»Pet volkov in ena ovca se bo zelo učinkovito in demokratično dogovorilo, kaj bo za večerjo«

V času, ko so družbena omrežja in posledično mediji preplavljeni s škandaloznimi izjavami in objavami politikov, njihovih podpornikov in dežurnih pametovalcev, se v marsikoga prikrade občutek zasičenosti in nemoči nad nižanjem ravni javne razprave, ki si ob kričanju enih čez druge in neskončnem ciklu žaljivosti in užaljenosti velikokrat niti ne zasluži več tega poimenovanja.

Ne skruni božjega imena

V zimskih mesecih, neposredno po padcu vlade Marjana Šarca, ko je Janša začenjal pogovore o oblikovanju svoje koalicije, je 75 uglednih akademikov in akademičark v skupni izjavi javnost opozorilo na nevarnosti krepitve skrajne desnice v Sloveniji. Prvopodpisani, sociolog Rudi Rizman, je nato 18. februarja gostoval v oddaji Odmevi na Televiziji Slovenija, v kateri je izrekel ostro kritiko na račun Janše in njegove stranke. Med drugim je dejal: »Da pride na čelo vlade stranka oziroma njen voditelj, ki v bistvu zagovarja avtoritativne ideje, ki ga financira tuja stranka oziroma tuj režim, tu mislimo seveda na madžarskega, in seveda kot tak pospešuje politično retoriko, ki se opira na ksenofobijo, izključevanje in nasprotovanje pravni državi – to dejstvo je seveda srhljivo. Dejstvo, da se neka stranka financira iz tujine.«

Ubranimo zgodovino

13. junija je bila v beograjskem Centru za kulturno dekontaminacijo objavljena deklaracija »Ubranimo zgodovino«. Sestavili so jo najuglednejši zgodovinarji in intelektualci iz Srbije, pridružili in sooblikovali pa so jo tudi številni drugi, med njimi hrvaška pisateljica Dubravka Ugrešić, sarajevski pisatelj v bostonskem azilu Aleksandar Hemon, politični filozof Igor Štiks, antropologinja Svetlana Slapšak, slovenski zgodovinar Božo Repe … Trditev, da je treba ubraniti zgodovino, je na prvi pogled odveč; zgodovino pač imamo, nihče je ne more napasti, spremeniti, uokviriti. Vendar se dogaja ravno to: zgodovina postaja mitološka pripoved, poljubna zgodba političnih elit.

»Pomembno se je boriti«

Protesti proti rasizmu in policijskemu nasilju so se iz ameriških mest preselili v Evropo, tudi v Slovenijo. V petek, 12. junija ob 17. uri, so se protestnice in protestniki zbrali pred ameriškim veleposlaništvom v Ljubljani. S kredo, ki je v času protestov v Sloveniji postala že skoraj prepovedano sredstvo, so na pločnik napisali ime ubite temnopolte žrtve, Georgea Floyda, simbola globalnih protirasističnih zborovanj. Protestniki so pokleknili in slovensko vlado pozvali, naj se odzove na dogajanje v ZDA, kjer so po dveh tednih protestov proti policijskemu nasilju začeli obglavljati tudi spomenike, kipe generalom in nekdanjim voditeljem rasistične južnjaške konfederacije, ki je zagovarjala in prakticirala sužnjelastništvo. Zahteve po reformah se krepijo, zato v nekaterih mestih lokalne oblasti same odstranjujejo sporna spominska obeležja rasistom in kolonialistom. Med njimi je najvidnejši Krištof Kolumb, domnevni odkritelj Amerike, ki je odprl pot na ozemlje današnjih ZDA številnim spornim evropskim prihodom.

N'toko

19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Žive meje

Kam s policijo?

