Dvoboj, ki je določil zgodovino

Jonathan Jones je priznan britanski umetnostni zgodovinar in član žirije londonske galerije Tate, ki podeljuje Turnerjevo nagrado za izjemne umetniške dosežke, s svojimi kolumnami pa se redno pojavlja tudi v časopisu Guardian. Letos je izšla njegova knjiga The Lost Battles (Izgubljeni bitki), v kateri izjemno slikovito orisuje življenje v Firencah na vrhuncu renesanse. V tistem času, na prehodu iz 15. stoletja v 16. stoletje, so bile Firence najbolj demokratična in najstabilnejša mestna država v Evropi, ki je uveljavljala najvišje ideale republikanizma. Mesto ni priznavalo drugega vladarja razen kralja kraljev Jezusa Kristusa in se je z dušo in s krvjo borilo proti vrnitvi in ponovni vzpostavitvi diktature družine Medici, ki je dolga desetletja vladala Firencam, preden so jo leta 1494 strmoglavili v ljudskem uporu in izgnali iz mesta. Prvi, ki je prevzel vodenje republike po odhodu Medičejcev, je bil verski gorečnež Girolamo Savonarola, ki so mu ljudje pripisovali, da je delal čudeže in doživel razodetje. Kot je zapisal Jones, »revolucija navadno žre svoje otroke, a ta je svojega očeta zažgala«. Savonarola je resda dal v imenu republike postaviti Veliko dvorano (Sala del Consiglio Grande) za zborovanja ljudi, da so lahko odločali o pomembnejših stvareh v mestu, vendar je hkrati odrejal javno uničenje simbolov moralne nečistosti. V njegovih kresovih so goreli tudi številne knjige in imenitna umetniška dela, dokler se niso množice obrnile proti njemu in nazadnje je na grmadi zgorel še sam. Leta 1498 sta tako na čelo republike stopila Piero Soderini in njegov svetovalec Niccolo Machiavelli. Slednji se je zelo dobro zavedal pomena umetnosti kot političnega orodja. Dva največja umetnika, ki so ju Firence takrat imele, Leonarda da Vincija in Michelangela Buonarrotija, je vpoklical v službo republike. Naročil jima je, naj v Veliki dvorani naslikata vsak svojo sliko, ki bo prikazovala veličastno zgodovino firenškega vojskovanja in tako v ljudeh zbujala ponos in zvestobo republiki. To je bil uvod v odkrit dvoboj med genijema, ki sta bila že pred tem tekmeca in zaprisežena sovražnika. Firence so bile svet v malem in ta svet je bil resnično premajhen za oba. Vedela sta, da bodo zmagovalca kovali v zvezde, poraženec pa bo moral zapustiti mesto, najverjetneje za vedno. In tako je nazadnje tudi bilo.

Dr. Lidija Globevnik: “Ne gre za naravne, ampak človeške katastrofe.”

Ko gre za nevarnost poplav, ima slovenska javnost približno tak spomin kot zlata ribica. Mnogi ugledni strokovnjaki so ob poplavah pred tremi leti opozarjali na nevarnost, da bi se lahko ob hujšem nalivu pod vodo znašel velik del Ljubljane, a so bila ta opozorila preslišana. Še naprej se je na veliko zidalo, tudi na poplavno najbolj ogroženih območjih. Zato po mnenju dr. Lidije Globevnik, predsednice Društva vodarjev Slovenije, ki je zaposlena na Inštituta za vode, nad zadnjimi poplavami ne bi smeli biti niti malo presenečeni.

Darko Rudaš, predsednik Foruma romskih svetnikov

Rom, politik, podjetnik in glasbenik. Vse to je Darko Rudaš, ki uživa veliko podporo znotraj romske skupnosti in je ponosen na to, da so mu mandat podelili ljudje. Pravi, da je izgon Romov iz Francije zgolj posledica neukrepanja v podobnih primerih v preteklosti, da so Romi v Sloveniji takšni, kot si jih želi večinsko prebivalstvo v posamezni regiji, da so pri odnosu do romske skupnosti jasne razlike med levo in desno usmerjenimi vladami. In da smejo Romi zahtevati toliko pravic, kolikor sprejemajo dolžnosti, da je čas, da Romi začnejo več politizirati in manj plesati in da romski otroci ne bodo uspešni v šoli, dokler bodo živeli brez vode in elektrike.

