»Hudo poenostavljanje je, če bi za vladne odloke trdili, da so varovali življenje«

Že ko je bila konec leta 2018 imenovana za ustavno sodnico, je bilo jasno, da ne bo šlo za povprečno sodnico ali sodnika, čigar odločanje je mogoče najhitreje opisati s floskulo »manj je več«. To, torej njen očitno izkazani ustavnosodni aktivizem v prid človekovih pravic, pa se je najbolj jasno pokazalo v času največje stiske v zadnjih desetletjih, ki jo je družba doživela s sovpadom epidemije covid-19 in sedanje vlade. »Kaj je moja družbena funkcija? Za kaj so me izvolili sem? Da delam to, kar mislim, da je prav in pošteno. Več kot to, ne morem,« so njene besede, ki vse to morda najbolje opišejo.

Kučan: »Razmisleki o spreminjanju meja so korak do nove vojne«

Ne, poročilo je staro že deset let in pol, ne vidim pravega razloga, zakaj bi bilo še vedno zaupno. Nenavadno pa se mi zdi, da so v vladi spoznali, da razlogov za zaupnost ni več, prav v trenutku, ko so v ugibanja o obstoju nekega domnevno neobstoječega papirja, non-paperja, vpletli slovensko vlado in njenega predsednika. Objavo mojega poročila, ki mu je naslov pritaknila vlada, sam torej razumem kot preusmerjanje pozornosti od namigov, da naj bi bila v nastanek oziroma razpečevanje non-paperja vpletena Slovenija in predsednik njene vlade. Sam nisem vojak, ne obvladam vojaške taktike, tudi slepilnih manevrov ne, a to vseeno razumem kot poskus premika pozornosti z ene točke na drugo, z enega človeka na drugega. Še enkrat. Moje poročilo je nastalo v drugem času za povsem drugačne namene. Je podpisano, ima datum. Za tisti non-paper pa sploh ne vemo, ali obstaja in kdo naj bi bil njegov resnični avtor.

Ivan Simič, direktor Fursa: »Pri vodenju države je najboljša kombinacija demokrata in avtokrata«

Posebno velikih pretresov na finančni upravi ni, ta deluje stabilno naprej kljub spremembam vodstva. Zakaj samo za pol leta? Prvič zato, ker menim, da delam dovolj hitro in bom v pol leta naredil, kar sem si zastavil. Drugič pa, ker na finančno upravo prihajam iz svojega davčnosvetovalnega podjetja in se želim tja vrniti, saj imam odgovornost do zaposlenih.

»Ne vem, kje sem zaposlen«

Ne. Sicer sem podpisal aneks, ampak sem ga moral. Če ga ne bi, bi me premestili brez aneksa.

Jerala: »Kdor misli, da se lahko izogne virusu, se moti«

Lokali so spet polni, na mejnih prehodih se drenjajo dopustniki in kakor pred letom dni se znova zdi, da je bila epidemija koronavirusne bolezni le nočna mora. Tako kot pred letom dni je virus še vedno prisoten med nami, toda utrujeni od dolgih mesecev poslušanja o katastrofalnih krivuljah okužb in smrti sedaj skorajda več ne zaznamo podatkov o nekaj umrlih na dan, vsak dan. Toda če ne bomo sedaj dokončno premagali covid-19, se bodo že čez nekaj mesecev krivulje znova izstrelile navzgor. Kot opozarja prof. dr. Roman Jerala, vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu, prihajajo nove, bistveno bolj agresivne in nevarne različice koronavirusa. Edina obramba pred njimi in edina alternativa novim zaprtjem lokalov, šol, vrtcev, gospodarstva in državnih mej je precepljenje zadostnega deleža prebivalstva. Bližnjic ni, in kdor misli, da se lahko izogne virusu, se moti, opozarja Jerala, ki mu je Slovenska znanstvena fundacija zaradi zaslug pri osveščanju prebivalstva med epidemijo lani podelila častni naziv komunikatorja znanosti.