V zadnjih tednih se je bilo povsem nemogoče izogniti posnetkom uličnega vstajništva po vseh ZDA. Na socialnih omrežjih smo levičarji delili viralne posnetke policijskega nasilja nad civilisti, desničarji pa viralne posnetke protestniškega nasilja nad stavbami – ne glede na politična prepričanja pa smo se vsi znašli v razpravah o policiji, kakršne pri nas niso pogoste. Ubiti George Floyd je ves svet potegnil v debate o njeni vlogi v družbi, o njenem nasilju in rasizmu. Hkrati pa se vse to dogajanje zdi milijone kilometrov daleč, zaradi česar se pogovori o reformiranju ali ukinitvi policije redko dotaknejo našega okolja. Le kaj lahko v vaški Sloveniji odnesemo iz razprav, ki potekajo v zahodnih metropolah?

Assange in presstitutke

Država s tremi vejami oblasti javni sferi na splošno in posebej novinarstvu po eni strani omogoča obstoj, s tem ko jima določa normativni okvir avtonomije, zagotavlja materialne pogoje in pravno varstvo, po drugi strani pa ju s težnjami po refevdalizaciji, kot bi dejal Habermas, zlorablja za reprezentacijo oblasti. Nedavna sodba slovenskega Vrhovnega sodišča v zadevi Šetinc Pašek proti Janši odpira vrsto pomembnih vprašanj o vlogi medijev, novinarstva in treh vej oblasti v demokraciji. To velja tudi za vse bolj tragično »vohunsko afero« Juliana Assangea, ki v svetu odmeva že skoraj desetletje, a jo države v nasprotju z običajno občutljivostjo za podobne dogodke na Kitajskem in v Rusiji pretežno le mirno opazujejo.

Le malo potrpljenja, prosim

V življenju sem videla veliko množičnega zla, nasilja, grozot. Moja razlaga množičnega zla je bila, lahko bi rekli, naravoslovna. Zlo sem skorajda enačila z naravnimi katastrofami, kot so potresi, izbruhi vulkanov, trki asteroidov. Dogajanja, ki jih pogojujejo kombinacije okoliščin, vplivov, na katere človek z vso razpoložljivo znanostjo lahko le malo vpliva. Pogosto so me ljudje spraševali kot strokovnjakinjo dušeslovja, torej osebo, ki bi morala razumeti in bi znala pojasniti vedenje ljudi: Kako je to mogoče? Zakaj se je zgodilo? Kako, da so prej običajni ljudje postali morilci, klavci? Pošteno sem odgovarjala: Ne vem. Moji kolegi imajo veliko razlag za to – od psihoanalitičnih do socioloških. Brala sem tudi o nevroznanstvenih razlagah množičnega nasilja. Mislim, da gre za nam nerazumljiv ali slabo razumljiv splet socialnih in individualnih dogajanj, ki privedejo do množičnega nasilja, do tega, da se običajni ljudje spremenijo v morilce. Takšna, v nekem smisli fatalistična razlaga me osvobaja pretirane sovražnosti, okrivljanja. Izvajalce množičnega nasilja vidim predvsem kot ljudi, ki jih je vrtinec dogajanj potegnil vase in so postali del njega. Z nelagodjem sem ugotovila, da je moje pojmovanje blizu temu, kar sem prebrala v dokumentih iz Jasenovca: stara kmetica je ustašu, preden jo je zaklal, rekla: »Samo ti radi svoj posao, sine.«

Zora bele strahote

Ko je brutalna smrt temnopoltega Georgea Floyda sprožila burne proteste, ki so naelektrili in preplavili ves svet, so začeli protestniki rušiti kipe »velikih mož«, nekdanjih rasistov in trgovcev s sužnji. V Belgiji – v Ekerenu pri Antwerpnu – so zrušili kip kralja Leopolda II, številne njegove kipe drugod so poškodovali, tistega v Ghentu pa so polili z rdečo barvo in napisali zadnje besede Georgea Floyda: »Ne morem dihati!«

Dan ljubezni

V nedeljo je v oddaji Intervju pri Jožetu Možini gostovala Urška Bačovnik Janša, žena Janeza Janše. Številne gledalke in gledalce je že pred predvajanjem oddaje zmotilo, da bo kot gostja v nedeljski oddaji nastopila zdravnica, katere funkcija je gostovati kot soproga premiera, ne pa zaradi svojih dosežkov v profesionalnem ali družbenem življenju. Skratka, nastopila naj bi kot zasebna in ne javna oseba.

