»Eno naslednjih bojišč je prav vaša država«

Declan Hill je kanadski raziskovalni novinar, specializiran za organizirani kriminal. Na univerzi v Oxfordu je doktoriral na temo prirejanja profesionalnih nogometnih tekem. Pred dobrim letom je izdal knjigo »The Fix«, v kateri je opisal delovanje azijskih mafijskih združb, ki so uničile azijski šport in so na pohodu tudi v Evropi, njihove lovke pa segajo vse do najpomembnejših tekem na svetovni ravni. Trdi na primer, da je bil izid tekme osmine finala med Gano in Brazilijo na svetovnem nogometnem prvenstvu v Nemčiji pred tremi leti, ki so jo Ganci izgubili z 0 proti 3, prirejen. Ganci so morali izgubiti z več kot dvema zadetkoma razlike.
Z njim smo se pogovarjali nekaj dni po razkritju nemških oblasti, da so po preiskavi v sodelovanju z evropsko nogometno zvezo (Uefa) v Nemčiji in Švici aretirali 17 ljudi, ki so osumljeni prirejanja okoli 200 tekem v številnih nogometnih ligah po Evropi, tudi v Sloveniji, kjer naj bi bilo vprašljivih sedem tekem v prvi slovenski ligi. Celo v Ligi prvakov naj bi bile pod drobnogledom tri tekme. Ta teden so v povezavi s to afero na mejnem prehodu s Hrvaško aretirali tudi prvega Slovenca.

Dr. Alojz Ihan, imunolog

Alojz Ihan je te dni ena izmed najbolj iskanih osebnosti. V njegovi pisarni, na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo, si novinarji podajajo kljuko. Je pač gripa. In javnost je lačna jasnih odgovorov. Ihanova teorija je, da morda celo preveč: od tod različne špekulacije in zgodbe o svetovni zaroti, ki so nazadnje kontraproduktivne. Gripa je predvsem - gripa.

»Večina v sodstvu meni, da je politika ugled sodstva zmanjševala načrtno.«

Ko je prejšnji teden na domu ljubljanske sodnice eksplodirala bomba, se je v javnosti veliko govorilo o varnosti sodnikov in drugih nosilcev oblasti, o preteklih napadih, o poostritvi varnostnih ukrepov, o povezavah med delom sodnice in bombnim napadom ... O ugodnih razmerah za napad, ki jih je ustvarila tudi politika, o razlogih za nizek ugled sodstva in o skrb zbujajočem odzivu dela javnosti na napad pa ne. Mi smo se o tem pogovarjali s predsednikom vrhovnega sodišča.

Dr. Mojmir Mrak, ekonomist

Dobro leto po izbruhu finančne krize se znova sprašujemo, kako je do nje prišlo, kaj smo se iz nje naučili, pa tudi kakšne strukturne spremembe bo kriza prinesla v mednarodnem finančnem sistemu. Odgovore smo poiskali pri dr. Mojmirju Mraku, profesorju mednarodnih financ na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

Dr. Milan Brglez, predstojnik katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede

Včasih se je po nasvet, kako naprej, dobro odpraviti k Milanu Brglezu. Ne zato, ker je Brglez predstojnik katedre za mednarodne odnose, politolog in nasploh širok poznavalec diplomacije in družboslovja, temveč zato (kot vedo povedati njegovi študentje), ker je Brglez prebral verjetno vse najtežje knjige na tem svetu, preden je napisal svoj znani doktorat o teoriji teorije. Zaradi tega danes Brglez še ob tako velikem problemu, kot je slovensko-hrvaški spor, ostaja hladen in zbran. V skladu s staro filozofsko resnico, po kateri je v teoriji največ prakse, pa postaja Brglez tudi največji mednarodnopolitični praktik. Kako naprej? Prihodnja zunanjepolitična strategija Slovenije bo nemara v bistvenem celo njegovo avtorsko delo.

Sveža energija

> Pogajanja vedno pripeljejo do kompromisa, dosegli pa smo vse ključne rešitve, ki so bile za nas zelo pomembne, pri manj pomembnih pa smo lahko bolj popustili. Pomembna je bila naša zaveza o spoštovanju evropskega pravnega reda, tako kar se tiče davčnega položaja skupnega podjetja kot v primeru pridobitve statusa sistemskega operaterja prenosnega omrežja.