»Mladih ne zanimajo partizani in domobranci. Skrbi jih za službe in stanovanja.«

Kolikokrat se vam je zgodilo, da ste se po tihem, nemara pa kar na glas zgražali ob pogledu na dekleta, ki so na ulici snemala selfije za Instagram? Kolikokrat ste slišali, da so milenijci brezbrižni in brezskrbni, sebični, cinični in leni? Kolikokrat ste se zbali za prihodnost, ki jo bodo krojili za našo državo? Toda kot dokazuje raziskava Mladina 2020, najnovejša v seriji poglobljenih raziskav, ki so jo po desetih letih pod vodstvom sociologa Mirana Lavriča in politologa Tomaža Deželana izvedli raziskovalci univerz v Mariboru in Ljubljani, so tovrstni predsodki krivični, zgražanje pa neutemeljeno. Mladi med 15. in 29. letom so prav tako zvedavi, ustvarjalni in polni življenja, kot so bili njihovi predhodniki in predhodnice. S pomembno razliko – kot opozarja sociolog Rudi Klanjšek, ki je v sklopu raziskave posebej preučeval njihovo duševno stanje, jih krivični ekonomski sistem, izkoriščevalski trg dela in naraščajoča nestrpnost pehajo v vedno večje stiske. Klanjšek, ki ima ob doktoratu iz sociologije tudi diplomo iz ekonomije, že več let sodeluje pri raziskavah o položaju mladih v Sloveniji.

Ne razumejo potrebe po dostopnosti stanovanj

Zdi se, da se politika zaveda pomena dostopnosti stanovanj, hkrati pa ga ne čuti ter ga ne zna ali ne zmore nasloviti operativno. Razlogov za to je gotovo več, nekaj bi znala biti kriv zlom s socialno politiko stare države in zgrešeno prepričanje, da lahko stanovanja ljudem zagotovi prosti trg. Nekaj morda prispeva tudi dejstvo, da generacija politikov, ki je sodelovala v procesu množične privatizacije družbenih stanovanj, preprosto ne čuti potrebe po dostopnosti stanovanj in ni dovolj motivirana, da bi odločneje posegla na to področje. Morda nekaj prispeva tudi to, da so stanovanja predvsem vprašanje družbenega razvoja in socialne politike, prvi je pri nas podrejen gospodarskemu, druga pa se je izrazito skrčila na probleme socialno ogroženih skupin.

»Kaj nas osrečuje kot družbo?«

Zadnje leto nas je zaradi epidemije pahnilo v digitalni svet, ki pa ga že leta oblikujejo velike korporacije. Med njih bi lahko šteli tudi Uber – taksi podjetje, ki se sicer veliko raje razglaša kot tehnološko –, za katerega se je slovenska vlada odločila pripraviti tudi posebno zakonsko podlago za delovanje. A digitalizacija je zdaj »tista« beseda, vlada se je odločila ustanoviti tudi svet za digitalizacijo, na njegov vrh pa postavila dolgoletnega Uberjevega lobista Borisa Marka Andrijaniča. Svet ima po eni strani lahko velik vpliv, hkrati pa bi lahko deloval zgolj v interesu peščice, popeljal pa naj bi nas proti tako imenovani četrti industrijski revoluciji. O tem, ali je za vsem skupaj kaj vsebine ali je to le neka forma, smo se pogovarjali s Filipom Dobranićem - Mukijem, hekerjem in programerjem skupine Danes je nov dan.

Arjan Pregl: »Na protestih bi moralo biti sto tisoč ljudi«

Arjan Pregl gre že dlje časa v nos vladni politiki, moti jo dvoje: prvič, njegovi ironični, satirični tviti, intervencije na družbenih omrežjih, s katerimi se odziva na aktualni politični trenutek, in drugič, ker so njegova umetnost in njegove slike drugačne od vse tiste domačijskosti in estetike, ki naj bi jo prikazovala domoljubna umetnost. Ustvarja zunaj zapovedane forme, ustvarja na način, ki ga, tako prosto govori evropska poslanka Romana Tomc, »večina ljudi ne sprejema«.

