Mladinini intervjuji: Goran Klemenčič

Na prvi pogled se zdi, da je Goran Klemenčič natančen in strog tehnokrat, ki s prstom drseč po vrsticah prebira zakonodajo in vztrajno išče sume korupcije. A prvi vtis je napačen. Klemenčič je predvsem strasten sogovornik, ki mu ni vseeno, kaj se dogaja na področju, za katero je odgovoren. Med pogovorom večkrat vstane, hodi po pisarni in ognjevito zagovarja svoja mnenja. Ta o položaju prava in pravni kulturi v Sloveniji niso najboljša. Nasprotno, boj za pravno državo se pri nas pravzaprav šele začenja, prejšnja desetletja je bilo na tem področju tudi zaradi interesov politike narejeno premalo. Pogovor s Klemenčičem je potekal v začetku junija, dan po razglasitvi sodbe v primeru Patria.

Mladinini intervjuji: Štefka Kučan

Skuhala nam je oboje, kavo in čaj. Ter nam ponudila orehove piškote. Obisk na zloglasni murgelski domačiji je bil približno tak, kot je obisk v vsaki drugi slovenski hiši, s copatami vred. Verjetno se kar samo postavlja vprašanje: kako živijo Kučanovi? Oprezali smo, to priznamo, ali kje izza kakega vogala kukajo kakšni kabli centralnega računalnika, prek katerega klan vodi slovensko podzemlje, ali je kje morda kak skriti podzemni hodnik. Razočaranje, ničesar sumljivega ni bilo. Edini uradni dokument, ki smo ga utegnili zaslediti, je bilo uokvirjeno sporočilo policistov, ki so nekoč varovali predsednikovo bivališče in so se Kučanovim zahvaljevali za topel čaj pozimi. A vendarle, naše bojazni so bile v resnici upravičene. Podzemlje je kot kaže globlje in veliko bolj skrito, kakor smo si mislili. Še celo Milana ni bilo doma. Očitno je spet delal – in to na tak dan!

Dr. Jože Pirjevec

Pred dvema letoma izdana knjiga zamejskega zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca Tito in tovariši je v Sloveniji podrla vse prodajne rekorde. Ne samo na področju zgodovinskih del, dolge mesece je vztrajala na prvih mestih lestvic najbolje prodajanih knjig. Prodali so je več kot 23.000 izvodov, lahko bi rekli, da jo je kupil vsak stoti Slovenec. Pirjevec sedaj pripravlja novo, pričakovano in nekako logično, o partizanih in njihovem boju. A težko bi rekli, da je Pirjevec kakšen ljubitelj partizanskih epopej ali komunizma, druga svetovna vojna ga zanima predvsem zato, ker je »nacionalist«, ali bolje, ker je vnet patriot, v tistem času naj bi namreč Slovenci postali zgodovinski narod. Res pa je, da mu je bila rdeča zvezda vedno všeč ...

Dr. Dušan Keber

Dušan Keber je bil vselej najboljši učenec na šoli, a ga za nagrado nikoli niso poslali na proslavo dneva mladosti, ker je bil njegov oče politični zapornik. Bil je tudi odličen študent, najmlajši redni profesor klinične medicine na ljubljanski medicinski fakulteti, raziskovalec z mednarodnim ugledom in vodja bolnišnice v Trnovem. Ob aferi JBTZ je bil član Kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic; četverici je med drugim pomagal tako, da je javno razglasil, da gre v tem primeru za kršenje Tokijske deklaracije, ki prepoveduje mučenje zapornikov, Janezu Janši pa je olajšal zaporniško življenje, ker je pri njem odkril srčno napako, ki lahko povzroča nevarne motnje ritma, s čimer je spravljal v nenehne skrbi njegove ječarje. Kljub temu da je Keber neprimerljivo bolje izpolnjeval kriterije, je bil leta 1991 v državnem zboru za direktorja Kliničnega centra izbran njegov protikandidat dr. Primož Rode, nečak kardinala Rodeta. Keber je strokovni direktor Kliničnega centra postal leta 1996, štiri leta pozneje pa minister za zdravje. V prvo stranko – Demokratsko –, ki jo je vodil Igor Bavčar, je vstopil leta 1991 in skupaj z njo v LDS. Iz te je kot njen podpredsednik izstopil, ko jo je prevzela Katarina Kresal, saj je ugotovil, da je stranka odstopila od njegovega Manifesta, socialnoliberalnega programa, ki ga je z aklamacijo sprejela nekaj mesecev poprej. Zdaj je z omejenim delovnim časom svetovalec v Kliničnem centru, svetuje pa tudi v drugih državah; pravkar je na primer končal projekt za srbsko vlado, ki bo podlaga za začetek zgodnjega odkrivanja raka v tej državi. Je glavni avtor še enega manifesta: Manifesta Odbora za pravično in solidarno družbo, sedaj pa vodi pripravo programa za novo stranko Solidarnost.

