Dušan Semolič: "Gre za resen projekt s številnimi slabimi posledicami za naše članstvo"

Predsednik največje sindikalne zveze v državi se te dni vozi po terenu in zbira podpise pod zahtevo za naknadni zakonodajni referendum o pokojninski reformi. Če bo do referenduma res prišlo, je zelo verjetno, da bo reforma padla. Tako vsaj kažejo javnomnenjske ra-ziskave. Posledice bi lahko bile hude, zlasti za delavce, ki jih zastopajo tudi Semoličevi sindikati. Ekonomisti namreč opozarjajo, da bi državi lahko padla bonitetna ocena, kar bi podražilo njeno zadolževanje, pa tudi zadolževanje podjetij. Kriza bi se še poglobila, to pa bi pomenilo še več brezposelnih. Ali sindikati res vedo, kaj delajo?

Dr. Marjan Smrke: "Če se poslovimo od kakšne stare neumnosti, se ne poslovimo od ničesar pametnega."

Dr. Marjan Smrke je izredni profesor na Fakulteti za družbene vede. Poučuje sociologijo religije in cerkvena stran ga ima za ideološkega sovražnika. Sam pravi drugače, kdor dobro pozna zgodovino rimskokatoliške cerkve in papeštva, ve, da ni nikakršnega razloga, da bi se v dialogu z njo počutili manjvredno. Nasprotno.

Jože Mencinger: "Imamo tri velike probleme"

Dr. Jože Mencinger, starosta slovenske ekonomije, je v bistvu še najbolj nekakšen sodržavljan. Tisti človek javnega prostora, ki ne kalkulira, ampak pove svoje mnenje in se ne obremenjuje ne s starodobnimi ne novodobnimi mantrami. Njegove besede in dejanja že leta zaznamujejo to državo - bolj kot besede in dejanja marsikaterega človeka, ki se rad kiti s svojimi domnevnimi zaslugami in ki zahteva zase čast in slavo. Mencinger, nasprotno, živi v miru svoje življenje. In ima razloge za svojo mirnost.

Josip Osti: Pišem in prevajam v jeziku svojih spominov

Od leta 1990 živi v Sloveniji. Zadnja leta predvsem v Tomaju, v rojstni vasi Srečka Kosovela, ki je »sogovornik« njegove poezije v slovenščini. Svoje novo ustvarjalno okolje tematizira v pesniškem »prvencu« Kraški Narcis, prvi zbirki, napisani v slovenščini. Zanjo je prejel Veronikino nagrado. Za svoj pesniški opus je dobil tudi Jenkovo nagrado. Do sredine devetdesetih let je pisal v srbohrvaščini, nato pa se je kot pesnik ponovno »rodil« v slovenskem jeziku, kar je, pesnjenje v nematernem jeziku namreč, fenomen tudi v svetovni literaturi. Josif Brodski, Czeslaw Milosz in drugi pesniki največjega formata, ki jih je doletela usoda izseljenstva, si niso drznili pisati poezije v drugem kot maternem jeziku. Med pogovorom z Ostijem je tekla beseda o njegovem ustvarjanju v Sarajevu in nato v Sloveniji, o tkanju kulturnih vezi pred razpadom nekdanje skupne države in v času razpadanja ter o tem, kako ga je sprejela tukajšnja kulturna srenja

Matjaž Kek: "Sposobni smo več"

Če se bo kdo spravil v širši regiji iskati inspirativne like, bo težko našel boljšega od našega nogometnega selektorja. Od popljuvanega in že povsem odpisanega peka do vizionarja, ki mu je uspel najbolj suveren kvalifikacijski ciklus v zgodovini slovenske reprezentance - to je pravzaprav nič manj kot dramaturški lok hollywoodskega filma. Ne spomnim se, da bi bilo kdaj tako lepo biti Slovenec kot takrat, ko je Slovenija zasluženo nagačila ruskega medveda. A naš selektor trenutka, ko je njegov status eksplodiral vse do Olimpa, v nasprotju z dobro staro slovensko navado ni izkoristil za to, da bi svojim dotedanjim pljuvačem priredil en tak manjši Kočevski rog. Nasprotno, izkazal se je za skrajno konstruktivnega, prizemljenega in povezovalnega možaka, ki je vso svojo energijo usmeril v prihajajoče izzive. Tudi zato je slovenska reprezentanca na mundialu osvojila gromozanske štiri točke. Ravno zato je bilo toliko bolj skrb zbujajoče, ko je v teh zadnjih mesecih Matjaž Kek dal par izrazito mračnih intervjujev. Iz njih je bilo moč slutiti, da so vezi med samo reprezentanco in nekaterimi strujami znotraj Nogometne zveze nacefrane huje, kot smo mislili. Ob koncu takega leta, kot nam ga je podarila naša udarna dvajseterica, se sicer delajo feelgood intervjuji, in tudi ta je seveda tak - a začne se vseeno s prevetritvijo trenutnih kolobocij.