»Če premier stavi, da ne zmoremo ponoviti leta 2005, potem usodno podcenjuje sindikate«

Najprej so prišli po nevladnike in kulturnike, nato po medije – kmalu so prišli na vrsto delavci. Aktualna vlada že več mesecev ignorira pripombe delavskih združenj glede ključnih predpisov na področju gospodarstva in sociale; naveličani farse so sindikati nedavno zapustili ekonomsko-socialni svet, prek katerega naj bi tekel socialni dialog. Janez Janša nikoli ni prav dobro skrival simbioze z vplivnimi in bogatimi interesnimi skupinami, še manj se je trudil prikrivati svoj prezir do delavcev in njihovih predstavnikov. Zgodovina napetosti sega že v čas njegove prve vlade, v leto 2005, ko so trume proletarcev s protestnim pohodom skozi zasneženo Ljubljano demonstrirale svojo moč in Janšo prisilile, da je odstopil od katastrofalne zamisli o uvedbi enotne davčne stopnje. Jakob Počivavšek, predsednik Pergama, druge najmočnejše sindikalne centrale v državi, se je tedaj pohoda udeležil kot mlad pravnik v organizaciji, ki jo danes vodi. Danes kot eden ključnih predstavnikov delavskega gibanja oblasti sporoča: Dovolj je!

»Zdi se, da vlada preprosto ne zaupa ne stroki ne državljanom«

Razmere v zadnjem letu je na malo lahkotnejši način mogoče opisati nekako tako: V zadnjem letu, zaznamovanem z epidemijo covid-19, se nemara zdi, da se sorazmerno z virusom v Evropi razmnožuje tudi denar. Običajne krizne retorike o »zategovanju pasu« ni. Po letu dni kar vztrajajo številni ukrepi finančnih pomoči, vlada sočasno uvaja davčne razbremenitve (zlasti najpremožnejših) in načrtuje rekorden investicijski cikel v vojaško opremo, zadolženost države je vse večja, zgolj v enem letu je ta zrasla za okrog sedem milijard evrov.

»To, da imamo mir, ni samoumevno«

Manca Juvan (rojena leta 1981) je neodvisna fotografinja, ki je že dobrih 20 let mojstrica dokumentarne fotografije in družbeno angažiranega fotoreporterstva; to poleg njenega izjemnega opusa dokazujejo številne nagrade, ki jih je prejela za svoje delo. Za sabo ima pestro fotografsko pot, med drugim je objavljala v uglednih časopisih, kot so The Guardian, The Times in The Sunday Times. Sodelovala je tudi z Mladino. Že pri 20 letih se je odpravila v Afganistan, v krizno žarišče, na vojno območje in tam dokumentirala »neobičajno življenje običajnih ljudi«, pozneje pa je delala v Venezueli, Iranu, na Tajskem in še marsikje: nazadnje v Istanbulu, kjer je v sklopu mednarodnega raziskovalnega projekta Svoboda metropole posnela serijo fotografij, ki jo te dni predstavlja v atriju ZRC SAZU v Ljubljani – na razstavi, naslovljeni Istanbul, Obrazi svobode.

»V nedostojnih časih je nedostojno, če ostaneš tiho«

Dr. Sandra Bašić Hrvatin je redna profesorica, znanstvena svetnica, na primorski univerzi poučuje medijske študije. Je tudi aktivistka, udeležuje se protestov, 27. aprila je pred vladno palačo dejala, da upora ni mogoče niti utišati niti zatreti. »Politične elite imajo v rokah denar, policijo, vojsko, banke, ki jih nenehno polnijo z našim denarjem, imajo v rokah trobila, katerih naloga je zastrupljati javni prostor in čistiti njihovo umazano politično podobo. Tisto, česar nimajo, mi pa imamo v izobilju, so vztrajnost, srčnost in pogum.«

»Veliki vodja se boji, da bi Aleksander Čeferin ustanovil stranko in ogrozil sedanjo oblast«

