Janko Lorenci

15. 11. 2024  |  Mladina 46  |  Kolumna

Komentar / Svet trumpov

Ker so Američani za predsednika izvolili milijarderja in davčnega utajevalca, bo šlo večini od njih slabše. Slabše bo tudi stanje sveta. Kam se pravzaprav pomikamo?

Ultimativni dokaz škodljivosti

»Zrak v Kanalu ob Soči je primerljiv z zrakom v Bohinju in Bovcu. Od 30 merilnih postaj v Sloveniji le dve izkazujeta boljšo kakovost zraka, kot je v okolici Salonita Anhovo,« je konec leta 2019 javnost prepričevala uprava avstrijsko-italijanskega Salonita, danes Alpacem Cementa, in zatrjevala: »Ni niti enega podatka, ki bi kazal na razloge za zaskrbljenost.« A ta podatek je zdaj prišel; z najnaprednejšimi metodami analizirani prašni delci PM10 v vasi Deskle ob cementarni-sosežigalnici rušijo te dolgoletne trditve kapitalske interesne skupine: cementarna pomembno slabša kakovost zraka in zdravja.

Veliki posel – za koga?

»Srbija bi na leto od projekta Rio Tinto zaslužila 17,4 milijona evrov, to je le 2,6 evra na prebivalca! Košarkarska kluba Crvena zvezda in Partizan imata večja letna proračuna!« Tako v protestniški iniciativi Kreni-promeni komentirajo ugotovitve odmevne, prejšnji teden objavljene raziskave štirih srbskih ekonomistov – med njimi bivšega guvernerja Narodne banke, ki so analizirali finančne učinke izkopavanja litija in bora v dolini Jadar na zahodu Srbije. Torej projekta, ki ga načrtuje avstralsko-britanska multinacionalka Rio Tinto in podpira EU. Ekonomisti ugotavljajo, da bo velike koristi imel le Rio Tinto, ne Srbija, in ugotavljajo: »Projekt ni upravičen in bi ga bilo treba ustaviti.« Priznani ekonomisti Zoran Drakulić, Boško Mijatović, Danica Popović in Dejan Šoškić, ki je bil tudi guverner Narodne banke Srbije, v študiji uvodoma poudarjajo, da so razprave o projektu Jadar povsem utemeljeno osredotočene na ekološke vidike, da pa je treba preveriti tudi domnevno »enormne pozitivne ekonomske učinke projekta na Srbijo«, ki jih ob družbi Rio Tinto stalno poudarjata predsednik Srbije Aleksandar Vučić in vlada.

TV komentar / Maljevac je kriv!

Včasih moramo na tem mestu obravnavati tudi prispevke z malo daljšo brado – ker so enostavno preveč pomembni, da jih ne bi. In ta je še posebno zagaten – gre namreč za prispevek v oddaji Odmevi ob dnevu ozaveščanja o cerebralni paralizi. V ponedeljek, 7. oktobra, je Odmeve vodila Rosvita Pesek, bil je torej dan ozaveščanja o cerebralni paralizi, prispevek pa je s poročilom, v katerem je sodelovala družina Lavrič, pripravila Vanja Kovač. Saj nimamo nič proti kritiki ministrov, še bolj jih je treba kritizirati, tudi ministra Simona Maljevca (ki smo ga nedavno trdo ošvrknili tudi tukaj), a vendar je šlo v navedenem primeru za populizem. Namreč, zadeva gre takole. Februarja je Maljevčevo ministrstvo napovedalo, da bodo v šestih mesecih začeli pilotski projekt, s katerim bi poskusno začeli pomagati družinam z otroki z različnimi ovirami. Napovedi se je takrat pridružila tudi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, sama mati otroka z epilepsijo, in v videu pozdravila, kar dela ministrstvo za solidarno prihodnost. Vse skupaj se je zgodilo pred osmimi meseci.

