Lubi Slovenci!

Ob besedi »slovenstvo« ali »narod« se veliko ljudi »prime za pištolo«. Beseda narod se pogosto zlorablja za uveljavljanje nacionalističnih vzgibov in iskanje »tujega« sovražnika.

Janšev kadrovski valjar

Kot v obeh prejšnjih mandatih tudi tokrat Janševa vlada izvaja kadrovske menjave po politični liniji v ključnih državnih ustanovah. Potem ko je po hitrem postopku svoje ljudi postavila na čelo Sove, policije, vojske, NIJZ in statističnega urada, je okrepila vpliv na delovanje Družbe za upravljanje terjatev (DUTB), ki še vedno razpolaga s precejšnjim premoženjem v delnicah in nepremičninah.

Policija se je spremenila

Arheolog dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik je izredni profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti. Minuli petek sta se z ženo na kolesih peljala proti središču Ljubljane, na proteste, ko ju je pri nekdanji trgovini Astra za Bežigradom ustavila policijska patrulja. Te so zdaj že tradicionalno postavljene ob vpadnicah v mesto. »Policistka je kar oživela, ko me je videla od daleč,« opisuje svoje srečanje, čeprav mu sprva ni bilo jasno, kaj naj bi zagrešil. Morda ni imel na kolesu luči? Je med vožnjo uporabljal mobilni telefon? Ga je sumljivo zanašalo? Ne, zagrešil je verbalni delikt, mu je kmalu postalo jasno. Na svoje kolo je namreč pritrdil do vlade kritičen plakat, na katerem je ob upodobljeni sliki Janeza Janše pisalo: Živel Stal(JJ)in.

Umetnikom tisoč evrov na mesec

Slovensko ministrstvo za kulturo se še naprej ne meni za pozive kulturnikov, ki so se zaradi posledic pandemije koronavirusne bolezni znašli v hudi stiski. Ulrike Lunacek, državna sekretarka za umetnost in kulturo (položaj, ustrezen našemu položaju ministra za kulturo), je ravnala zgledneje: ker ni imela občutka, da lahko v kriznih razmerah kulturnikom izbori boljši položaj, ali pa se na tem mestu ni znašla, je odstopila. »Dajem prosto pot komu drugemu, ki lahko v teh kriznih razmerah doseže več kot jaz,« je povedala.

N'toko

5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Žive meje

Vsi na kolo!

Na poti do parlamenta sta me v petek popoldne prehitevali dve skupini kolesarjev. Ena v protestniških uniformah, opremljena s protivladnimi transparenti in kričečimi hupami, druga v modrih uniformah z napisom »Wolt«, natovorjena s kvadratnimi toplotnimi torbami in aplikacijami za sledenje naročil. Na trenutke sta se skupini pomešali in lahko si je bilo zamisliti simpatični scenarij, po katerem se novodobni prekarni delavci v storitveni industriji pridružijo pisani množici aktivistov na kolesarski povorki, razdelijo hrano protestnikom in pred parlamentom postavijo barikade. Kakšna kolesarska revolucija! Toda še pred prihodom na glavno traso so se poti enih in drugih večinoma razšle, petkovo gibanje kolesarjev po mestnem središču pa je postalo še en nazoren prikaz tistih družbenih delitev, ki jih vse prevečkrat spregledamo.

Kdo je tukaj patriot?

Sedanja slovenska vlada od svojega prvega dne na vodstvene položaje organov, katerih poslanstvo je zagotavljanje demokratičnega nadzora nad njenim delovanjem, sistematično namešča svoje ljudi. Ta proces po intenzivnosti in širini krepko presega sicer običajne kadrovske menjave ob spremembah oblasti – tokrat bliskovito prevzemanje oblastnega nadzora ne poteka le po celotni hierarhiji represivnega sistema, tj. vojske, policije in NPU, varnostno-obveščevalnih služb, temveč seže tudi do vseh nadzornih (urad za preprečevanje pranja denarja, protikorupcijska komisija, sistematična zloraba instituta parlamentarnih preiskovalnih komisij ...) ter celo strokovnih institucij, kot sta statistični urad in zadnje dni bržkone tudi urad za makroekonomske analize in razvoj. Ob sočasnem brezkompromisnem napadu na medije in načrtnem naskoku na nacionalno RTV postaja nezmotljivo viden tudi namen popolnega prevzema nadzora nad informacijami in njihovimi javnimi interpretacijami. Ko temu dodamo še kontinuirana prizadevanja za podrejanje sodstva, dobimo boleče očitno podobo zavestnega, načrtnega in sistematičnega rušenja klasičnega demokratičnega ustroja sodobne države, ki temelji na delikatnem družbenem ravnovesju treh neodvisnih in med seboj ločenih vej oblasti ter njenih notranjih in zunanjih nadzornih mehanizmov. Ob koncu pandemije covid-19 je tako jasno, da smo ob njenem začetku dobili revolucionarno oblast, ki z vsemi sredstvi – tudi nelegitimnimi – načrtno razkraja demokratične in socialne temelje slovenske države.