Za enfant terribla je veljal že v otroštvu. Čeprav prihaja iz urejene meščanske družine, se je družil z ljudmi z družbenega dna. V vojski, kamor ga je vtaknil oče, da bi ga discipliniral, je raje popival z romskimi trubači. Ko je postal odvetnik, je trmasto ubiral svojo smer. Leta 1989 je v natrpani tovarniški hali v Kosovski Mitrovici pro bono pomagal braniti rušenja socializma obtožene rudarje pred smrtno kaznijo. Kljub temu ga danes mediji skrajne desnice zmerjajo z udbašem in komunistom. Zmerjajo tudi preostale člane njegove družine – ker so pač v sorodstvu s Čeferinovim sinom Aleksandrom, predsednikom Uefe, Združenja evropskih nogometnih zvez. Če bo sin šel v politiko, ga bo oče podprl – podprl pa ga bo tudi, če bo dokončal drugi mandat na čelu Uefe, pravi. Podpira tudi hči Petro pri petkovem kolesarjenju in najstarejšega sina Roka na položaju ustavnega sodnika. Medtem pa Peter Čeferin pri 83 letih še naprej bije tudi svoje bitke z establišmentom; kot član odbora za zaščito žvižgačev pomaga posameznikom, ki razkrivajo samovoljo mogočnikov. Zaradi svojih zaslug bo skupaj s Spomenko Hribar po prvomajskih praznikih postal častni meščan Ljubljane. Proti sklepu o podelitvi častnega meščanstva so glasovali le svetniki SDS in NSi.

»Včasih je bilo najlažje sprovocirati komuniste, danes pa cerkev in konservativne medije«

Roman Uranjek (1961), akademski slikar in eden izmed ustanovnih članov slovite umetniške skupine Irwin, tudi v zrelih letih svoje pestre umetniške poti še naprej kipi od ustvarjalnosti. Marljivo vztraja pri neskončnem projektu Vsaj en križ na dan, v sklopu katerega že skoraj dvajset let nariše »vsaj en križ na dan«, še rajši dva, pogosto pa tudi tri ali štiri: v fasciklih, ki krasijo eno od polic njegovega bivalnega ateljeja v središču Ljubljane, se jih je tako nabralo že več kot 25.000. Ob delu z Irwinom sodeluje tudi z Radenkom Milakom, s katerim od leta 2014 ustvarjata v sklopu projekta Dates, zadnje čase pa je dejaven tudi kot (so)kurator številnih razstav, ki dvigujejo veliko prahu in povezujejo najrazličnejše generacije umetnikov. V svojem sila fotogeničnem stanovanju, katerega stene od tal do visokih stropov krasijo dela vrhunskih umetnikov, je med drugim razglabljal o možnostih za razvoj lokalnega trga umetnin, o pomenu medgeneracijskega povezovanja med umetniki, o politično motivirani umetnosti, o pomenu umetniške provokacije ter o izzivih in priložnostih, ki jih v svetu umetnosti odpira pandemija.

»Najbolje, da kar umrem. Tak miselni preskok je pri mladih ljudeh hiter, sploh v težkih okoliščinah.«

Marija Vincek je univerzitetna diplomirana psihologinja, trenutno tudi doktorska študentka na Fakulteti za socialno delo, z dolgoletnimi izkušnjami dela z mladimi na osnovni in srednji šoli, visoki strokovni šoli in na fakulteti. Zaposlena je namreč kot svetovalna delavka in pomočnica ravnateljice na eni ljubljanskih osnovnih šol, sodeluje pa tudi v projektu Fakultete za socialno delo TropTNT, namenjenem mladim in njihovim staršem za lažje soočanje z vsemi tegobami, izzivi in tveganim vedenjem, ki so del odraščanja. Odkar se je začela pandemija, veliko pozornosti namenja duševnemu zdravju otrok in mladostnikov ter ocenjuje, da nas lahko stanje na tem področju trenutno zelo skrbi.

»Sobe za okužene naj bodo v najvišjih nadstropjih, saj zrak potuje večinoma od spodaj navzgor«

Epidemija covid-19 se nadaljuje v tretji val in verjetno to ni zadnja virusna epidemija, ki je doletela človeštvo, zato si velja zapomniti nekaj temeljnih načinov za ravnanje v času epidemij. Poleg ohranjanja ustreznega psihofizičnega stanja je gotovo eno od osnovnih ravnanj vzdrževanje čim boljšega zraka v zaprtih prostorih oziroma čim večje prezračenosti prostorov. Če bi bila slednja, predvsem v manjših prostorih, kjer se zadržuje več oseb, dobra, bi se virus širil precej počasneje. O tem smo se pogovarjali z Mitjo Lenassijem, strokovnjakom za prezračevanje in predsednikom upravnega odbora matične sekcije strojnih inženirjev v Inženirski zbornici Slovenije.