George Monbiot, pisatelj, novinar in aktivist

George Monbiot je v življenju počel in še počne veliko stvari. Bil je raziskovalni novinar, ki so ga v Keniji po okužbi z malarijo že razglasili za klinično mrtvega, gostujoči profesor na Oxfordu, radijski producent na BBC-ju, je politični aktivist, ki si prizadeva za aretacijo nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira zaradi zločinov proti človečnosti, pa tudi pisec več knjig o vladavini korporacij. Danes je najbolj znan kot redni tedenski kolumnist časnika Guardian in velik zagovornik odločnega ukrepanja proti podnebnim spremembam. V knjigi Vročina (angl. Heat), katere prevod je predstavljal v Sloveniji, trdi, da je mogoče že z danes znanimi tehnologijami dovolj zmanjšati izpuste toplogrednih plinov in tako preprečiti pregrevanje planeta. Pri založbi Krtina ga opisujejo kot »enega svetovno najvplivnejših radikalnih mislecev«.

Oliver Frljić

Maja je v predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine - v njej so sodelovali igralci SMG - »ozmerjal« Slovence zaradi njihove vloge v razpadanju Jugoslavije in njihovega nacionalizma in šovinizma. Te dni pa gostuje v Ljubljani na festivalu Ex Ponto s predstavo nemškega dramatika s konca 19. stoletja, Franka Wedekinda, Pomladno prebujenje. V njej problematizira »samoumevnost« moči in vloge rimskokatoliške cerkve v hrvaški družbi ter vernikom vrže v obraz kritiko, da so tolerantni do pedofilov v talarjih. Zdi se, da si je Frljić izbral maksimo, ki jo vsili gledalcem z besedami: »Plačali ste, zdaj pa imate. Ne greste ven, dokler ne začnete razmišljati.«

Dr. Slavko Gaber, sociolog

Slovenski šolski sistem bo v naslednjih letih doletela temeljita reforma, ki bo zajela vrtce, osnovne šole, gimnazije in druge srednje šole. V pripravi je nova bela knjiga, ki bo pregledala in analizirala dosedanje dogajanje v šolstvu ter določila, v katero smer morajo iti spremembe. A na kaj bi morali biti reformatorji najbolj pozorni? Kaj je v obstoječem sistemu najbolj problematično? Kakšne šole se nam obetajo v prihodnosti? Bodo imeli vlogo učitelja še naprej v rokah le odrasli? Se bomo šolali vse življenje? O vsem tem smo se ob začetku novega šolskega leta pogovarjali z nekdanjim šolskim ministrom in poslancem dr. Slavkom Gabrom, sicer izrednim profesorjem sociologije vzgoje na ljubljanski Pedagoški fakulteti. Prav on je v 90. letih vodil prvo veliko reformo slovenskega šolskega sistema.

Borut Brezovar, glavni inšpektor Republike Slovenije za delo

Inšpektorat za delo iz leta v leto odkrije več kršitev delavskih pravic, od tega, da delavci po več mesecev ne dobijo plač, da jim delodajalci ne plačujejo socialnih prispevkov, do tega, da morajo delati več, kot določa zakon. Razmere so se še dodatno zaostrile z recesijo. Po oceni mag. Boruta Brezovarja, glavnega inšpektorja za delo, se je stanje v času krize poslabšalo za približno dvajset odstotkov. Rešitve ne vidi samo v ostrejših pravilih, večjem številu inšpektorjev in večjih pooblastilih, ampak tudi v drugačni, naprednejši miselnosti vseh državljanov. Brezovar je po izobrazbi pravnik, pred prihodom na inšpektorat pa je delal v gospodarstvu.