Kaj je janšizem?

Besedo »janšizem« že od leta 1995 uporabljamo tako pogosto, da so jo sprejeli celo v Slovar slovenskega knjižnega jezika. Slovar pravi, da pomeni »politično usmeritev […] slovenskega politika Janeza Janše«. Vsi se s tem ne strinjajo. Tino Mamić v Domovini piše, da si janšizem izmišljajo, zato da bi diskreditirali Janševo politiko. V resnici pa da janšizem ne obstaja, ker se politika Janeza Janše ne razlikuje od drugih politik. Obstoj janšizma bomo torej dokazali, če najdemo zadosti potez, ki politiko Janeza Janše ločujejo od drugih politik in se hkrati povezujejo v kolikor toliko trdno celoto. S tem pa bomo tudi dognali, kaj je janšizem – če seveda obstaja.

Ugrabljeno vrhovno sodišče

Kmalu po tem, ko je vrhovno sodišče razveljavilo pravnomočno obsodbo zoper Janeza Janšo v zadevi »prostitutke«, je bil predsednik vlade še drugič pravnomočno obsojen v tej zadevi. Gre namreč za dva ločena odškodninska postopka, dve tožnici, saj je Janša za »odsluženi prostitutki« označil dve novinarki nacionalne RTV. Kaj bo vrhovno sodišče storilo sedaj? Odgovorov na to vprašanje je veliko in zelo različni so, čeprav se zdi, da bi sodna praksa morala biti najbolj enotna prav na vrhovnem sodišču, saj gre za sodišče, ki je poklicano prav k temu – skrbi za enotno sodno prakso. Razlogi za tako kaotično stanje na vrhovnem sodišču pa so v skrajni politizaciji, ta je prerasla v resen problem, ki utegne usodno vplivati na razgradnjo celotnega sodnega sistema.

Prostozidarji in vitezi. Ter vitezinje.

Vlada kadruje s takšnim tempom, da bi le sama še znala našteti vse kadrovske menjave, toliko jih je bilo, in to v zgolj treh mesecih. Prejšnji teden je imenovala dr. Ernesta Petriča (za člana) in dr. Verico Trstenjak (za namestnico) v Beneško komisijo – svetovalni organ Sveta Evrope o ustavnih vprašanjih, ki ga sestavlja 58 uglednih pravnih strokovnjakov iz prav toliko evropskih držav.

Dopust za vse?

Pred turistično sezono se pojavljajo številna vprašanja glede turističnih vavčerjev, s katerimi bo država deloma subvencionirala potrošnjo domačih gostov v turističnih obratih. Gre za ukrep, ki bo državni proračun stal približno 345 milijonov evrov, kar je največja takšna državna intervencija v zgodovini samostojne Slovenije. Pri tem pa v javnost prihajajo posamezna poročila o nesporazumih pri rezervacijah in tudi o poskusih zlorab sistema. Vendarle turistični ponudniki in ekonomska stroka menijo, da gre za ukrep, ki se bo po začetnih otroških boleznih izkazal za učinkovitega. Pri čemer je Janšev »New Deal za turizem« lahko zgolj dobrodošel prvi korak pri korenitem prestrukturiranju panoge glede na zahteve sodobnega potrošnika in resničnost postkoronskega sveta.

Kaj pa, če res ne vedo, kaj delajo?

Razmišljal sem, ali je sploh še treba odgovarjati na obtožbe vladnega govorca vlade RS za covid-19 Jelka Kacina, da objavljam ali izjavljam očitke, podtikanja in neresnice na račun zdravstvene oskrbe obolelih v domovih starejših občanov. Ali pa na podobne trditve v izjavi, ki so jo poslali iz kabineta ministra za zdravje, kjer so moje in druge podobne zapise obtežili še z njihovo nevarnostjo: da ustvarjajo stisko pri državljanih Slovenije, zlasti oskrbovancih socialnovarstvenih zavodov in njihovih svojcih, pa tudi pri zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu.

Zakon linča

Najprej se je zgodilo nekaj grozljivega: štirje belski policaji so v Minneapolisu (Minnesota) na tla zbili in vklenili temnopoltega Georgea Floyda, ki je menda skušal nekaj plačati s ponarejenim dvajsetdolarskim bankovcem, potem pa mu je eden izmed policajev brutalno pokleknil na vrat. Floyd je ječal: »Ne morem dihati!« In: »Ne ubijte me!« Ljudje, ki so to gledali, so policaja moledovali, naj ga ne ubije. A policaj je na njem klečal toliko časa, dokler ni najprej omedlel in potem izdihnil. Bi policaj na tla zbil belca, ki bi hotel plačati z dvajsetdolarskim bankovcem? Malo verjetno. Bi mu pokleknil na vrat? Ne, sploh ne. Bi mu na vratu klečal osem minut? Zanesljivo ne. Bi mu na vratu klečal, dokler ne bi umrl? Kje neki.