Dr. Aleš Završnik: "Tehnologija je sredstvo za upor proti zlorabam družbene moči"

Sploh vemo, kam gredo v resnici naši podatki, kdo jih zbira, kdo obdeluje, za kaj jih uporablja, ali jih zlorablja? Kaj nas še ločuje od družbe, nad katero bdi Veliki brat? Je informacijska tehnologija, ki je prinesla toliko zabavnih aparatov in aplikacij, v resnici zgolj sredstvo za pridobivanje in zlorabo družbene moči? Zakaj se moramo boriti predvsem za ohranitev zasebnosti na delovnem mestu? In kako je, kot kaže primer WikiLeaksa, mogoče informacijsko tehnologijo izrabiti za nadzorovanje nadzorovalcev? O tem smo se pogovarjali z Alešem Završnikom, raziskovalcem na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

Igor Vidmar: "Meni je šlo predvsem za razkrivanje prepada med ideologijo in stvarnostjo"

O Igorju Vidmarju je bilo napisanega že veliko, a slovenska javnost ga pozna predvsem kot prvega ideologa punka v Sloveniji, tistega, ki je še v t. i. svinčenih časih kljuboval vsem nepravilnostim tedanje družbene ureditve. To je razbrati iz njegovih bridkih političnih komentarjev iz rosnih let Radia Študent, kjer je v začetku sedemdesetih začel javno aktivistično pot. V dolgih letih javnega delovanja se je boril za pravičnost in za to uporabljal različna sredstva: provokativne politične komentarje, udeležbo na poletni korčulski novolevičarski šoli, ki ga je stala članstvo v tedanji ZK, kmalu zatem pa je, ker je bil velik oboževalec zahodnega underground stripa, uredil tudi prvi stripovski album na Slovenskem, Magno Purgo. S tem se je začela njegova obsedenost z alternativno kulturo, ki je s pojavom skupine Buldožer prvič pokazala družbenopolitični naboj popularne glasbe. A za takrat še dolgolasega Vidmarja se je veliki vdor v svet popularne glasbe zgodil nekaj let kasneje, z legendarnim nastopom Pankrtov na moščanski gimnaziji. Takrat se je vse spremenilo - Vidmarjevi lasje so se postopoma krajšali, v punku pa je našel novo sredstvo za izražanje kolektivnega nezadovoljstva slovenske mladine in postal ena izmed najvidnejših osebnosti ljubljanske punkovske in alternativne scene. V začetku osemdesetih let je skupaj s somišljeniki zagnal festival Novi rock, ki je dve desetletji podpiral alternativno rockovsko ustvarjalnost v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, organiziral veliko koncertov tujih glasbenikov in se v poosamosvojitvenem času aktivno in posredno lotil politike - leta 1996 je celo kandidiral na listi Peršakovih Demokratov. V poosamosvojitvenih letih, ko je že veljal za sivo eminenco slovenskega koncertnega dogajanja, ga je občinstvo spremljalo tudi kot rednega komentatorja političnega dogajanja na nacionalni televiziji.