Invazija na Ljubljano

Nedavno so se na pročeljih številnih ljubljanskih stavb čez noč pojavili nenavadni mozaiki, ki v slogu starodavnih videoiger upodabljajo različna bitja, od zmajev prek netopirjev do vesoljcev. Družbo delajo podobnim stvaritvam istega avtorja, ki izbrane zidove ljubljanskih ulic krasijo že skoraj petnajst let. Za številne mimoidoče bodo ti mozaiki videti kot naključni okrasni ornamenti, a gre za dela svetovno priznanega francoskega umetnika, ki že dobrih dvajset let po vsem svetu ustvarja zakrit pod gostim oblakom anonimnosti: ko se ob redkih priložnostih pojavi v medijih, svoj obraz cenzurira, že od nekdaj pa je v javnosti znan zgolj pod psevdonimom Invader. »Lahko obiskujem svoje lastne razstave, ne da bi obiskovalci vedeli, kdo sem, čeprav stojim le nekaj korakov stran od njih,« pravi.

»Janša je zahteval mojo zamenjavo. In Zdravko Počivalšek mu jo je tudi obljubil.«

Janja Sluga (1974) je doma iz Celja. Med letoma 2004 in 2014 je tam delala v kulturnih ustanovah. Bila je poslovna sekretarka na Zavodu za kulturne prireditve in potem v Slovenskem ljudskem gledališču. V času finančne in politične krize je postala jezna zaradi politike. Kot številne druge jo je navdušil njen profesor Miro Cerar, zaradi katerega se je priključila SMC in bila dvakrat izvoljena v parlament; drugič je postala tudi vodja njihove poslanske skupine. Ta njena pot se je prejšnji teden končala. Z Igorjem Zorčičem in Branislavom Rajićem je izstopila iz poslanske skupine SMC in skupaj z Jurijem Lepom, nekdanjim poslancem stranke DeSUS, ustanovila poslansko skupino nepovezanih, ki jo sedaj vodi. S stranko SMC se je torej dokončno razšla, tako pa je tudi nastopil trenutek za odkritejši pogovor o motivih, zaradi katerih so se v njeni bivši stranki sploh pridružili koaliciji SDS.

»Ko je bilo na vrsti postavljanje vprašanj, je Janša pobegnil s sestanka«

Vse skupaj je bilo bizarno. Naša skupina se navadno sestaja brez navzočnosti javnosti, izmenjujemo mnenja s predstavniki vlad in civilne družbe, poskušamo ugotoviti, kakšno je stanje pravne države v različnih državah članicah. Doslej smo se pogovarjali z več predsedniki vlad in ministri, a nobeden ni zahteval, da se zasedanje prenaša prek spleta. Janša je to zahteval in s to njegovo željo nismo imeli težav. Se je pa kasneje izkazalo, da njegov namen ni bila izmenjava mnenj, ampak je želel širiti svojo propagando. In ko je bilo na vrsti postavljanje vprašanj, je pobegnil s sestanka.

Nevidna epidemija demence

Ko govorimo o demenci, pa moramo med ljudi, na katere vpliva ta bolezen, šteti tudi njihove svojce, ki so v zdravljenje praviloma aktivno vključeni, že zdaj naj bi demenca torej vplivala na življenja okoli sto tisoč ljudi. Bolezni, ki jih štejemo kot demenco, prizadenejo starostnike in so med ljudmi znane šele zadnjih trideset let. Prej so pozabljanje in druge simptome pogosto pač pripisovali starosti. A vsako pozabljanje še ni demenca, hkrati pa pred njo tudi mladi odrasli niso zares varni. Evropska unija demenco določa za prednostno zdravstveno temo prihodnjih desetletij, saj se prebivalstvo Evrope hitro stara. Slovenija pri tem ni izjema. Po napovedih naj bi bila čez deset let že četrtina prebivalstva starejša od 65 let, kar bi nas uvrstilo na osmo mesto na svetu po starosti prebivalstva. Kako do demence pride, kakšen učinek ima na širšo družbo in kako nanjo vpliva epidemija covid-19, nam je razložil nevrolog doc. dr. Rok Berlot, dr. med., ki svojo prakso izvaja v UKC Ljubljana, med drugim pa se je usposabljal in raziskovalno deloval tudi na londonskem King’s Collegeu.