Sandi Češko

Sandi Češko je med tem, ko ga je v Sloveniji večina gledala postrani in se norčevala iz načina prodaje in izdelkov, ki jih je prodajal, zgradil multinacionalno podjetje, ki nagovarja 400 milijonov potencialnih kupcev v vzhodni Evropi, Rusiji in Turčiji. Ne samo prek TV-prodaje, temveč po prav vseh mogočih prodajnih poteh, tudi v ZDA in na Japonskem. Iz grdega račka se je spremenil v belega laboda. A samo v očeh drugih. Sam se ni kaj prida spremenil, zatrjuje. Je pa postal človek z izjemnim pregledom nad poslovnimi trendi in si pridobil spoštovanje svetovne poslovne smetane. Predava na Harvardu, svetuje Microsoftu. Je mentor številnim mladim podjetnikom. O svojem poslu govori z izjemnim žarom in tudi bojevitostjo. »Smo v areni. Jaz sem gladiator, zveri so moji konkurenti, na tribunah pa sedijo kupci, banke, investitorji, mediji, javnost.«

Gari Kasparov

Gari Kasparov ali Gari Kimovič Wainshtein je že pri 16 letih postal svetovni mladinski šahovski prvak in je bil svetovni prvak od 1985 do 1993. Njegovo šahovsko življenje je en sam presežek. Njegov prvi dvoboj proti svetovnemu prvaku Anatoliju Karpovu je bil najdaljši v šahovski zgodovini. Po 48 partijah je bil prekinjen, šest mesecev kasneje pa je zmagal in tako postal najmlajši svetovni prvak. Položaj svetovnega prvaka je dejansko izgubil šele leta 2000 v boju proti Rusu Vladimirju Kramniku.
Na pogovor, ki ga v nabito polni mariborski Kazinski dvorani snema ekipa RTV, pride Gari Kasparov s polurno zamudo. S spremstvom. Predstavijo mi ga v improvizirani garderobi. Sede za maskirno mizico in maskerki deset minut ne nameni niti besedice. Ko hodiva proti dvorani, izmenjava nekaj ruskih stavkov in vljudno mi pove, da se mu moja ruščina ne zdi tako zelo slaba. Strinjava se, da je poezija ruskega barda Vladimirja Visockega nekaj posebnega. Kasparov je hladen, zbran in miren. Sama imam tremo. Videla sem preveč televizijskih intervjujev, v katerih Kasparov naveličano in zelo nedvoumno pove moderatorjem, da postavljajo dolgočasna in nerelevantna vprašanja. Ko sedeva za okroglo mizico, ga potrpežljivo občinstvo pozdravi kot zvezdnika.

Ivo Daneu

Leta 1970 je pri 32 letih kot kapetan domače reprezentance v Hali Tivoli dvignil pokal za naslov svetovnega košarkarskega prvaka in s tem končal izjemno športno pot. Triinštirideset let kasneje kot aktivni upokojenec spremlja košarkarski razvoj svojih vnukov in pričakuje začetek evropskega košarkarskega prvenstva v Sloveniji.

Klemen Slakonja

Čeprav ima šele 28 let, je že dolgo eden naših najbolj prepoznavnih televizijskih obrazov. Le kako ne bi bil. Vse televizijske oddaje, ki jih je vodil doslej, so bile predvajane v najuglednejših terminih. Vse so bile namenjene najširšemu občinstvu. Kljub temu ni prav nič zvezdniški. Nasprotno, v živo je zelo prizemljen, prijeten mladenič in vsakič, ko beseda nanese na zvezdništvo, mu postane kar malce nerodno. Pravi, da pač počne, kar ga veseli. Ustvarja televizijske oddaje in igra. Daleč največ kreativnosti pa mu trenutno dopuščajo imitacije znanih osebnosti, denimo Jana Plestenjaka, tria Eroike, Karla Erjavca, Branka Đurića - Đura ... in seveda tudi Janeza Janše, ki ga je februarja, tik pred padcem s položaja predsednika vlade, ovekovečil kot zagrenjenega, tarnajočega posameznika, ki ga nihče ne razume, zato kljub množičnim pozivom k odstopu vztraja na prestolu. Komad, v katerem je imitiral pojočega Janšo, je po vzoru globalnega hita Gangnam Style, pri katerem si je izposodil melodijo, poimenoval JJ Style. Po zaslugi interneta je postal velika viralna uspešnica in danes ga poznajo vsi, levi in desni, stari in mladi. »Vlada mi razpada, ampak jaz sem vaš predsednik. Čeprav me vsi zapuščate, vztrajam, nisem bednik,« na svojih zabavah več kot navdušeno prepevajo tudi šestletniki.