Dr. Janez Prašnikar, ekonomist

Zakaj je svetovna kriza bolj prizadela Švedsko in Finsko kot pa Dansko in Norveško, zakaj je dotolkla baltske države, kako hudo je udarila slovenske izvoznike, katere napake pri reševanju iz krize je zagrešila vlada Boruta Pahorja in kakšni so obeti za prihajajoča leta, nam je pojasnil dr. Janez Prašnikar, redni profesor mikroekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Pred kratkim je s sodelavci opravil dve pomembni analizi, in sicer o tem, kako se različni kapitalistični sistemi spoprijemajo s sedanjo krizo in kako je kriza prizadela slovenska izvozna podjetja, tudi nekatere paradne konje našega gospodarstva.

"Slovenski in finski kriminalisti smo profesionalci!"

Aleksander Jevšek je tisti šef kriminalistične policije, ki ga je imenoval Jože Romšek, obdržal Janko Goršek, ministrica Katarina Kresal pa mu je zaupala reorganizacijo kriminalistične policije in vzpostavitev Nacionalnega preiskovalnega urada. Za Mladino je spregovoril o specifiki preiskovanja zapletenih kazenskih primerov, tajkunih, Barbari Brezigar, Boštjanu Penku, zadevi Patria in finskih kriminalistih.

Dr. Ljubica Jelušič, ministrica za obrambo

Obrambna ministrica dr. Ljubica Jelušič je eden izmed najbolj popularnih ljudi v vladi Boruta Pahorja. Presenetljivo, če vemo, da je bil nekoč obrambni resor znan kot grob slovenskih ministrov. Ljubica Jelušič, sicer profesorica obramboslovja na Fakulteti za družbene vede, je seveda drugačna. Ko govori o “naših fantih,” o “korenjakih tam doli” in ko skoraj po materinsko prenaša jokajoče pritožbe generalštaba, dviguje moralo veliko bolj, kot če bi obrambni resor vodil kak testosteronovec. Zna pa tudi z novinarji. Intervju je trajal štiri ure. Od tega smo se uro in pol poslavljali in skorajda še sami odšli v boj za našo svobodo tja dol - v bratski Afganistan.

Intervju z Dr. Andražem Terškom iz leta 2009, ko je Slovensko ustavno sodišče potrdilo odločitev rednega sodišča v primeru Prijatelj vs. Mladina: Politike lahko tudi žalimo in osebno napadamo ...

Ustavno sodišče je zavrnilo ustavno pritožbo Mladine in potrdilo odločitev rednega sodišča, da mora Mladina poslancu Srečku Prijatelju plačati odškodnino, ker je njen novinar žaljenje homoseksualcev, ki si ga je bil privoščil poslanec, označil za »normalni domet cerebralnega bankrotiranca«... So se ustavni sodniki odločili prav?

Umberto Galimberti, filozof in filozofski svetovalec

Profesor Galimberti, ki predava na univerzi Ca’ Foscari v Benetkah, je napisal izjemno odmevno knjigo o nihilizmu med mladimi, ki je nedavno izšla tudi v slovenskem prevodu. Z njim smo se po spletu naključij pogovarjali prav v eni izmed sobic, v katerih je nekoč bival in ustvarjal največji nihilist med slovenskimi dramatiki Ivan Mrak.

Pionirji grungea v Kinu Šiška

V Seattlu, mestu na severozahodu ZDA, je sedež največje svetovne računalniške korporacije, mesto pa je znano tudi po prvih množičnih antiglobalističnih demonstracijah. Vendar Seattle po svetu ni zaslovel kot prestolnica računalništva, ampak kot prestolnica rock'n'rolla. Na prehodu osemdesetih let prejšnjega stoletja v devetdeseta se je v njem oblikovala izrazito močna in značilna rockovska scena, ki se je po uspehu Nirvane in skupine Pearl Jam bliskovito razširila po vsem svetu. Umazani zvok težkih kitarskih rifov je spremljal značilen videz protagonistov glasbenega gibanja, ki mu je britanski glasbeni tisk nadel naziv grunge. Dolgi lasje, pubertetniške bradice, kariraste srajce in značilne superge all-star so postali zaščitni znak grungea in so v prvi polovici devetdesetih let prevladovali na obeh straneh velike luže. Čeprav so skupine Nirvana, Pearl Jam in Soundgarden sestavljale sveto trojico gibanja, je pravi začetnik grungea skupina Mudhoney, natančneje njena predhodna inkarnacija Green River, iz katere sta se pozneje razvili skupini Mudhoney in Pearl Jam. Mudhoney je skupina, ki je že pred velikim uspehom Nirvane določila smernice seattlskega glasbenega gibanja. Njen komad Touch Me I'm Sick je svojevrstna himna grungea, po osmih albumih pa je skupina še zmeraj glasbeno aktivna, kar dokazuje tudi za zdaj zadnja plošča The Lucky Ones, ki jo je lani izdala pri legendarni seattlski založbi Sub Pop. Svoj železni glasbeni repertoar bo zdaj predstavila tudi na prvem ljubljanskem nastopu, v ponedeljek, 19. oktobra, v Kinu Šiška. Pred nastopom smo se pogovarjali s frontmanom Markom Armom.