Konrad Kuštrin, predsednik sindikata Fides

Konrada Kuštrina se drži sloves enega najboljših in najbolj neizprosnih sindikalnih voditeljev v državi. Brez njega zdravniški sindikat Fides ne bi bil tako uspešen, kot je. Doseže skoraj vse, kar si zastavi, zato ne bi presenetilo, če bi mu na koncu popustila tudi Pahorjeva vlada. Ni sicer verjetno, da bi umaknila že sprejeto novelo zakona, po kateri bodo dodatki za dežurstvo z začetkom prihodnjega leta prepolovljeni. So pa možne alternativne rešitve, o katerih Kuštrin za zdaj še ne želi govoriti. Ker ni profesionalni sindikalist, ampak predstojnik anesteziološke službe v šempetrski bolnišnici, sam najbolje ve, kako boleče bodo posledice za bolnike, če zdravniki po 1. septembru ne bodo več dežurali. Kljub temu pa za posledice noče prevzeti odgovornosti.

Vuk Ćosić

No land's man je njegov osebni moto že od takrat, ko je leta 1991 k nam kot disident pribežal pred crescendom miloševičevskega brezumja. In prav nobeno naključje ni, da mi je dve uri pred tem intervjujem neki z vsemi žavbami namazani žepni tajkun srbskega rodu samo na četrt v šali hrknil: »Vuk Ćosić? Bah, zaradi takih, kot je on, smo izgubili Kosovo! Ne razumem - to so ljudje, ki bežijo pred svojo identiteto.« Ob tej anekdoti se je potem Vuk z mano prav od srca nakrohotal. Njegova kompleksna identiteta spletnega umetnika, političnega marketingarja, new-tech guruja in, če je že ravno treba, tudi malo bullshit artista je mnogo preveč trdna in zdrava, da bi jo zapisal tragičnim debilizmom nacionalizma. Vuk Ćosić se skupaj z divjim svetom informacijske tehnologije spreminja eksponentno, a obenem vsa ta leta ostaja no land's man - postgeografski človek in spletni pionir, ki pravi, da je na svojo generacijo umetnikov ponosen, ker ni razmišljala, kako bi digitalizirala akvarele in haikuje, temveč je raje iskala neke povsem svoje načine izražanja.

Dr. Andrej Trampuž: »Nova bakterija nima potenciala, da bi povzročila hujšo epidemijo«

Komaj je minil preplah zaradi virusa prašičje gripe, že zahodni svet trepeta pred novo globalno nevarnostjo, tokrat zaradi nove vrste bakterije, ki jo je stroka poimenovala NDM-1 in ki naj bi bila odporna tudi proti najmočnejšim antibiotikom. Bakterija se je razširila predvsem v Indiji in Pakistanu, odkrili pa naj bi jo tudi že v bolnišnicah v Veliki Britaniji, ZDA, Avstraliji, Kanadi, na Nizozemskem, Švedskem in v Belgiji. V Evropi je doslej terjala eno življenje. Umrl je Belgijec pakistanskega rodu, ki se je z novo superbakterijo okužil v eni od pakistanskih bolnišnic, kjer so ga operirali po prometni nesreči. V Evropo in ZDA naj bi bakterijo prinesli predvsem ljudje, ki hodijo v Indijo in Pakistan na cenejše operacije, saj tamkajšnje bolnišnice za kozmetične posege, zobozdravstvene storitve in presajanje organov zaračunajo veliko manj kot bolnišnice v razvitem svetu. O realni nevarnosti nove bakterije smo se pogovarjali z zdravnikom dr. Andrejem Trampužem z oddelka za infekcijske bolezni Univerzitetne klinike v Lozani, sicer tudi dobrim poznavalcem bakterijskih bolnišničnih okužb, kot je MRSA.