Mitja Okorn

Mitja Okorn je kariero začel s filmom Tu pa tam, ki ga je posnel za drobiž. Postal je hit. Ker pa so ga razdeljevalci slovenskega filmskega denarja vztrajno ignorirali, je odšel na Poljsko, kjer je – ob TV-serijah, ki so postale hit – posnel romantično komedijo Pisma sv. Nikolaju, ki je postala eden izmed največjih poljskih hitov vseh časov. Ali obstaja življenje po takem hitu? In ali obstajajo filmi po takem hitu?

Igor Samobor

Igralec Igor Samobor, ki je lani prejel Borštnikov prstan, je s svojim raznolikim in bogatim opusom v zadnjih tridesetih letih močno zaznamoval slovensko gledališko in filmsko produkcijo. Igral je Macbetha, Raskolnikova, don Juana, Ivana v Bratih Karamazovih, nepozaben pa je bil tudi v vlogi Jimmyja Porterja v Osbornovem Ozri se v gnevu. Že leta 1979 je igral v Hladnikovem filmu Ubij me nežno, svojo filmsko kariero nadaljeval tudi v Klopčičevi Črni orhideji, Đurićevem Kajmaku in marmeladi, Šterkovem 9.06, letos pa prihaja na velika platna film Roka Bička Razredni sovražnik z Igorjem Samoborjem v glavni vlogi. Kot terapevt Roman je nastopil v izredno gledani televizijski seriji Na terapiji.
Igor Samobor je vseskozi zvest Drami in njenemu ansamblu. Zato ne preseneča, da je letos – po sicer globokem premisleku – sprejel funkcijo ravnatelja Drame in že pripravil programsko vizijo za naslednjih pet let. Ta bo tematizirala spremembe v človeku in v družbi v negotovih časih tranzicije in poznega kapitalizma.

Dr. Nina Gunde Cimerman

Dr. Gunde Cimerman je raziskovalka ekstremofilov, mikroorganizmov, prilagojenih na ekstremna življenjska okolja. Je utemeljiteljica znanstvenega področja ekstremofilnih gliv. Zaposlena je kot vodja raziskovalne skupine za biologijo mikroorganizmov in profesorica mikrobiologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Vse se je začelo v Sečoveljskih solinah, kamor se je dr. Gunde Cimermanova, takrat raziskovalka na Kemijskem inštitutu, v prostem času odpravila, da bi si malce odpočila od neprestanega ždenja v laboratoriju in izpolnjevanja ukazov drugih. »To ni bil motiv, zaradi katerega sem se odločila za študij biologije. Želela sem si več časa preživeti v naravi in imeti več svobode.« Tako se je v času, ko so bile raziskave ekstremofilov še v povojih, odpravila v ekstremno slano okolje. »Preveriti sem hotela, ali lahko tam najdem glive. In sem jih.«Od takrat je skupaj s svojo skupino raziskovalcev odkrila in opisala že več deset novih vrst gliv iz ekstremnih okolij po svetu, od solin do arktičnih ledenikov. Kar nekako nepravično pa je, da bi za njeno delo slišalo veliko manj ljudi, če ne bi gliv, in to potencialno človeku nevarnih, odkrila tudi v pomivalnih strojih.

Dr. Veronika Seles

Veronika Seles vodi Psihoterapevtski inštitut v Ljubljani. Doktorirala je na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani na področju družinske in zakonske terapije, je specializantka objekt-relacijske terapije in prakse na Mednarodnem psihoterapevtskem inštitutu v Washingtonu, kjer se je dodatno izobrazila tudi o medpartnerski terapiji. Njena leta 2008 izdana knjiga Nezvestoba je bila zelo odmevna.