Dr. Eva Jablonka, evolucionistka

Dr. Eva Jablonka je evolucionistka, natančneje biologinja. Je ena od najbolj znanih epigenetikov na svetu. Sicer si pogosto mislimo, da o Darwinovi evolucijski teoriji vemo že skoraj vse, toda zadnja leta, posebej zaradi dognanj molekularne biologije, se razumevanje evolucije temeljito spreminja. Predvsem šele v zadnjem času dobivamo resnično predstavo o tem, kakšno vlogo v evoluciji igrajo na primer geni, a tudi druge snovi v celicah. Dr. Eva Jablonka je nekaj let po rojstvu na Poljskem emigrirala v Izrael, kjer sedaj poučuje v Tel Avivu, a tudi na palestinski univerzi Al Quds. V tem, “Darwinovem” letu, ob 150. obletnici izida knjige O nastanku vrst in 200. obletnici znanstvenikovega rojstva, je v Sloveniji izšel prevod njene zadnje knjige Štiri razsežnosti evolucije, ki jo je napisala skupaj z Marion J. Lamb. Dr. Jablonka se je v Sloveniji udeležila konference Biološka znanost in družba, namenjeni izobraževanju učiteljev.

Dr. Miklavž Komelj, umetnostni zgodovinar

Šestintridesetletni Miklavž Komelj, pesnik, umetnostni zgodovinar, prevajalec in pisec številnih teoretskih razprav za Likovne besede, Ekran, Kino! In Literaturo, je v znanosti že uveljavljeno ime. Nase je opozoril z disertacijo Pomeni narave v toskanskem slikarstvu prve polovice 14. stoletja, ki je mnoge spodbudila k odkrivanju starih, pozabljenih umetnin. V zadnjem času se je lotil preučevanja razmerij med umetnostjo in političnim dogajanjem 20. stoletja. Letos novembra bo izšla njegova 600 strani dolga knjiga “Kako misliti partizansko umetnost?”. Komelj razmišlja o umetnosti NOB sveže in drzno, onkraj današnjega aktualističnega navijaštva, ki želi poveličevati ali očrniti partizansko gibanje. Zanimajo ga procesi kulturne revolucije v narodno-osvobodilnem boju, ki mu pripisuje aktivno in kreativno vlogo v razmislekih o smeri družbenega razvoja po nakopičenih problemih v prvi polovici 20. stoletja. V tej luči bi morali NOB in partizanstvo presojati tudi danes, je prepričan Komelj. In marsičesa bi se lahko tudi še naučili.

Žive priče komunizma

> Na žalost ne. Ko sem v osemdesetih letih proučeval vlogo kmetov v državljanski vojni, sem neuspešno iskal sogovornike. Ko sem se vrnil v Cambridge, sem doživel ironijo, da je bila prva oseba, na katero sem trčil na kosilu v kolidžu, Hans Lissmann, sicer eden največjih proučevalcev električnih rib. Ko me je med klepetom vprašal, s čim se ukvarjam, mi je sam povedal, da je odraščal v Rusiji med državljansko...