Vlado Miheljak

18. 10. 2024  |  Mladina 42  |  Dva leva

Komentar / AzS - Alternativa za Slovenijo

Lahko bi vzkliknili: Borut Pahor je politično mrtev, naj živi Anže Logar! Ljudje se zamenjajo, ideje in metode nagovarjanja javnosti pa ostanejo. Ko je Pahor obsesivno kopiral Tonyja Blaira, ki je via Anthony Giddens (The Third Way) razvil tako izpraznjeno politično formo, da jo je lahko vsaj začasno kupil vsak lahkoverni volivec, je idejo še dodatno vulgariziral in napravil iz tretje poti svoj narcisoidni happening. Ves čas je javnost in sebe prepričeval, da je perspektiva Slovenije v bratstvu, mostovih med političnimi poli. Z eno besedo: v slogaštvu. Kaj magična beseda pomeni, smo v premierskem in predsedniškem mandatu Pahorja skusili do obisti. Pač, relativizacijo vsega: temeljnih načel demokracije, socialne in pravne države. Namreč, ko je politika složna, praviloma kratko potegnejo volivci in volivke. Najboljši primer slogaštva v politiki je slej ko prej TEŠ 6. Sloga med SD in SDS je naredila luknjo, ki je tudi naši vnuki ne bodo zakrpali. A jo bomo vseeno pozabili, ker je na vidiku še bolj konsekventna afera. JEK 2. To pa ni/ne bo več le slogaštvo dveh velikih strank, ampak komplot političnega razreda celotne parlamentarne ponudbe, z izjemo Levice. Če je bilo torej slogaštvo ob TEŠ 6 škodljivo, bo v primeru zagona projekta JEK 2 katastrofalno. Skratka, racionalna logika parlamentarne demokracije so antagonizmi, napetosti, ki nadzirajo in dinamizirajo politično življenje. Slogaštvo ga pasivizira.

Nepridipravi so razdejali stojnico Inštituta 8. marec

Pri Inštitutu 8. marec nadaljujejo zbiranje podpisov v okviru pobude My voice, My choice (Moj glas, moja izbira), da bi vsem ženskam v Evropi zagotovili varen in dostopen splav. Doslej so zbrali že okoli 660 tisoč podpisov, da bosta njihovo pobudo obravnavala evropska komisija in parlament, jih potrebujejo milijon. Čeprav jim gre zelo dobro – pobuda je postala najhitreje rastoča evropska državljanska pobuda – se jim še vedno kdaj zgodi kaj neprijetnega. Denimo prejšnji teden v petek zjutraj v Ljubljani, ko so njihovi prostovoljci prišli k stojnici na Adamič-Lundrovem nabrežju, kjer zbirajo podpise, in jo našli v razsulu.

Zarotniško krivosodje?

Prejšnji četrtek bi se moralo v Celju končati sojenje nekdanjemu sodniku Zvjezdanu Radonjiću zaradi razžalitve sodnice in tožilke, a se je toženi skliceval na zdravniško opravičilo. Sodnica Gordana Malovič je odredila privedbo, policisti so nekdanjega sodnika privedli in ga kasneje, ko je samovoljno zapustil sodno dvorano, celo vklenili, da so ga lahko ponovno privedli. Takoj, ko so bile izrečene zaključne besede in obtoženčeva prisotnost ni bila več potrebna, je dokončno zapustil dvorano. Obsojen je bil na 9000 evrov kazni, ker je sodnico in tožilko obtožil, da sta pritiskali nanj, naj izreče obsodilno sodbo v primeru Novič.

S pesmijo proti skrajni desnici

Prejšnjo sredo je predsednik madžarske vlade Viktor Orbán dobil redko priložnost, da v evropskem parlamentu nagovori poslance, in sicer zato, ker Madžarska zdaj predseduje svetu EU. Hkrati je to država, ki je med članicami EU prav zaradi avtoritarnosti Orbánovega režima in njegovega ogrožanja demokracije zadnja leta deležna daleč največ kritik in evroposlanci se jih niso vzdržali niti ob premierovem nastopu. Predstavniki levih strank pa so šli še korak dlje, po njegovem nastopu so vstali in v plenarni dvorani evropskega parlamenta v Strasbourgu zapeli Bella ciao, eno najbolj znanih protestnih pesmi.

Davek na psa

Domači pes, kot ga poznamo, naj bi se bil razvil iz majhne skupine volkov pred več kot 14 tisoč leti in tako postal prva udomačena žival, vendar o posebni vezi med človekom in predniki psa pričajo tudi starejše izkopanine. Denimo najdba ostankov paleolitskega psa na Češkem, pokopanega s kostjo mamuta, ki mu jo je – ker je bil tako priden fant (!) – v usta ob smrti najverjetneje položila človeška roka. Psom pa so v zgodovini pripisovali tudi posebne ali nadnaravne moči, naj bo to spremljanje pokojnih v onstranstvo ali pa straženje vhoda v podzemlje (Anubis v Egiptu, troglavi pes Kerber pri Grkih).