Dr. Karol Jakubowicz: "Demokracije ne more biti nikoli preveč"

V nedeljo se nam obeta referendum o zakonu o RTV Slovenija, že drugi v slovenski referendumski zgodovini. Ko smo morali leta 2005 zaradi iste teme prvič na volišča, so nas medijski strokovnjaki opozarjali, da je zakon, ki nam je bil v razgretem političnem ozračju prepuščen v odločanje, sporen. A smo ga vseeno potrdili. Strokovnjaki trdijo, da je tokratni zakon boljši. Kljub temu se je tudi ta znašel na referendumu. Kako bomo glasovali, je za zdaj nemogoče napovedati. Izid bo, kot kaže, tesen.
Med strokovnjaki, ki so temeljito prebrali oba zakona o RTV Slovenija, dosedanjega (“Grimsovega”) in novega, je tudi dr. Karol Jakubowicz, poljski disident in eden največjih strokovnjakov za javne radiotelevizije. Na Poljskem je zasedal skoraj vse pomembnejše položaje, ki so bili kakorkoli povezani z javno RTV, v času prvega referenduma o slovenskem RTV-zakonu pa je vodil odbor za medije pri Svetu Evrope. Ko je prebral osnutek takratnega zakona, ga je brez zadržkov razglasil za “recept za katastrofo”. Zaradi tega je bil pri nas deležen osebnih diskvalifikacij, a po petih letih ugotavlja, da je imel zelo prav. In kaj meni o novem zakonu o RTV? Vidi ga kot očitno izboljšavo v primerjavi z dosedanjim zakonom, kot velik korak naprej. A ker so ga izkušnje naučile, da bi morali biti vedno pripravljeni tudi na najbolj črne scenarije, kljub temu opozarja, da ima tudi ta nekaj pomanjkljivosti.

Cveta Zalokar Oražem: "Po dolgem premisleku sem se odločila, da opozorim na nekatere probleme v stranki"

Je v krizi Zares, ki je na slovensko politično prizorišče prišel s sloganom nove politike? Je v krizi koalicijska politika? So v prostem padu kar vse politične stranke, celo državne ustanove? Se je začel »reset« Slovenije? Delček te zgodbe se je v zadnjih dveh tednih zavrtel okrog usode bivše vodje poslanske skupine Zares Cvete Zalokar Oražem, ki se je odločila za drznejšo držo - kar ni ravno v navadi pri poslancih, katerih kariera je v Sloveniji v rokah strankarskega aparata. Zaradi razhajanj glede projekta TEŠ 6 in afere Ultra je konec novembra napovedala, da razmišlja celo o odhodu iz politike. No, po štirinajstdnevnih pogovorih je Oražmova sicer odstopila kot vodja poslanske skupine, ostaja pa poslanka. Kaj se je torej zgodilo v zakulisju?

Milan Dekleva: "Ne živimo v zdravem svetu"

Milan Dekleva (64), pesnik, prozaist in romanopisec, je izdal več kot petnajst pesniških zbirk, zbirk kratke proze in romanov. Je dobitnik vseh najvišjih priznanj s področja književnosti. Širšemu bralstvu je morda najbolj ostal v spominu po zbirki lirične poezije Šepavi soneti (1995). Dekleva je tudi avtor številnih knjižnih objav za otroke in mladino. Zadnjih dvanajst let je bil urednik Otroškega in mladinskega programa. Lani se je upokojil. Je izvrsten pianist, skladatelj in dolgoletni član zasedbe Salamander. Med zanimivimi zabeležkami v njegovi biografiji najdemo tudi podatek, da je bil igralec ragbija. Milan Dekleva je zanimiv sogovornik. Govori v jeziku umetnosti, včasih v metaforičnem, kakršen zaznamuje tudi njegovo književnost, vendar za njim stoji jasna misel. Sam pravi, da jezik umetnosti razodeva o svetu in človeški notranjosti več resnice kot faktografsko naštevanje dejstev. S takšnim jezikom, ki vznika iz subjektivne svobode posameznika, je mogoče razkrinkati frenetičnost sodobne pisane in govorjene besede in pogledati v zamaščeno drobovje sistema. Z Deklevo smo se pogovarjali o jeziku v tiskani besedi in na medmrežju, o vzrokih in posledicah poplitvenja sodobnih družb, o zakritih razmerjih med lažjo in resnico, o tesnobi, strahu in iskanju varnosti posameznika v današnjem času, pa tudi o izjemnih posameznikih, ki so pripravljeni plavati proti toku, da bi ohranili svojo svobodo.