Terorizem normalnih ljudi

Dr. Mark Burgess je socialni psiholog, ki se ukvarja predvsem z ustvarjalnostjo, zato je morda nekoliko presenetljivo, da je kar nekaj let posvetil raziskovanju terorističnih skupin na Severnem Irskem. Leta 2002 je intervjuval nekdanjega člana teroristične Irske republikanske armade (IRA), ki je želel svoje izkušnje s tem, kaj pomeni biti aktiven udeleženec pri nasilnih dejanjih, zaupati psihologu. Intervju je prerasel v večletno sodelovanje z uporniki na obeh straneh, člani organizacij IRA in UVF (Ulster volunteer force), ki imata danes, kljub mirnemu obdobju, na Severnem Irskem še vedno vzpostavljeno strukturo, pripravljeno na morebitne nove izbruhe nasilja. Burgess je zdaj sodelavec mirovne fundacije, ki skrbi za žrtve terorističnih napadov na londonsko podzemno železnico, prejšnji teden pa je v Ljubljani na festivalu avtizma predaval o ustvarjalnosti, ujeti med redom in kaosom.

»Če se želiš oviri izogniti, se moraš osredotočiti na pot mimo ovire«

Jernej Stritih je gozdarski inženir, dozdajšnji predsednik uprave nevladne okoljevarstvene organizacije Umanotera, podpredsednik Mednarodne komisije za varstvo Alp CIPRA in član Svetovne komisije za zavarovana območja, sicer pa lastnik podjetja Stritih, ki se ukvarja s svetovanjem v zvezi s trajnostnim razvojem. Na začetku 90. let je bil krajši čas državni sekretar za okolje, pet let pa izvršni direktor Regionalnega centra za okolje za srednjo in vzhodno Evropo. Vlada ga je na novi položaj imenovala včeraj.

»Reforme so se lotili pri strehi, namesto pri temeljih«

> Slaba organizacija in slaba povezanost med izvajalci zdravstvene dejavnosti na primarni in sekundarni ravni. Seveda je razmere lahko kritizirati, veliko težje pa je ponuditi konkretne in v praksi uresničljive rešitve. Z vprašanjem organizacije zdravstva se ne ukvarja le Slovenija, ampak tudi številne druge države po svetu. Poglejte, kako si za spremembo zdravstvenega sistema prizadeva sedanji ameriški...

Dr. Danilo Türk, predsednik republike

Predsednik republike dr. Danilo Türk je po skoraj dveh letih mandata dokončno izgubil tisto togost, ki jo človeku tako rada nadene visoka funkcija. Danes je sproščen, šaljiv, zna biti drobno zajedljiv. Seveda smo se pogovarjali o krizi, o njenih dimenzijah, tudi o Slovencu in njegovih značilnostih; ne mara slovenskega pesimizma. O kapitalizmu, vladi in vladanju, nemirih in posvojitvah istospolnih parov. O frustraciji, ki je v politiki vedno prisotna.

Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije

Tu in tam mu očitajo, da ima jahto, deset tisoč evrov plače ali vilo. Nima jih. Živi v 60 kvadratnih metrov velikem stanovanju ob Litostrojski, v Ljubljani. Čeprav je njegova plača trikrat ali štirikrat manjša od premierove in verjetno desetkrat od tistih menedžerjev, s katerimi se pogaja, je eden najvplivnejših akterjev v Sloveniji. Ob tem, ko se kriza zaostruje, je tudi njegov sindikat na preizkušnji.

Mag. Zoran Kus, državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor

Več kot očitno gre za »možgane« ministrstva za okolje in prostor. S področjem okolja se ukvarja že več kot 25 let. Dolga leta je bil dejaven v mariborski mestni politiki, takratnem mestnem izvršnem svetu. Leta 1995 je prišel na ministrstvo za okolje in prostor, kmalu zatem je bil poslan na dodatno izpopolnjevanje v Svetovno banko, leta 1998 pa v Bruselj, na slovensko misijo pri Evropski uniji, kjer je preživel 10 let. »Imel sem priložnost sodelovati pri vstopanju Slovenije v EU, od prvega dne pa vse do konca predsedovanja Slovenije Svetu EU. In za to bogato mednarodno izkušnjo bom večno hvaležen takratnemu ministru za okolje, dr. Pavlu Gantarju.« Domov se je vrnil lani avgusta. »In potem so me našli, kot nekoga izgubljenega, ki se je ukvarjal s politiko, nato pa dolga leta preživel kot nekarierni diplomat v tujini oz. kot strokovnjak za področje okolja.« Ni član nobene stranke, ko je odšel v Bruselj, je moral po njegovih besedah zaradi strokovne nevtralnosti nekako pozabiti na politiko. Minister Karl Erjavec ga je k sodelovanju povabil kot nestrankarskega strokovnjaka, z bogatimi mednarodnimi in pogajalskimi izkušnjami za področje okolja. O svojem delu govori z neverjetnim žarom in energijo, njegove zagnanosti, kar se tiče boja proti podnebnim spremembam, pa se ne bi branil niti Al Gore.