Dr. Dušan Keber, nekdanji minister za zdravje

Od leta 1992 bi morali v Sloveniji večino zdravstvenih storitev doplačevati iz svojega žepa. To se ni zgodilo, saj smo se domala vsi za ta doplačila vključili v dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki ga izvajajo zavarovalnice Vzajemna, Triglav in Adriatic. Čeprav je to boljše od doplačil, je tudi to zavarovanje močno načelo solidarnost v zdravstvu, saj so njegove premije enake za vse, ne glede na premoženjsko stanje. Poleg tega ima zelo visoke obratovalne stroške. Na ministrstvu za zdravje bodo zato do jeseni pripravili izhodišča za združitev obveznega in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v enotno prispevno stopnjo. S tem bi stroške zdravstva pravičneje porazdelili med revne in bogate, hkrati pa bi zdravstvu prihranili nekaj deset milijonov. O prednostnih in morebitnih pasteh takšne reforme smo se pogovarjali z Dušanom Kebrom, nekdanjim ministrom za zdravje, ki je združitev obveznega in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja neuspešno načrtoval že pred osmimi leti.

Franc Mazi, upokojeni vrhovni državni tožilec

Franc Mazi je tožilec, ki je želel postati zdravnik. Je tožilec, ki je služboval pod Antonom Drobničem, Zdenko Cerar in Barbaro Brezigar, v času osamosvajanja Slovenije je sodišču predlagal zaplembo dveh številk Mladine in pri notranjem tožilskem nadzoru v zadevi Depala vas našel več strokovnih napak kot pravilnih odločitev. Je tudi tožilec, ki v zadnjih petih letih ni stopil v pisarno sedanje generalne državne tožilke, podprl pa je odločitev, da se Igor Bavčar obtoži mimo preiskave.

Dr. Peter Kraljič: ”Kapitalizma nismo narobe razumeli - sploh ga ne razumemo”

> Ne vem, kaj je to kapitalizem v Sloveniji. V EU, kamor smo prišli, vladajo tržni mehanizmi. Bodisi je to kapitalizem bodisi globalizacija. Po teh načelih so na Zahodu delali že od vekomaj. Nekoč, v socializmu, smo ta pravila poznali veliko bolj kot v drugih deželah pod komunističnim vodstvom. To je bila naša prednost pred drugimi, a smo jo, žal, vendar zagotovo, začeli izg...

Paolo Possamai, odgovorni urednik Il Piccola

Sedanje uredništvo zagovarja skupno iskanje prihodnosti Trsta, ta pa je po Possamaijevem mnenju v odprtosti v svet, predvsem v srednjo Evropo, ki je dala Trstu tudi bistvene značilnosti v dvestoletni zgodovini. Časopis je odločno podprl nedavni Koncert prijateljstva v Trstu in srečanje italijanskega, slovenskega in hrvaškega predsednika, ki so se skupaj poklonili spominu na fašistični požig Narodnega doma in se hkrati spomnili tudi povojnega eksodusa iz Istre, Dalmacije in z Reke. Possamai je v Il Piccolu prekrižal meč z znanim nasprotnikom slovenstva v Trstu, sicer državnim tajnikom Albertom Menio, ki je nasprotoval koncertu in srečanju predsednikov v mestu. Priporočil mu je pogled v prihodnost namesto v preteklost.
Possamaijevi pogledi na razmere v Trstu, njegovo zazrtost vase in zaprtost, na razvojno negibnost in apatičnost njegovih prebivalcev so osvežujoče pragmatični. V njegovem razmišljanju o prihodnosti Trsta ni prostora za zgodovinske zamere med Slovenci in Italijani, temveč poudarja, da je treba izkoristiti gospodarske in kulturne potenciale mesta in njegovo geostrateško lego za razvoj. Tega vidi v povezavi z zaledjem. V pogovoru je razkril te poglede in svoje videnje razmer v Trstu. In tudi v Italiji, kjer ga motita neustvarjalnost na političnem prizorišču in medijska polarizacija med taborom politične desnice in leve sredine. Sicer pa v uredništvu pripravljajo novo grafično podobo s spremenjenim formatom Il Piccola. Spet bo »il piccolo« (mali), vendar ne v manjšem formatu kot drugi dnevniki. Poleg tega bodo njegovi bralci spomladi dobili časopis v barvah na vseh straneh. Morda, vsaj nadejamo se, bo skozi njegove barvne strani mogoče videti vse sestavine Trsta, kjer ni zanemarljiva njegova večkulturnost s pomembno slovensko komponento.