»Če bomo neodvisne institucije rušili eno za drugo, se nam bo streha zrušila«

Tomaž Vesel (53) je pravnik, specializiran za evropsko gospodarsko pravo. Svojo kariero je začel na centru vlade za informatiko, v državni revizijski komisiji, nato pa je presedlal na računsko sodišče, kjer je bil za predsednika izvoljen leta 2013. Veselu mandat poteče prihodnje leto. Verjetnosti, da bi ga v parlamentu ponovno potrdili, ni, ravno nasprotno, predvsem v SDS si želijo Veselovega odstopa, za povrh vsega so zdaj s pomočjo policije proti njemu sprožili še predkazenski postopek. Razlog je seveda očiten: Vesel je s poročilom o nabavi zaščitne opreme vladi pokvaril imidž. Tako pa njegov primer ni povezan le s poročilom, ampak je tudi ilustracija uničevanja neodvisnih institucij, kritičnih do politike, ki svoj način delovanja v Sloveniji širi daleč zunaj parlamenta.

»Odločitev za začasno zaustavitev cepljenja je bila politična«

Z zaprisego novega ministra za zdravje se je zgodila tudi prenova vladne svetovalne skupine za epidemijo. Dr. Bojano Beović, po novem predsednico Zdravniške zbornice, je na položaju vodje skupine zamenjala njena kolegica z ljubljanske infekcijske klinike dr. Mateja Logar. Je ena od strokovnjakov, ki vse od začetka epidemije redno nastopa v medijih, pri čemer si jo je marsikdo zapomnil po bogatem naboru različnih majic s šaljivimi in zbadljivimi napisi, kot recimo »Ne morem pozdraviti neumnosti«.

»Janković je hotel, da so begunci zunaj obvoznice«

»Neutrudna borka za svet brez meja, rasizma in zapiranja ljudi.« To so besede, s katerimi Društvo za promocijo žensk – Mesto žensk opisuje Zano Fabjan Blažič, eno izmed letošnjih prejemnic nagrade WoW, namenjene spregledanemu delu, zgodbam in pogumu posameznic in kolektivov, ki se borijo za boljši svet. Je aktivistka, etnologinja in kulturna antropologinja, ki je bila od leta 2015 dejavno vpeta v rogovsko skupnost v Ljubljani, kjer je čas posvečala predvsem delu z begunci in begunkami, tako da jim je zagotavljala pravno, čustveno, politično in drugačno podporo, ki je bila nujna za njihovo preživetje. Bila je tam, ko je država odpovedala, delo pa nadaljuje še danes, čeprav so bili prostori nekdanje tovarne Rog, v katerih je delovala begunska skupnost, nedavno zravnani z zemljo.

Ana Roš: »Tudi če danes rečem, da sije sonce, se bo vsulo malo morje komentarjev, da sem prasica«

Ana Roš, doma iz Starega sela pri Kobaridu, je slavna gastronomska virtuozinja, ki je Slovenijo suvereno postavila na kulinarični zemljevid sveta. Gastronomska avtoriteta The World’s 50 Best Restaurants jo je okronala za najboljšo kuharico leta 2017, njeno restavracijo, Hišo Franko, pa je uvrstila na 38. mesto najboljših restavracij na obličju zemlje. Netflixova epizoda o njenem delu, ki je med najbolj gledanimi v seriji Chef’s Table, jo je tako rekoč čez noč preobrazila v mednarodno kuharsko zvezdnico najvišje ravni, njeno restavracijo pa med najbolj zaželene kulinarične destinacije v Evropi. Hiša Franko je po zaslugi mojstrske kuhinje Ane Roš tudi novopečena dobitnica kar dveh Michelinovih zvezdic, najprestižnejšega priznanja v svetu visoke kuhinje, a to je pravzaprav zgolj kaplja v oceanu uspehov, s katerimi se ponaša.

»Naša država, kot kaže, se tej priložnosti odpoveduje«

Na začetku februarja je Mladina prejela slovenski osnutek načrta za okrevanje, programa porabe evropskih subvencij, ki naj bi jih Slovenija dobila kot pomoč za izhod iz krize po pandemiji. Druge države so osnutke večinoma javno objavile že konec lanskega leta, slovenska vlada je to storila šele prejšnji petek, pred tem pa je osnutek skrivala. Ker naj bi bili cilji iz načrta večidel zeleni in trajnostni, smo se o njem pogovarjali z Andrejem Gnezdo iz Umanotere, organizacije, ki že 25 let sooblikuje trajnostno družbo. Filozof, teolog in okoljevarstvenik analizira pomanjkljivosti vladnega načrta in predlaga, kaj bi bilo v njem modro spremeniti.