John Thackara

Thackara fotografira, zbira podatke, se pogovarja s krajevnim prebivalstvom in nato sestavi predavanje. Te njegove zgodbe govorijo o drobnih korakih posameznikov ali skupin, ki s svojimi malimi dejanji počasi spreminjajo življenje okoli sebe. Njegova predavanja so v skladu s svetovno usmeritvijo, govorijo o prožnem subjektu, ki beži iz objema korporativnega kapitalizma, posebej se ukvarja s posameznimi skupnostmi, ki znotraj velikega sistema oblikujejo svoj mikrosvet. Predvsem ga zanimajo urbano vrtnarjenje ter zakonitosti sobivanja v bioregiji. Thackara, Anglež, ki živi v Franciji, je nekakšen kurir, saj zamisli in ugotovitve, ki jih je nabral recimo v Indiji, 'presnovi' in jih v živo, na predavanju, predstavi v Stockholmu ali pa v Južni Ameriki, v New Yorku ali v Ljubljani (konec maja v sklopu pobude ALUO Design Talks). Že od leta 2000 na spletni strani Doors of Perception (Vrata zaznave) objavlja svoje ugotovitve, poroča o dogodkih, predstavlja konkretne primere, zamisli, hkrati pa tudi piše knjige in prireja tematske konference. Njegova knjiga The Bubble, Designing in a Complex World (Mehurček ali oblikovanje v zapletenem svetu) govori o služnostnem oblikovanju, tistem, ki pomaga ljudem reševati vsakodnevne naloge in prebresti vsakodnevne težave. V knjigi več govori o ljudeh kot o stvareh. Thackara, študent filozofije, ki je bil v letih 1993–99 tudi direktor nizozemskega oblikovalskega inštituta, je navdušen nad podatkom, da v Ljubljani obstaja Delavsko-punkerska univerza. To se mu zdi sijajno. Združevanje dela z vsakdanjim življenjem kot podlaga za nastajanje novih produkcijskih, ekonomskih in etičnih principov pa ga poleg drugih premis druži z izhodišči letošnjega ljubljanskega trienala U3. Skratka, Thackara je človek, ki povsod, kamor potuje, najde skupne točke s krajevnim prebivalstvom.

Oliver Frljić

Oliver Frljić je zanimiva gledališka osebnost, avtor številnih, večinoma izzivalnih in pogosto nagrajevanih gledaliških predstav, kot so Dantonova smrt, Bakhantke, Oče na službeni poti, Strahopetnost, Pisma iz leta 1920, Strah v Ulici lip, Umor Zorana Đinđića ... Njegova politično angažirana sporočila praviloma dosežejo namen, gledalci so bodisi navdušeni ali pa protestno zapuščajo gledališke dvorane. Frljića zanimajo družbena stvarnost, družbeni in družinski odnosi, še posebej pa se posveča preučevanju odnosov kolektiva ali posameznika do turbulentnih dogodkov v preteklosti in iskanju odgovorov na zanimivo vprašanje kolektivne odgovornosti. Pogosto pripravlja tudi predstave za otroke, več let je imel punk-noise bend in gledališko skupino Le Cheval. Je nekonvencionalen režiser, pripravljen javno polemizirati, gledališče pa spremeniti v svojevrstno sodno dvorano, kjer igralci, čeprav brez možnosti izrekanja kazni, prepoznavajo krivce za zločine iz bližnje preteklosti. Deluje na odrih v vseh mestih nekdanje skupne države in je že dolgo regionalna gledališka zvezda. Precej režira tudi po evropskih mestih, tako da si je za pogovor vzel čas enkrat vmes med delom v Nemčiji in na Poljskem.
Frljića dobro pozna tudi slovenska gledališka publika. Leta 2010 je v Slovenskem mladinskem gledališču postavil predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine, v kateri je »ozmerjal« Slovence zaradi njihove vloge v razpadanju Jugoslavije in njihovega nacionalizma in šovinizma. S to predstavo je gostoval v mnogih evropskih gledališčih, junija letos tudi v Mladem gledališču v Omsku (Rusija), kjer je okrcal omskega župana, ker je dopustil onesnaženje rek Irtiš in Ob. Med Frljićevimi predstavami v Sloveniji je treba omeniti še Božič pri Ivanovih ruskega absurdista Vvedenskega v Drami in predstavi v kranjskem Prešernovem gledališču: Čehove Tri sestre in Izbrisani 25.671. V Izbrisanih je podučil slovensko občinstvo o razsežnostih kršenja človekovih pravic z izbrisom, ki se je zgodil ljudem iz drugih republik v začetku devetdesetih let.

Maja Novak

Maja Novak, pisateljica in prevajalka, sicer pravnica po izobrazbi, je dobila za roman Cimre in zbirko kratkih zgodb Zverjad leta 1997 nagrado Prešernovega sklada. Po krivici pa je prezrt njen roman Mačja kuga iz leta 2000, v katerem je ostro, a zavito v fantazijo magičnega realizma kritizirala slovensko tranzicijo in kapitalizem, kakršen se uveljavlja. Sama pravi, da smo sprejeli ekstenzivno požigalniški model kapitalizma, ki spominja na britanskega iz 19. stoletja. Maja Novak je sicer (za zdaj) zapustila literarne vode in se ukvarja s prevajanjem ter pisanjem kolumn za Mladino.