Dr. Johann Podolsky: "Ko ukradeš 153 milijonov evrov in dobiš leto dni pogojno"

Če je letina dobra, se v nemški proračun na leto steče tudi do pol milijarde evrov, ki so bili prej last kriminalcev. Nemška mreža uradov za zaseg premoženja nezakonitega izvora je inovacija, ki se resnično splača. Strokovnjake s tega področja zaposlujejo v vseh zveznih deželah. Samo v Baden-Württembergu dela več kot sto finančnih strokovnjakov - konfiskatorjev. A ne gre le za denar. V prostorih kriminalistične policije v Stuttgartu si policisti pri preučevanju kaznivih dejanj pomagajo s skrajno sofisticiranim računalniškim sistemom.

Dr. Tine Stanovnik: "Lahko bi sicer zdržali še nekaj let, vendar dlje ko bi odlašali, slabše bi bilo"

Recesija je razkrila vse slabosti sedanjega pokojninskega sistema. A tudi brez krize bi bila reforma neizogibna, pravi dr. Tine Stanovnik, redni profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti, sodelavec Inštituta za ekonomska ra-ziskovanja v Ljubljani in velik poznavalec evropskih pokojninskih sistemov. Prepričan je, da predlagana posodobitev sistema zagotavlja dovolj pravičnosti, hkrati pa vsaj za naslednjih pet let javnofinančno vzdržnost, ki je nujna, da Slovenija ne zdrsne v irski, portugalski ali celo grški scenarij.

Dr. Liljana Selinšek: "Če pogledamo pravno ureditev, je Slovenija dokaj napredna"

Poslanec Zmago Jelinčič, poslanec Andrej Magajna in ne nazadnje osumljenci v zadevi Patria. Vse to so najbolj znani izmed številnih osumljencev, ki jim je policija v zadnjem času zasegla računalnike in druge nosilce digitalnih dokazov, ki naj bi v sodnem procesu igrali bistveno vlogo pri dokazovanju krivde osumljenih. Z dr. Selinškovo smo govorili o posebnostih pri preiskovanju digitalnih dokazov in njihovi uporabi v dokaznem postopku.

Darja Radić: "Zadeve je treba postaviti v širši kontekst."

Darja Radić je železna lady. Ne zato, ker prihaja z Jesenic, ampak zato, ker sedi na vrhu resorja, ki se ji podira pod nogami. Večino svoje kariere, potem ko je konec osemdesetih diplomirala iz ekonomije, je posvetila turizmu. Na vrh ministrstva za gospodarstvo pa se je povzpela po odhodu Mateja Lahovnika. Od tedaj nima pretirane sreče. Namesto dopusta se ji je poleti zgodil Prevent, nato Vegrad, zdaj energetika, kjer tudi znotraj stranke Zares, katere podpredsednica je, nima enotne podpore. Z Darjo Radić smo se pogovarjali dan za tem, ko je nadzorni svet šoštanjske termoelektrarne zamenjal direktorja TEŠ Uroša Rotnika.

Boštjan Krisper: »Navadni potrošniki subvencionirajo posojila VIP-strankam«

Boštjan Krisper, svetovalec za finančne storitve pri Zvezi potrošnikov Slovenije, o tem, zakaj banke nekaterim odobrijo bistveno ugodnejša posojila kot drugim in zakaj slovenski potrošniki stanovanjska posojila plačujemo po višji ceni kot potrošniki v drugih evropskih državah

Dr. Goran Klemenčič, novi šef protikorupcijske komisije

Leto in pol je bil državni sekretar na notranjem ministrstvu, pred tem predavatelj na Fakulteti za varnostne vede. Je strokovnjak za kazensko pravo in človekove pravice, lahko se pohvali s študijem na Harvardu in z bogatimi mednarodnimi svetovalnimi izkušnjami. Dr. Goran Klemenčič, novi šef protikorupcijske komisije, obljublja, da bo po novem komisija na čelu falange institucij, ki se borijo proti korupciji.