Študentske volitve v Ljubljani

V sredo, 9. oktobra, so se ljubljanski študentje odpravili na volišča in izvolili poslance v študentski zbor Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU), ki je njen najpomembnejši organ. Vnovič je slavila vladajoča koalicija, osvojila je točno dve tretjini sedežev, opozicija pa jih je osvojila malo manj kot tretjino, izvoljena sta bila še dva neopredeljena poslanca. V študentskem zboru se namreč poslanci z različnih ljubljanskih fakultet združujejo v tako imenovane poslanske klube, ki delujejo kot stranke v parlamentarni politiki. Kandidatne liste nekaterih fakultet sicer uradno niso članice nobenega izmed klubov, je pa za večino jasno, kam spadajo.

Zlata mrzlica 21. stoletja

S tako imenovanimi ciljanimi oglasi, torej spletnimi oglasi, ki so po meri prikrojeni vsakemu posamezniku, podjetja uporabniku družbenih omrežij pogosto ponudijo točno tisto, kar tisti trenutek potrebuje, in to neredko celo takrat, ko svojih potrošniških želja sploh ni zaupal spletnemu brskalniku, temveč je o njih na primer le kramljal s prijatelji. Skorajda, kot bi mu tehnološki velikani prisluškovali z vsemi pametnimi napravami, ki ga obkrožajo. Teorija zarote, da so pametni telefoni pravzaprav prisluškovalne naprave, je zato med bolj razširjenimi, saj je za slehernika to najočitnejša razlaga za misterij, kako oglaševalci vselej vedo, kaj v nekem trenutku potrebuje oziroma si želi.

Bi morali vpleteni v zgodbo o šestem bloku kazensko odgovarjati?

V času, ko je zapiranje zadnje slovenske termoelektrarne na premog pred?vrati, ko v Šaleški dolini z zvezanimi rokami iščejo pot do pravičnega prehoda in ko na drugi strani država šepajoče uvaja rabo obnovljivih virov energije z željo, da bi čim prej dosegli soglasje o gradnji nove jedrske elektrarne, bi se bilo smiselno ozreti nazaj in razmisliti enkrat, dvakrat, stokrat, zakaj sta pred poldrugim ducatom let vsa politika in elektroenergetska panoga podpirali gradnjo prevelikega šestega bloka in zakaj so bili tisti, ki so opozarjali, da se računi ne izidejo, postavljeni v kot.

»O mojem življenju ne veste ničesar«

Pred poletjem sta v slovenščini izšla dva romana francoske pisateljice Constance Debré, ene najzanimivejših sodobnih avtoric, ki za gradivo za pisanje jemlje lastno življenje. Roman Play boy (prevedel Iztok Ilc) govori o Constance, ki se je po 20 letih zveze ločila od moža in začela živeti kot lezbijka. Poklic odvetnice, ki ga je vsa ta leta opravljala, jo je zanimal čedalje manj, življenje, ki se je odpiralo pred njo, pa čedalje bolj. V romanu Love Me Tender (prevedla Eva Mahkovic) pa se Constance spusti v bitko za sina, s katerim ji nekdanji mož skuša preprečiti stike, saj naj bi bilo njeno življenje lezbijke in pisateljice neprimerno za materinstvo.

Janko Lorenci

18. 10. 2024  |  Mladina 42  |  Kolumna

Komentar / Maska

Logar je naposled izstopil iz SDS in napovedal lastno stranko. Odmikanje od Janše je napredovalo s hitrostjo nekoliko utrujenega polža. Na svoje hoče ne zaradi nezadovoljstva z matično stranko, ampak iz osebnih ambicij. Ko je na predsedniških volitvah zbral 400 tisoč glasov, si je očitno rekel: zakaj pa ne bi bil prvi na svojem dvorišču. Da bi nasledil Janšo, bi moral čakati dolgo, predolgo, morda zaman. In je napovedal »nekaj velikega«.