Sporna cenzura

Scott Morrison, predsednik avstralske vlade, je v nedavnem radijskem intervjuju izjavil, da v Avstraliji nikoli ni bilo suženjstva. Javnost je bila zgrožena, na družabnih omrežjih pa se je razvnela debata o avstralski zgodovini izkoriščanja avtohtonih prebivalcev. Do Morrisonove kontroverzne izjave sta bila ostro kritična tudi časnika The Guardian in Daily Mail, a so ju na Facebooku, najpopularnejšem družabnem omrežju, utišali algoritmi za prepoznavanje neprimernih objav, ki kršijo t. i. »skupnostne standarde«.

Fašisti dvigajo glave

Skrajno desničarsko gibanje CasaPound je pretekli petek ponoči v Trstu znova izvedlo sovražno plakatarsko akcijo. Na pročelje KUD France Prešeren v Boljuncu pri Trstu so nalepili transparent, tokrat z napisom: »12. 6. – Ne miru ne odpuščanja za Titove teroriste in zločince.«

Čistke na Javni agenciji za knjigo

Pred nekaj tedni smo pisali, da namerava ministrstvo za kulturo predčasno razrešiti dva člana sveta Javne agencije za knjigo (JAK), pisatelja, urednika in založnika Slavka Pregla ter predsednico Združenja slovenskih splošnih knjižnic Vesno Horžen. Oba sta bila medtem tudi zares razrešena, zamenjala pa ju bosta Mateja Komel Snoj in Mitja Čander.

Zaradi zdravstvene krize – denar za vojsko

Institucija, ki je bila med epidemijo koronavirusa najbolj obremenjena, je bila ljubljanska infekcijska klinika. V njej so zdravili večino kritično bolnih. A tudi najstarejši bolniki, ki so jo obiskali, so verjetno doživeli deja vu. Klinika, ki se nahaja v 120 let stari stavbi, bolnike z nalezljivimi boleznimi neprekinjeno zdravi že od druge svetovne vojne. Kot je konec aprila za Delo povedal njen nekdanji predstojnik dr. Franc Strle, so največje pomanjkljivosti infekcijske klinike za sodobno zdravljenje premalo prostora, slaba funkcionalnost in pomanjkanje nujno potrebne podtlačne sobe za okužbe, ki se širijo kot aerosol; na meji dotrajanosti je celo električna napeljava. Te težave so še bolj opazne vsako leto ob izbruhu gripe, ko morajo bolnike zdraviti po hodnikih.

Vlado Miheljak

19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Dva leva

Kot leta 94

»Tiskovni predstavnik Slovenske vojske Marjan Sirk je poudaril, da so kar dvakrat dobili napačne informacije.
Novinar je Sirka vprašal, kaj so pripadniki Slovenske vojske počeli na meji z Italijo. Sirk je poudaril, da vse določa policija, zato je treba vprašanje nasloviti nanjo. Pojasnil je še, da ni čisto res, da vojak pri opravljanju naloge varovanja meje ne sme uporabljati orožja. Vedno se lahko brani, sicer pa je to odvisno od presoje situacije, je pojasnil. Vojakova naloga je predvsem, da varuje sebe in policista med izvajanjem policijskih opravil.«
 — Nastop predstavnika za tisk pove veliko, ne le o incidentu na meji, ampak o razsutem stanju Slovenske vojske nasploh (MMC TVS, 11. 6. 2020)