Preobrazba Borštnika

Letošnje Borštnikovo srečanje je spominjalo na dobre stare čase, ko je bila gledališka umetnost še visoko cenjena v slovenski družbi in je mariborski festival veljal za praznik slovenskega gledališča. Kot je zapisano na njegovi spletni strani: »Borštnikovo srečanje ni le osrednji, najstarejši in najuglednejši gledališki festival v Sloveniji, temveč je tudi manifestacija preobratov in izzivov; je prostor večnih borb, čutnih poetik in novih spoznanj.« Izziv, kako doseči preobrat v organizaciji in tudi v samem vsakokratnem poteku Borštnikovega srečanja, je leta 2009 sprejela Alja Predan, dramaturginja, prevajalka in urednica. Predanova je prevedla vrsto gledaliških iger, v Mestnem gledališču ljubljanskem je bila dramaturginja in urednica knjižne zbirke. V Maribor pa se je odpravila z delovnega mesta vodje gledališko-plesnega programa v Cankarjevem domu. Nekateri so jo svarili, naj se kot Ljubljančanka ne odpravlja v štajersko prestolnico, saj ji Mariborčani ne bodo dovolili, da ji uspe. Alja Predan se ni pustila prestrašiti in danes pravi, da je bila nadvse prijazno sprejeta, morda tudi zaradi tega, ker sama nikoli ni imela nobenih predsodkov in nikoli ni pristajala na »sovražni govor« med Štajerci in Ljubljančani. Mariborčane je očarala s svojo lucidnostjo, energijo in vztrajnostjo. Uspelo ji je celo nemogoče - dosegla je, da sta pri preobrazbi Borštnikovega srečanja v sodobni festival sodelovali mariborska občina in ministrstvo za kulturo.

Dr. Bojan Pretnar, varuh intelektualnih pravic

Ko gre za patente, za zaščito t. i. avtorskih, intelektualnih pravic, v Sloveniji verjetno ni večjega strokovnjaka od dr. Bojana Pretnarja. Svojo pot je začel v sedemdesetih, v Iskrinem razvojnem inštitutu, ko je to podjetje še zaposlovalo 30 tisoč ljudi. Nato je odšel za 10 let v Nairobi, kjer je bil predstavnik tedanje Ljubljanske banke. Po vrnitvi v Slovenijo je postavil na noge slovenski Urad za intelektualno lastnino in vodil pogajanja z EU na tem področju. Preden je odšel v WIPO, Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino, je za seboj pustil nekaj pomembnih »diplomatskih« zmag. Med drugim je zaščitil tudi lipicance.

Dr. Tonči Kuzmanić: "Če gledamo iz perspektive osemdesetih, smo sredi Ničesar"

Dr. Tonči Kuzmanić, sociolog in politični teoretik, je bil v osemdesetih letih, najprej kot svobodni novinar, med najglasnejšimi borci za človekove pravice. Bil je svetovalec v parlamentarni komisiji za mirovno politiko, član alternativnega odbora za zaščito človekovih pravic, član slovenskega nacionalnega sveta za zaščito človekovih pravic in aktivist slovenskega mirovnega in civilnodružbenega gibanja. Od samih začetkov je deloval v Mirovnem inštitutu v Ljubljani. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja z modernimi in postmodernimi političnimi ideologijami, političnim ekstremizmom in ksenofobijo - znan je tudi po knjigi Bitja s pol strešice (1997) -, v zadnjem poldrugem desetletju pa proučuje etiko in kulturo menedžerjev, ki jo predava na Fakulteti za management v Kopru. Je tudi avtor več knjig s tega področja. Dr. Kuzmanić nam je v pogovoru podal kritičen in teman uvid v današnje in jutrišnje procese razvoja etike (post)kapitalizma. Dogajanje je treba po njegovem razgaliti do konca in stvari imenovati s pravim imenom.

Stewart Brand: "Okoljevarstveniki, spremenite stališča!"

Dvainsedemdesetletni Stewart Brand je okoljevarstvenik in pisatelj, večkrat opisan tudi kot »tehnohipi«. Najbolj znan je po tem, da je začel izdajati in je urejal publikacijo Whole Earth Catalog, katalog, ki je v 70. letih milijonom Američanov predstavljal nove zanimive izdelke za samozadostno in trajnostno bivanje, med drugim je veliko ljudi prav iz njega izvedelo za možnost uporabe alternativnih virov energije. V katalogu, ki je bolj ali manj redno izhajal še vse do leta 1998, izdelkov niso prodajali, temveč so zgolj navajali cene in prodajalce izbranih proizvodov. Ustanovitelj Appla, računalniški guru Steve Jobs, je Whole Earth Catalog opisal kot eno od biblij svoje generacije, kot Google svojega časa. Branda, ki velja za starosto okoljevarstvenega gibanja, so zadnja leta nekatera stališča okoljevarstvenikov začela tako motiti, da se je odločil napisati knjigo oziroma »manifest ekopragmatika« Whole Earth Discipline, v katerem opozarja, da gibanje tvega marginalizacijo, če se v imenu boja proti podnebnim spremembam ne odreče nekaterim zastarelim prepričanjem, med njimi sta najpomembnejši nasprotovanje jedrski energiji in gensko spremenjenim organizmom.