Roderick Liddell

Roderick Liddell je predstavnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, ki na sodišču opravlja delo enega izmed direktorjev, pred tem pa je bil dolga leta tiskovni predstavnik tega sodišča. Z njim smo se pogovarjali o stanju človekovih pravic v Evropi, o državah, kjer se človekove pravice najpogosteje in najbolj grobo kršijo, ter o tistih, s katerimi sodišče nima veliko dela. Pa tudi o težavah sodišča s sodnimi zaostanki, o reformi tega vrhovnega varuha človekovih pravic v vsej Evropi in seveda o slovenskih zadevah pred sodiščem, katerih jedro so prav sodni zaostanki.

Dr. Renata Salecl, filozofinja in sociologinja

Naslov njene zadnje knjige, ki je pravkar izšla v Veliki Britaniji, je kratek, Choice - Izbira. Slika pod naslovom pove vse, kar Saleclova ob pomoči lacanovske analize misli o današnjem kriznem trenutku: na fotografiji sta identična kozarca vode. Mislimo si, da je danes izbira velika. Ideologijo veleblagovnice širimo na prijatelje, saj jih ravno tako izbiramo, na partnerje, celo na samega sebe. A ker nikoli zares ne izberemo, občutimo tesnobo. Sistem nas je ogoljufal, za vse svoje neizbire, celo napake krivimo sebe. Saleclova je malce v Ljubljani, malce je v Londonu, malce v New Yorku. Dela na Inštitutu za kriminologijo v Ljubljani pa na sloviti London School of Economics. Njene knjige, denimo O tesnobi, so bile prevedene v več kot deset jezikov. Medtem ko to berete, bo Saleclova svoj novi izdelek predstavljala v Avstraliji.

Finančna kriza in potrošniki

Kriza na finančnih trgih je skupaj z recesijo med potrošnike vnesla veliko negotovost, hkrati pa povzročila dolgoročno škodo: rastoče dolgove, nihanja na nepremičninskih trgih in zmanjšanje donosov iz dolgoročnih naložb. Poleg tega imajo potrošniki opraviti z zaostrenim finančnim izključevanjem, ko si banke prizadevajo spet poslovati z dobičkom in postajajo pretirano previdne. Vlade so se na krizo hitro odzvale z obsežnimi gospodarskimi spodbudami in vložile milijarde davkoplačevalskega denarja v finančne institucije, ki so prevelike, da bi propadle. Ukrepi za ublažitev oškodovanja potrošnikov in preprečevanje podobnih scenarijev v prihodnosti pa so šele na stopnji dogovarjanja. O tem, kaj smo se iz krize naučili in kako ukrepati v prihodnje, smo se pogovarjali z dr. Udom Reifnerjem, direktorjem neodvisnega Inštituta za finančne storitve in profesorjem gospodarskega prava na Univerzi v Hamburgu.

Maud de Boer - Buquicchio: »Otroci niso mini bitja z mini človekovimi pravicami«

Nizozemka Maud de Boer - Buquicchio opravlja drugo najpomembnejšo funkcijo v Svetu Evrope. Od leta 2002 je namestnica generalnega sekretarja, drugače pa je v tej organizaciji, ki šteje 47 držav članic in združuje tako rekoč vso evropsko celino, zaposlena že več kot 30 let. Slovenijo je nazadnje obiskala zaradi konference šolskih ministrov držav članic Sveta Evrope, ki je potekala na Brdu pri Kranju in ki je bila prvi takšen dogodek, povezan z izobraževanjem, po treh letih. Kljub sicer zelo natrpanemu urniku si je vzela čas za pogovor z nami, vendar nisva toliko govorili o sami konferenci kot zlasti o človekovih pravicah. De Boer -Buquicchiova, po izobrazbi pravnica, je namreč znana kot velika zagovornica človekovih pravic, najbolj goreče pa zagovarja pravice žensk in otrok.