»Boljša ureditev od sedanje je ekosocializem«

V ljubljanskem projektnem prostoru Aksioma se je prejšnji teden začela serija javnih prireditev, na katerih se svetovno znani misleci pogovarjajo o žgočih vprašanjih, povezanih s posledicami brezbrižnosti do podnebne krize. Pogovori v duhu časa potekajo prek spleta in jih bodo enkrat na mesec pripravljali do novembra, vodi in kurira pa jih Marta Peirano, španska novinarka in pisateljica, ki se posveča temam, povezanim z odnosom med tehnologijo in močjo. Serija javnih razprav, imenovana (Re)programiranje – Strategije za samoregeneracijo, se je začela s pogovorom med Peiranovo in enim najpomembnejših avtorjev znanstvenofantastičnih romanov, ameriškim pisateljem Kimom Stanleyjem Robinsonom. New Yorker ga je okronal za »enega najpomembnejših političnih pisateljev, ki danes ustvarjajo v Ameriki«, v reviji L. A. Times Review of Books so zapisali, da je »zadnji veliki utopični vizionar«, The Atlantic pa je njegovo delo opisal kot »zlati standard realističnega, visoko pismenega znanstvenofantastičnega pisanja«.

»V vladajočih vidim grdo podobo komunizma«

Dušan Merc je pisatelj, pa tudi nekdanji ravnatelj OŠ Prule, ki so ga decembra lani ponovno potrdili za predsednika Društva slovenskih pisateljev. Vodi ga od leta 2019, ko je predčasno odstopila prejšnja predsednica Aksinja Kermauner. Zaradi državotvorne vloge društva pri nastajanju slovenske države je bil Merc vključen v častni odbor za počastitev 30. obletnice osamosvojitve, a je društvo odstopilo od sodelovanja, pri tem pa javnosti poslalo pismo, v katerem člani upravnega odbora poudarjajo, da vlada Janeza Janše z omejevanjem svobode govora in dostopa do ustreznih informacij maje temelje demokracije in s tem ogroža tudi slovenske povezave z demokratično in svobodno Evropo.

»Lojalna sem idejam, ne političnim strankam«

Jana Javornik Skrbinšek, ki sicer živi in dela v Veliki Britaniji, se je v Slovenijo začasno vrnila zaradi službe. Prišla je z Univerze v Leedsu, sodeluje pa predvsem s švedsko univerzo v Stockholmu. V preteklosti smo jo poznali tudi kot urednico slovenskih poročil o človekovem razvoju. Javornikova je tudi ena od treh generalnih direktoric na ministrtvu za visoko šolstvo, ki jo je ministrica, skupaj z državnim sekretarjem Juretom Gašparičem, prejšnji teden brez pojasnil odpustila. Odpuščena je bila na podlagi določbe, ki vladi v prvem letu dovoljuje odpuščanje politično nekompatibilnih kadrov. Kakšni kadri so torej nekompatibilni?

»V boju proti epidemiji lahko vidimo precejšnje izdatke, ki z epidemijo niso povezani«

Dr. Davorin Kračun (1950) je leta 2017 postal prvi predsednik fiskalnega sveta, neodvisne institucije, ki smo jo tudi v Sloveniji dobili po finančni krizi leta 2009 zato, da bi ta zavirala skušnjave vsakokratne vlade po velikem javnem trošenju. Sicer je ekonomist, na mariborski Ekonomsko-poslovni fakulteti uči ekonomsko teorijo in politično ekonomijo, v devetdesetih pa je skočil še v politiko. Po letu 1992 je bil v vladah Janeza Drnovška za kratek čas minister za planiranje, minister za ekonomske odnose in kasneje, med letoma 2000 in 2004, veleposlanik v ZDA. Njegov fiskalni svet v svojih rednih poročilih počasi dviguje intonacijo. V zadnjem, januarskem je, kot pravi sam, vladi že prižgal rumeno luč.