Branko Masleša: "Samohigiena je prvi pogoj za verodostojnost sodstva"

Potem ko je Miodrag Đorđević umaknil kandidaturo za predsednika vrhovnega sodišča, Marka Šorlija pa ni potrdil državni zbor, je Branko Masleša kot prvi dobil podporo občne seje vrhovnega sodišča in sodnega sveta. Masleša zagovarja več samokritike in samohigiene v sodstvu, krepitev enotne sodne prakse vrhovnega sodišča in proaktivnost v razmerju do drugih dveh vej oblasti. Njegova kandidatura ja sprožila hude očitke, SDS je z njimi seznanila celo tuje diplomate pri nas. Čeprav meni, da bi sodniki morali govoriti izključno skozi svoje odločbe, se je Masleša odzval tudi na kritike, da pooseblja ostanek prejšnjih časov v sodstvu. Verjame v socialdemokratske vrednote, v sodniški stavki ni sodeloval.

Aljoša Tomaž: ”Trditi, da se z dokapitalizacijo meče denar stran, je absurdno”

> Banke v Sloveniji niso bile neposredno pomembneje prizadete zaradi nakupov sekundarnih vrednostnih papirjev Lehman Brothersa in drugih finančnih ustanov. Pomembnejše je vprašanje, kolikšno škodo je posredno imel realni sektor. Neto zadolženost Slovenije se je v obdobju Janševe vlade povečala z nič na deset milijard in je predvsem posledica naložb v vrednostne papirje.

Peter Groznik: ”Ustvarja se vzdušje izrednih razmer”

> Težave NLB niso pretežno domačega izvora. Celotno svetovno gospodarstvo in bančništvo je v predlanskem in lanskem letu zašlo v krizo in redke so banke, ki bi krizo preživele brez izgub in visokih odpisov zaradi slabih posojil. Po bitki, v katerih je veliko ranjenih in mrtvih, je vedno lahko biti pameten glede tega, kaj je šlo narobe. V javnosti NLB največkrat očitana t. i. tajkunska posojila oz.

Erica Johnson Debeljak, prevajalka, pisateljica in publicistka

Erica Johnson Debeljak je ena najbolj znanih tujk pri nas. A v resnici že dolgo ni več tujka. Kot pravi sama, je danes nekje vmes, med ZDA in Slovenijo. V Ljubljani živi že 17 let in ves ta čas je bila pozorna opazovalka slovenskega vsakdanjika, naših navad in običajev. Slednjih, pa tudi sprememb, ki so nas doletele v tem času, se pogosto zaveda bolje od marsikaterega domorodca, zato ne preseneča, da se teh tem redno loteva tudi v svojih književnih delih. Po romanu Tujka v hiši domačinov, biografiji Srečko Kosovel: Pesnik in jaz ter zbirki kratkih zgodb Tako si moj je v teh dneh pri Založbi Modrijan izšla njena četrta knjiga, roman Prepovedani kruh. Gre za intimne spomine o njenih prvih letih življenja v Sloveniji, ki pa so hkrati zgodovinska analiza naše pravkar minule zgodovine.

Thorbjørn Jagland, generalni sekretar Sveta Evrope

Generalni sekretar Sveta Evrope je dobro leto, pred tem je bil predsednik norveškega parlamenta in norveške vlade ter norveški zunanji minister. Je tudi predsednik odbora, ki podeljuje Nobelove nagrade za mir in je lani presenetil s podelitvijo nagrade predsedniku ZDA Baracku Obami. Čeprav Norveška ni članica Evropske unije, je Jagland naklonjen tej ideji, Evropsko unijo je pred leti celo predlagal za Nobelovo nagrado za mir. Z generalnim sekretarjem smo govorili v času, ko konvencija o človekovih pravicah praznuje 60 let. Pravi, da se mora Svet Evrope osredotočiti na težave, ki jih drugi ne znajo rešiti, da je Evropsko sodišče za človekove pravice biser Sveta Evrope, pa tudi, da je krivcev za neuspehe v bližnjevzhodnem mirovnem procesu veliko, da so prepovedi nošenja burk nesmiselne in da islam ni enako terorizem. Jagland je zelo ambiciozen politik, nekateri ga čez čas že vidijo na vrhu Organizacije združenih narodov ...