Dokažimo se raje pri Italiji ali Avstriji

> Hrvaška, Madžarska in celo Avstrija so v evropskih merilih majhne države. Italija je edina res velika država, ki ima na voljo zelo široko paleto diplomatskih, političnih ali gospodarskih orodij v mednarodnih odnosih. Odnosi z njo so dodatno zapleteni zato, ker želi spremeniti dele nekaterih meddržavnih pogodb, ki jih je sklenila z nekdanjo Jugoslavijo in katerih nasledniki smo.

"Od mene so pričakovali škandal"

Enainšestdesetletni Hubsi Kramar je znan po številnih gledaliških predstavah in politično-gledaliških intervencijah v javni prostor, zaradi katerih je že večkrat prišel navzkriž z zakonom in s sodstvom. S predstavo Gostišče Fritzl si je nakopal tudi bes medijev. Ti so ga malodane križali in zahtevali celo zaprtje njegovega gledališča 3raum-anatomietheater. V predstavi je namreč svojo vedno kritično ost uperil v medijsko poročanje o nasilju v družini, ki ga v zadnjem času zaradi prave zverinskosti najbolje simbolizira primer očeta, ki je kar 26 let v kleti družinske hiše zadrževal hčer in jo posiljeval, hči pa mu je rodila sedem otrok. Predstava, ki nosi ime po primeru Fritzl, bo danes in jutri, 18. in 19. septembra, gostovala tudi v Ljubljani, na mednarodnem festivalu Ex Ponto.

Petrol

»Sve smo več videli, sve smo več probali, nas ovo više ne zanima, nas ovo više ne pogađa,« so verzi komada Sve jedno je srbskega tria Petrol, vidnejšega in morda tudi najbolj prodornega predstavnika srbske nove scene. Skupaj z bendoma Repetitor in Nežni Dalibor sestavljajo nekakšno »sveto trojico«, ki jo je katapultiral kompilacijski album Zdravo! Zdravo! Zdravo!, predstavili pa so se tudi na albumih Jutro će promeniti sve? in Šta treba maloj deci. Petrol je aprila letos igral po Sloveniji, naslednji teden pa se v okviru Yu Go! serije v Kino Šiška vračajo v Ljubljano. Med snemanjem novih komadov se je z nami pogovarjal dolgolasi pevec in kitarist, Ilija Duni.

Karel Smolle, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev

Karel Smolle se je rodil leta 1944 v Celovcu na avstrijskem Koroškem. Med letoma 1960 in 1965 je obiskoval Zvezno slovensko gimnazijo v Celovcu in skupaj s Florjanom Lipušem in Erikom Prunčem izdajal literarno revijo »Mladje«. Že od mladih nog je dejavno sodeloval v gibanju za pravice koroških Slovencev v Avstriji, od leta 1986 do leta 1990 je bil poslanec v avstrijskem parlamentu na listi Zelenih in nato še dve leti, leta 1998 in 1999, poslanec Enotne liste, ki je bila v koaliciji z Liberalnim forumom. V letih od 1990 do 1992 je bil zastopnik slovenske vlade v Avstriji in po priznanju častni konzul v Celovcu in s tem tesni sodelavec gospodov Peterleta in Rupla. Letos je postal predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, ene izmed treh krovnih slovenskih organizacij na Koroškem. Karel Smolle je bil v času osamosvajanja Slovenije tudi častni konzul Republike Slovenije na Dunaju.