Mitja Čander, literarni urednik in esejist

Mitja Čander (36), literarni urednik in esejist, je v devetdesetih letih urejal študentski časopis Tribuna in bil urednik v mariborski reviji Dialogi. Od leta 1996 je urednik študentske založbe Beletrina. Za svoje literarnokritično delo in zbirke esejev, predlani je izšla že njegova tretja, je prejel Stritarjevo in Glazerjevo nagrado. Rojen je v Rušah pod Pohorjem. V mladosti je bil izvrsten šahist, pozneje pa ga je vse bolj pritegoval svet literature. Oba svetova prepleta tudi v svojih esejističnih zbirkah. »V svetu literature sem doživljal skrivnostnost, neujemljivost, lepoto in bližino eksistencialnih vprašanj, ki pa so za šahovnico vendarle manjkale. Poleg tega moraš pri šahu zbirati točke, remije in zmage, pri literaturi pa vendarle ne gre za tekmovalnost, čeprav jo nekateri doživljajo tudi na ta način«. Čandra smo za ta pogovor obiskali na morju, kjer pa namesto knjig prebira domače in tuje časopise. V pogovoru o slovenski, vzhodnoevropskih in južnoslovanskih književnostih, o prihodnosti tiskane knjige, o odrinjenosti študentske populacije in tudi o književnem trgu, na katerem se bojuje za preživetje Beletrina, se je izkazal tudi kot luciden poznavalec in kritik političnega in družbenega dogajanja v Sloveniji. Prepričan je, da je v Sloveniji mogoče (so)delovati ob preseganju ideoloških razdorov, ki bremenijo našo družbo. Tudi kot urednik založbe ravna tako, saj trdi, da je »kultura eden redkih referenčnih okvirov, ki je v današnjem času, ko je jasno, da potrebujemo novo vizijo skupnosti, sposoben konstruktivno integrirati slovensko družbo ter hkrati spodbuditi kreativnost in sodelovanje med ljudmi«

Michal Viewegh

Češki humor je na Slovenskem popularen vsaj od Haškovega Švejka. Sodobni romanopisec Michal Viewegh podira vse rekorde: v zadnjih sedmih letih so založbe prevedle kar deset njegovih romanov, od legendarnih »Čudovitih pasjih časov«, »Angelov vsakdanjega dne«, »Romana za moške«, »Letoviščarjev« pa vse do zadnje »Učne ure ustvarjalnega pisanja«, za povrh pa so kinematografi predvajali še filmsko različico »Romana za ženske«.

O možnostih večnega življenja

Britanec dr. Aubrey de Grey je najvidnejši svetovni predstavnik regenerativne znanosti, ki v ne tako daljni prihodnosti računa, da bo z naborom inovativnih terapij lahko vsaj večidel ustavila proces staranja pri ljudeh. Nekdanji raziskovalec na Oddelku za genetiko Univerze v Cambridgeu je ustanovitelj in znanstveni vodja Fundacije SENS (Strategies for Engineered Negligible Senescence), neprofitne organizacije, usmerjene v raziskovanje tehnologij za zaviranje in morebitno ustavitev staranja. Financira se večinoma iz prispevkov premožnih posameznikov, največji donator je Peter Thiel, eden od ustanoviteljev PayPala (sistema za plačevanje prek spleta). Letni proračun zdaj znaša približno 1,5 milijona dolarjev, de Grey pa pravi, da bi za uresničitev vseh načrtov potreboval vsaj sto milijonov dolarjev.
Glede na njegovo pojavo bi težko uganili, da se ukvarja z raziskovanjem regenerativnih tehnologij. Nekateri mu ta videz zamerijo, saj naj bi z njim zmanjševal kredibilnost resne znanosti o staranju. Med znanstvenimi kolegi je tudi sicer precej kritikov njegovega dela in (ne)dosežkov, primerjajo jih na primer z napovedovanjem teleportacije, sam pa vztraja, da so te kritike predvsem posledica nevednosti. Ne glede na vse de Greyeve zamisli in napovedi zbujajo veliko zanimanja, to dokazujejo tudi intervjuji v tako uglednih časnikih, kot sta New York Times in Washington Post, ter na televizijah, kot sta BBC in CNN.