Dr. Anton Kramberger, sociolog

Dr. Anton Kramberger je izredni profesor na Fakulteti za družbene vede, ukvarja se s preučevanjem trgov dela, med drugim je raziskoval tudi politične elite v Sloveniji. Stavko javnega sektorja je napovedal še v času uveljavitve Virantove reforme, danes pa pravi, da se v Sloveniji ne razmišlja o prihodnosti, pač pa samo, kako zadovoljiti interese kapitala. Družba je v krizi, namesto rešitev pa vladajoča avtokracija kratkovidno ponuja le klestenje stroškov. S tem si sami žagamo vejo, na kateri sedimo.

Blok 6 se ne sme več ponoviti

> Ne.

Dr. Braco Drago Rotar, sociolog

Dr. Braco Drago Rotar (68), sociolog, pesnik in esejist, je leta 1966 je diplomiral iz umetnostne zgodovine in arheologije na Filozofski fakulteti in nato leta 1975 doktoriral iz sociologije kulture na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo ljubljanske univerze. Konec osemdesetih let je bil pobudnik in vodja knjižne zbirke temeljnih humanističnih del Studia Humanitatis in predstojnik Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Do leta 1995 je bil direktor raziskovalnega centra Institutum studiorum humanitatis, nato pa do leta 2003 dekan ISH - Fakultete za podiplomski humanistični študij. Od leta 2007 je zaposlen na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. V svojem raziskovalnem delu se dr. Rotar posveča vprašanjem ideologije v kulturi in umetnosti in likovni semiotiki. V začetku osemdesetih je začel razvijati zgodovinsko antropologijo, ki si je že utrla pot med sodobne znanstvene discipline. Predvsem v zadnjih letih proučuje razvoj znanosti in univerzitetnega sistema na Slovenskem, saj ga skrbi usoda družboslovja in humanistike, ki ju najbolj ogrožajo tržne zakonitosti. Tudi v knjigi, ki jo ta čas pripravlja, bo obravnaval to problematiko.

Franco Juri, poslanec in podpredsednik stranke Zares

Franco Juri je eden od poslancev, ki vseskozi nasprotujejo udeležbi Slovenske vojske v Afganistanu. V ponedeljek so tja odšli pripadniki 14. kontingenta, ki bodo prvič vodili enote afganistanske vojske na terenu in se bodo lahko tudi zapletli v bojne spopade. Juri trdi, da je to nekaj popolnoma nesprejemljivega in posledica dejstva, da se vlada izogiba jasnim odločitvam, in da je, kar posebej zbuja skrb, v Sloveniji vojska močnejša od politike. Kar je zelo nevarno. Juri je v intervjuju zelo neposreden: če vlada do konca leta ne bo sporočila, kdaj se bo Slovenija umaknila iz Afganistana, bo stranki predlagal odhod iz koalicije.

Franc Kangler, župan Maribora

Če je v Ljubljani favorit za župana Zoran Janković, je to v drugem največjem mestu Franc Kangler. Za seboj ima precej dinamičen mandat in verjetno se ga je tudi upravičeno prijel vzdevek, da je mariborski šerif. Konec koncev Kangler povsem odkrito priznava, da rad pomaga svojim prijateljem in se izogiba javnim razpisom. Zaradi očitkov se je znašel tudi v policijski preiskavi, pregled poslovanja občine pa zaradi množice pobud že kar precej časa pregleduje računsko sodišče. Epiloga še ni, toda Kangler tudi v tem intervjuju pojasnjuje, da so ga pri vseh odločitvah vodili višji cilji. Sam, pravi, ni obogatel, nima jahte, ampak gumenjaka s 150 konji, na počitnice pa hodi na Hrvaško v kamp, tako kot večina Mariborčanov.