Najbolj neumna generacija

Mark Bauerlein je profesor angleškega jezika na Emory University v zvezni državi Georgia in nekdanji vodja sektorja za raziskave ter analize pri inštitutu National Endowment for the Arts, kjer je vodil družbene raziskave. Njegova knjiga z naslovom Najbolj neumna generacija: Kako digitalna doba poneumlja mlade Američane in ogroža našo prihodnost (The Dumbest Generation: How the Digital Age Stupefies Young Americans and Jeopardizes Our Future) je postala nacionalna uspešnica, posvečena pa je zadnji generaciji Američanov, tako imenovani generaciji Y. V knjigi Bauerlein zapiše ostre kritike zoper ameriško mladino, ki se vedno bolj zateka v virtualni svet Facebookov, Twitterjev ter podobno in zaradi tega vse bolj izgublja stik s stvarnostjo, pri čemer je prva kolateralna škoda prav njihova splošna razgledanost. Bauerlein ne daje vtisa, da je zagrenjen profesor, ki ne razume nove digitalne dobe, prej nasprotno; njegove kritike so docela upravičene, saj temeljijo na številnih uradnih raziskavah tako vlade kot uglednih inštitutov. Rezultati zbujajo veliko skrbi. Leta 2006 dve tretjini starejših srednješolcev nista vedeli, za kaj gre, ko so jim pokazali staro fotografijo vhoda v kinodvorano, nad katerim je pisalo: Vstop za temnopolte. Leta 2004 kar četrtina mladih v starosti od 18 do 24 let na fotografiji ni prepoznala podpredsednika Dicka Cheneyja. In najbolj zastražena meja na svetu? Po prepričanju tretjine mladih iz iste skupine je to ameriško-mehiška meja. So pa tudi takšni primeri: Kje živi papež? V Angliji. V katerem mestu pa? Parizu. Seveda se ni težko smejati suši na poljih ameriške splošne razgledanosti, a nekaj je vendarle treba vedeti. Generacija Y ne živi samo v ZDA.

ALEŠ BRATOŽ, PREDSEDNIK UPRAVE REVOZA

Lani, 3. junija, je Aleš Bratož postal predsednik uprave Revoza, Renaultove tovarne v Novem mestu. Po desetih letih francoskega lastništva Revoza, nekdanje Industrije motornih vozil (IMV) Novo mesto, je na čelo tovarne, ki zaposluje 2900 delavk in delavcev, spet prišel slovenski človek, ki je tudi začel svojo delovno kariero v nekdanjem IMV-ju. Aleš Bratož je namreč začel delati v oddelku za sestavljanje prem za R-4, legendarno “katrco”, nato je postal kontrolor, potem vodja obrata v montaži, pred prihodom na čelo Revoza pa je bil tri leta direktor Renaultove tovarne Avtoframos v Moskvi. Ob delu je končal študij na Fakulteti za organizacijske vede, zdaj pa opravlja podiplomski študij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Petinštiridesetletni Bratož skorajda z ljubeznijo govori o Revozu in prihodnjih ambicijah novomeške avtomobilske tovarne in ne skriva ponosa, ker so mu v Renaultu zaupali vodenje Revoza, saj je s to tovarno rasel. Zato njegove besede, da “smo lahko vsi upravičeno ponosni nanj”, ne zvenijo patetično. Zadovoljen je, da lahko delajo v Revozu v treh izmenah in povprečno pošljejo na trg letno 200.000 vozil, medtem ko druge tovarne ta čas pesti huda kriza.

Boris Pahor, pisatelj

Mladenič, ki pri 96 letih še vedno vozi avto, ki se vihravo požene prek dvopasovnice, ko oddaja pošto v domačih Barkovljah pri Trstu, ki sam potuje v Pariz, najraje v spalniku, je naenkrat postal cenjen tudi na Slovenskem. Nekoč je napisal knjigo, v kateri je napadel Kardeljevo pojmovanje naroda, in njena usoda je bila, da so jo 20 let zaplenjali, prepovedovali in skrivali, zaradi česar tako rekoč živa duša na Slovenskem ne ve, kaj je v njej pisal, danes pa mu je MK v enem dnevu ponatisnila kar pet romanov. Boris Pahor je mož, ki je bil priča celi eri, ko se je upiral fašizmu, nacizmu, komunizmu, a danes tudi glamurju potrošniške družbe. Njegov tok življenja je svojsko neponovljiv; ko so ga po osvoboditvi iz nacističnega taborišča, kjer je zbolel za jetiko, pripeljali v pariški sanatorij in je v njem nato preživel leto in pol, je to obdobje opisal, kakor da je opravil tri semestre na Sorboni, saj je iz dneva v dan požiral dela Sartra, Camusa, Gida in drugih francoskih pisateljev in filozofov. Ko je bil nedavno gost v evropski prestolnici, je namesto na kosilo v elitno restavracijo raje odšel v park, kjer je jedel piškote in bral; škoda se mu je zdelo porabiti uro ali dve, da bi tratil čas s sedenjem za gostilniško mizo. Kako se je formiral, kako je bival in kaj je doživel v zadnjem stoletju, smo se z njim pogovarjali na njegovem domu v Kontovelu in v njegovem priljubljenem baru v Proseku.

