jih širijo. Zato je sovražni govor zelo nevaren, prepoved sovražnega govora je zanjo, paradoksalno, omogočanje svobode. Stvari, o katerih govori in na katere opozarja Svetlana Slapšak, so globoko resnične.

Katja Bašič, predsednica Združenja proti spolnemu zlorabljanju

Število prijavljenih spolnih zlorab v Sloveniji se zadnja leta občutno zmanjšuje. Smo rešili problem? Katja Bašič, ki na tem področju deluje že desetletja, pravi, da to nikakor ne pomeni, da je spolnih zlorab manj, le vedno manj je razkritih. In to v času, ko številne države po svetu izvajajo resne preiskave spolnih zlorab v institucijah, ki vedno razkrijejo velike razsežnosti te težave, o kateri nam je nerodno govoriti in kot družba čutimo potrebo, da jo prikrivamo. Vse to pa najbolj koristi prav spolnim napadalcem.

Drago Šketa, generalni državni tožilec

Drago Šketa je ob prevzemu položaja na vrhu tožilstva pred dobrim letom dni med prednostne naloge zapisal pregon sovražnega govora. Za zdaj podatki ne potrjujejo resnejšega tožilskega dela na tem področju. A Šketa pravi, da bo vztrajal, da se tožilstvo odreče omejitvam, ki so si jih postavili sami, in predlagal strožjo kazensko zakonodajo. Slednje kljub temu, da je zakonski člen za pregon sovražnega govora na las podoben nemškemu, kjer sovražni govor preganjajo precej uspešneje kot v Sloveniji.

Siniša Labrović

Hrvaški multimedijski umetnik Siniša Labrović, ki se je rodil leta 1965 v Sinju, je hrvaški in mednarodni javnosti najbolj znan po umetniškem delu Čreda (Stado). S tem projektom, ki ga je ustvaril leta 2005, se je na zase značilen način odzval na tedanji razmah in priljubljenost televizijskih resničnostnih šovov na Hrvaškem. Tudi Čreda je bila resničnostni šov, vendar z drugačnimi udeleženci; v njem je nastopila – kot pove že naslov – čreda, čreda sedmih ovc.