Zoran Janković, župan Ljubljane

Balkanski šerif, sončni kralj, vladar tipa Hugo Chavez. Tako opozicijski politiki opisujejo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, nekdanjega prvega moža Mercatorja in člana Foruma 21. Janković vse očitke presliši z značilnim nasmeškom na obrazu. Pisanje Financ o zemljiških špekulacijah, v katere naj bi bila vpletena njegova družina, označuje za laž in si želi, da bi mu jeseni uspelo ponoviti volilni rezultat izpred štirih let.

Bogdan Benigar: "Ljubljanski grad ni vedno najvišji hrib v Sloveniji"

Razvoj jazzovske glasbe je imel pomembno vlogo pri uveljavljanju drugih popularnoglasbenih praks na Slovenskem in v nekdanji Jugoslaviji, navsezadnje se je prvi jugoslovanski in eden izmed najstarejših evropskih jazzovskih festivalov razvil ravno v Sloveniji. Jazz festival Ljubljana je lani praznoval zavidanja vredno 50-letnico obstoja, kar se je poznalo tudi v njegovi razširjeni programski ponudbi, ki je vključevala najrazličnejše zvrsti improviziranih godb in nastope odličnih glasbenikov. Letošnji program festivala nadaljuje dolgoletno tradicijo, ob vsem tem pa se postavljajo vprašanja, koliko je jazz zares priljubljen med slovenskimi obiskovalci glasbenih dogodkov, kakšne so njihove glasbene preference, kako država podpira obetavne domače mlade glasbenike, ki sodijo v sam vrh svetovnega jazza, in kakšne zmogljivosti imamo v prestolnici in drugod po Sloveniji za uveljavitev kakovostne jazzovske scene in drugih popularnoglasbenih žanrov ter izvedbo nastopov. Zadnje čase se v medijih pojavljajo zapisi, ki opozarjajo na skrb zbujajoče stanje v slovenski koncertni ponudbi, številni nastopi pa se zaradi premalo prodanih vstopnic odpovedujejo. So razmere res skrb zbujajoče? Resnično stanje slovenske koncertne ponudbe, težave, želje in prizadevanja za boljši jutri nam je predstavil Bogdan Benigar, umetniški vodja Jazz festivala Ljubljana in vodja programa jazza in glasb sveta v Cankarjevem domu.

Največ poslank ima Ruanda

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je nedavno gostovala Judith Squires, avtorica knjige Spol v politični teoriji, ki je bila nedavno prevedena tudi v slovenščino. Judith Squires je feministična teoretičarka in raziskovalka.

Mag. Ivan Kneževič in doc. dr. Damjan Kovač

V začetku marca je ekipa strokovnjakov UKC Ljubljana z enim samim posegom uspešno presadila srce in ledvico 52-letnemu Stanku Škrinjarju. Kombinirano presaditev je potreboval zaradi zelo napredovalega srčnega popuščanja in končne ledvične odpovedi. O tem, za kako zahteven poseg gre, kaj vse gre lahko narobe in ali bo kdaj v prihodnosti za presaditev mogoče uporabiti živalske organe, smo se pogovarjali s članoma ekipe, ki je sočasno presaditev srca in ledvice izvedla prvič v zgodovini slovenske medicine.

Dr. Katja Drobnič: »Vsi dokazi so enako pomembni.«

Dr. Katja Drobnič je diplomirala na Biotehniški, doktorirala na Medicinski, redno pa predava na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru in ljubljanski Biotehniški fakulteti. Zaposlena je na Policiji, v Centru za forenzične preiskave. Njena specialnost so forenzične analize DNK. Redno opravlja tudi vlogo izvedenke v sodnih procesih.