»Zaščititi je treba žrtev, ne družine kot celote.«

Raziskovalna ekipa z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je zadnji dve leti vodila in koordinirala mednarodni projekt, v katerem so s pomočjo tujih partnerjev ugotavljali, kako so evropski predpisi vplivali na preprečevanje nasilja nad ženskami, otroki in mladimi v deseterici držav, ki so v EU vstopile leta 2004. Med njimi je bila tudi Slovenija. Ob zaključku projekta so izdali knjigo z naslovom Violence in the EU Examined in zloženke v 14 jezikih, ki jih bodo razdelili med vladne institucije, nevladne organizacije in raziskovalne ustanove v vseh analiziranih in tudi številnih drugih evropskih državah. O tem, kaj so odkrili pri raziskovanju in kako Slovenija tudi sicer preganja nasilje nad ženskami, otroki in mladimi, smo se pogovarjali z vodjo projekta, sociologinjo dr. Milico Antić Gaber.

Dr. Josef Feldner, pravnik in vodja koroškega Heimatdiensta

Ko je Feldner leta 1972 kot mlad pravnik prevzel vodstvo KHD iz rok prve generacije brambovcev, ki so se navdihovali nad »uspehom« koroškega plebiscita v letu 1920 in s strahovi pred »Titovo« Jugoslavijo, se je začelo še težavnejše obdobje za Slovence na Koroškem. Z njegovim prihodom na čelo Heimatdiensta se je začel »Ortstafel-Sturm«, nasilno odstranjevanje krajevnih tabel z dvojezičnimi napisi v nemškem in slovenskem jeziku na južnem Koroškem. Slovenci so se upirali in zahtevali, da se njihove pravice iz 7. člena Avstrijske državne pogodbe udejanjijo, vendar je koroška deželna politika pod vplivom Feldnerjevega Heimatdiensta ta proces onemogočila.
Dr. Josef Feldner se je »spreobrnil«, danes zagovarja diametralno drugačna stališča do pravic slovenske narodne skupnosti od tistih, ki jih je javno razglašal še pred nekaj leti. Je za sožitje in spravo. Govori o premagovanju starih zamer v imenu prihodnosti. S predsednikoma dveh slovenskih organizacij na Koroškem, dr. Marjanom Šturmom iz Zveze slovenskih organizacij in Bernardom Sadovnikom iz Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk, se je usedel za mizo. Oblikovali so koroško konsenzno skupino, civilnodružbeno mesto za dialog. S Šturmom sta skupaj izdala knjigo pogovorov z naslovom Kärnten neu Denken (Kako Koroško misliti na novo). V njej sodeluje tudi, za nekatere sicer sporen, graški zgodovinar Stefan Karner. Delovanje koroške konsenzne skupine je bilo opaženo tudi zunaj meja dežele. In aprila letos je dobila Evropsko državljansko nagrado, ki jo podeljuje evropski parlament posameznikom ali organizacijam, ki se zavzemajo za »boljše medsebojno razumevanje in večjo integracijo prebivalcev članic EU«.
Dr. Josef Feldner je večino svojih delovnih dni preživel v vodstvu koroškega Telekoma, v pogovoru pa danes deluje umirjeno, nič kaj bučno v primerjavi s svojimi nastopi na različnih zborovanjih Heimatdiensta in drugih organizacij, ki so protislovensko usmerjene. Na policah v njegovi pisarni so knjige o Evropski uniji, o etnonacionalizmih, pa tudi zbirka del Mao Cetunga. Prepričuje, da misli z dialogom resno. Najin pogovor je tekel v angleščini, vendar jezika ni dovolj vešč, kot je sam dejal, »zato se ni mogel dovolj natančno izraziti ob nekaterih vprašanjih«. Če misli resno z dialogom in spravo na Koroškem, kjer ne uporabljajo angleščine, se nevšečnosti z natančnim poimenovanjem krivde in greha za preteklo dogajanje in hkrati ustvarjanju razmerij za dialog in spravo na Koroškem lahko v nemščini izogne.