Heni Erceg

18. 10. 2024  |  Mladina 42  |  Hrvaška

Komentar / Dobri vojak Plenki

Stvar bi zdaj že morali vzeti v roke organi pregona in glede na resnost obtožb – dokazi tako ali tako ne štejejo – človeka strpati v zapor. Najprej je bil »samo« ruski igralec, sovražnik trpečega ukrajinskega naroda, zdaj mu Rusija financira že predsedniško kampanjo in jasno je, da gre za mafijski denar, saj je vse v Rusiji tako ali tako organizirani kriminal. Zato bi bilo treba Zorana Milanovića, hrvaškega predsednika, če ga že ni mogoče odstaviti, in ni ga mogoče, vsaj poslati v zapor in naj tam v miru proučuje Putinovo doktrino vojskovanja. Točno to bi, če bi lahko odločal sam, storil Milanovićev arhetipski sovražnik, premier Plenković, ki je popolnoma izgubil razsodnost, ker predsednik, vrhovni poveljnik Hrvaške vojske, nasprotuje temu, da bi Hrvate pošiljali na Natove vojaške misije, torej tudi na ozemlje Ukrajine.

dr. Bogomir Kovač

18. 10. 2024  |  Mladina 42  |  Ekonomija

Komentar / Acemoglu, Johnson in Robinson

Nobelova nagrada za ekonomijo leta 2024 roma v roke treh lavreatov, Darona Acemogluja, Simona Johnsona in Jamesa A. Robinsona, uglednih profesorjev na harvardski in chicaški univerzi. Acemoglu je že nekaj let veljal za enega favoritov, vsi trije tvorijo dolgoletno raziskovalno skupino. Nagrado so dobili za preučevanje vzrokov bogastva narodov in različne razvitosti držav, kar je izhodiščna domena ekonomske znanosti od Adama Smitha dalje. Njihovi teoretski pristopi in empirične raziskave ekonomske zgodovine so tu na novo osvetlili političnoekonomski pomen institucij. Kakovost institucionalnega okolja je temeljni dolgoročni vzvod ekonomskega razvoja. Pri tem so presegli dosedanje pogosto poenostavljene razlage o povezanosti trgov in demokracije, tudi o običajnih institucionalnih temeljih gospodarske rasti. Znotraj njihovih spoznanj lažje razumemo, zakaj politične elite povsod manipulirajo z ekonomskimi reformami, kako dolgotrajne in negotove so lahko ekonomske spremembe ob slabih institucionalnih temeljih. Kompleksnost vpliva politike na ekonomijo je ključno vprašanje sodobnega sveta in središčna raziskovalna os letošnjih nagrajencev. Politična ekonomija je znova postala temelj ekonomske vednosti. In letošnja Nobelova nagrada je dober dokaz tega.

V svet po priložnosti in navdih

Življenje in ustvarjanje umetnikov zunaj meja lastne države nista nič novega, tudi pri nas ne. V tujino se je odpravila na primer že naša najznamenitejša slikarka Ivana Kobilca (1861–1926), ki je pravzaprav na tujem preživela več kot tri desetletja, takrat pa so nastala njena najdragocenejša in najbolj prepoznavna dela. Naj gre za nemirnega nomadskega duha, širjenje obzorij in umetniških izrazov ali iskanje boljših razmer in priložnosti, selitev v tujino je za marsikoga povsem logična in vse bolj dostopna izbira. Zlasti, če upoštevamo, kako majhen in nestabilen, če že ne neobstoječ, je umetniški trg pri nas. Mlade perspektivne umetnice in umetniki so po koncu študijskega obdobja vse prevečkrat nepripravljeni in neoboroženi pahnjeni v nemilost boja za preživetje; da lahko ustvarjajo, pa se morajo preživljati z drugimi dejavnostmi in nemalokrat opravljajo po več služb hkrati.

Boj za Emily

Zdi se, da si je seriji Emily in Paris (Emily v Parizu), eni najbolj gledanih Netflixovih televizijskih produkcij, ki jo je zakrivil Darren Star, pred tem avtor uspešnic Beverly Hills 90210 in Seks v mestu, s četrto sezono vendarle uspelo izboriti vidnost, kakršna bi ji nekoč z lahkoto pripadla že na samem začetku. A standardi so danes drugačni, gledalci in recenzenti smo zahtevnejši, od serij pričakujemo, da nas bodo najmanj izobrazile ali angažirale, Emily in Paris pa se temu namerno izogiba, želi le, da se ob njej zabavamo. Vlaga sicer v spodbujanje enakopravnosti med spoli in obsoja spolno nasilje nad ženskami, sicer pa je klasična romantično-pisarniško-komična nanizanka z luknjami v scenariju in neprepričljivimi igralci (ter nekaj častnimi izjemami). Tako pravzaprav ne preseneča, da je že vsa leta hkrati ena najbolj priljubljenih serij in tudi ena najbolj kritiziranih.