Gregor Golobič, minister in prenovitelj

Nekateri pravijo, da je še vedno strateg, spin doktor iz ozadja. A to sam ne želi biti: ima se za politika, ki uspehe dosega transparentno, brez zvijač in manipulacij, kakršne očita svojim konkurentom. Morda. Morda pa tudi ne. Morda nas le vleče za nos. Gotovo je filozof. Leta 2001 je diplomiral z nalogo »Ko filozofi obmolknejo: primer Kratil«. Kratil je bil Platonov učitelj. Kaj je že dejal Platon o teh ljudeh? Da so edini, ki si zaslužijo oblast. Ker si samo filozofi v resnici oblasti ne želijo. Tak je ta Golobič, politik, ki računa na uspeh skozi samozanikanje.

Sandra Bašić Hrvatin, medijska strokovnjakinja

Potem ko je gospodarska kriza dodobra pretresla medijsko industrijo onstran Atlantika, se je v ZDA začela tehtna razprava o tem, da medijske hiše vendarle niso navadna podjetja in da jih je treba zaščititi pred propadom, saj delujejo v javnem interesu. S predstojnico oddelka za medijske študije na koprski Fakulteti za humanistične študije dr. Sandro Bašić Hrvatin smo se pogovarjali o tem, zakaj je Slovenija še daleč od takšnih strateških razprav, pa čeprav bi se jih morala že zdavnaj lotiti. A pri nas že leta se vse vrti zgolj in samo okrog popravkov medijske zakonodaje in zdaj smo spet dočakali nove. V petek se bo parlament lotil predlaganih sprememb zakona o RTV Slovenija, v javno razpravo pa prihaja tudi spremenjeni zakon o medijih.

Dušan Kojić - Koja: »Človek ne more živeti od spominov«

Poveličevanje 80. let minulega stoletja kot zlatega obdobja eksjugoslovanske glasbe se danes tistim, ki takratnega turbulentnega dogajanja nismo izkusili, morda zdi nerazumljivo. Že res, da so bendi znotraj novega vala postavili smernice tako rekoč celotnemu jugoslovanskemu alterrocku, vendar večinski del te glasbe že dolgo kaže svoja leta. Eden redkih bendov iz tistega obdobja, ki so s svojo estetiko še danes slišati razmeroma sveže, je beograjska kultna zasedba Disciplina kičme, ki jo je leta 1982 ustanovil Dušan Kojić - Koja. V anale jugoslovanske glasbene zapuščine se je »najbolji« pred tem zapisal že s sodelovanjem v eni najvplivnejših in najbolj samosvojih novovalovskih formacij Šarlo akrobata, iz katere sta po razmeroma hitrem razpadu zrasli dve morda najvidnejši zasedbi beograjske scene 80. let, Ekatarina Velika in Disciplina kičme. Ta, zaradi Kojeve britanske izkušnje po novem imenovana Disciplin A Kitschme, je ob Električnem orgazmu ena redkih še delujočih zasedb iz tistega obdobja. Njeno aktualnost dokazuje tudi pojav čislanih in trendovskih sodobnih (ameriških) hrupno rockovskih bendov, ki s kombinacijo basovske kitare, bobnov in vokala osvetljujejo Kojevo brezčasno glasbeno vizijo. Vpogled v njegovo (ob)glasbeno ustvarjanje se te dni z Dnevi discipline in razstavo Iluzija koja prija ponuja v ljubljanskem Kinu Šiška, vrhunec Dnevov discipline pa naj bi bil koncert skupine Disciplin A Kitschme 17. junija.

Dr. Dušan Mramor, ekonomist

Kaj je izvirni greh za globalno ekonomsko krizo? Prof. dr. Dušan Mramor, dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani in nekdanji minister za finance, pravi, da se kriza ni začela na nepremičninskem področju, ampak so jo sprožile ZDA z neustrezno ekonomsko politiko, predvsem s tiskanjem dolarja za financiranje vojne proti terorizmu. Čeprav je vzroke za krizo pametno poznati, nas samo to iz njenega brezna ne bo rešilo. Vladi svetuje, da takoj sprejme pokojninsko in zdravstveno reformo, saj sicer lahko pride do znižanja kreditne ocene, po kateri se Slovenija zadolžuje na mednarodnih finančnih trgih. Podražitev kreditov bi dodatno poglobila recesijo, kar bi terjalo še več brezposelnih.