»Za varnost smo očitno pripravljeni žrtvovati vse«

Ksenija Mahkovic Hergouth je anesteziologinja z Onkološkega inštituta, ki že 25 let dela na oddelku za intenzivno terapijo. Prejšnji mesec je bilo v Sobotni prilogi Dela objavljeno njeno pismo, ki je poželo izjemno veliko odobravanja. V njem se je spraševala, ali so bili strogi zaščitni ukrepi res sorazmerni s tem, kako hudo epidemijo smo doživeli. Naslovila ga je ’Koronapsihoza’. »Skrbi me za prihodnost. Skrbi zato, ker se bolezen covid-19 začenja kazati v manj strašljivi luči, to dejstvo pa spremljajo ravno nasprotna svarila in ukrepi.« Ob tem je opozorila, da imajo zdravniki, ki so ob epidemiji dobili izjemen družbeni vpliv, na življenje malo izkrivljen pogled. »Že od mladih let je to pogled skozi bolezen, trpljenje in strah, poleg tega smo v praksi pogosto usmerjeni predvsem na cilj preživetja. /.../ odgovorni, dobronamerni, zaskrbljeni zdravniki vedno vidimo le svoje resnične ali potencialne bolnike, o družbi nasploh in njenem ustroju pa se nam skoraj ne sanja.« Ker družba je, opozarja, vse kaj več kot zgolj skrb za javno zdravje. »Brez družbene nadstavbe, ki je sedaj izjemno ogrožena, smo ljudje samo prazna (zdrava?) telesa, v najboljšem primeru raja. Nesorazmerni ukrepi pri epidemiji, ki zaradi golega fizičnega obstoja odvzamejo človeku skoraj vse, kar ustvarjajo človeški duh in medčloveški odnosi, so nasilje z dobrim namenom.«

Več kot le Modrijani

V torek so kulturni delavci v Ljubljani ponovno protestirali. Tokrat so se v sprevodu sprehodili od Prešernovega trga do ministrstva za kulturo in tam pustili odslužene predmete, ki predstavljajo njihov poklic. Aktiv kulturnih delavcev in delavk načrtuje nadaljevanje protestnih akcij, dokler se ne bo začelo ministrstvo za kulturo z njimi vsaj pogovarjati. S protestom želijo opozoriti tudi na zategovanje pasu zaradi zmanjšanja kulturnega proračuna, ki se jim zdi napačna rešitev, saj se delež proračuna, ki ga ministrstvo prejme na podlagi BDP, zmanjšuje že od leta 1991. Samo od leta 2012 se je zmanjšal za 20 odstotkov. Na čelu ministrstva za znanost, izobraževanje, kulturo in šport je bil tedaj Žiga Turk. V sklopu tedanjega varčevanja je vlada pod vodstvom SDS načrtovala odpravo Javne agencije za knjigo in Slovenskega filmskega centra. V istem času je takratni župan Dunaja Michael Häupl za Mladino povedal, da se avstrijska prestolnica reševanja iz recesije loteva drugače. Namesto vlaganja v infrastrukturo so se na Dunaju odločili za vlaganje v kulturo, saj naj bi se to »bolj splačalo«. Za podobno strategijo so se tedaj odločile tudi Nemčija, Švedska, Finska in Francija. Danes, osem let kasneje, smo se spet znašli »v času recesije, ko si zaradi negotovosti potrošniki ne upajo in nočejo trošiti,« na blogu opozarja ekonomist dr. Jože P. Damijan in predlaga, da »ko zaradi tega podjetja ne morejo investirati, mora vlada nadomestiti ta izpad agregatnega povpraševanja s povečanimi javnimi investicijami in neposrednim spodbujanjem zasebnega trošenja. Drugega izhoda iz recesije ni.« Vendar se zdi, da 14. vlada Republike Slovenije tudi na tem področju, drugače od na primer svetlega zgleda Nemčije, ne upošteva predlogov strokovnjakov. Namesto kulture med prednostne denimo uvršča le klasične panoge, na primer gradbeništvo. A navkljub prepričanju to nima nujno večjega multiplikativnega učinka na gospodarstvo od kulture.

sLOVEnija skozi blodnjave oči Netflixa

Uradna spletna stran Republike Slovenije je te dni s ponosom oznanila, da se je naša majhna podalpska deželica znašla na Neftlixu, ameriškem velikanu za pretakanje videovsebin: »Sto dvainosemdeset milijonov naročnikov iz sto devetdesetih držav bo lahko gledalo serijo, ki sedeminštirideset minut prikazuje naravne, kulturne in gastronomske lastnosti Slovenije,« je zapisano v spletni objavi. Slovenija – oziroma ljubljanska gostilnica Žmauc – je namreč osrednja tema prve epizode druge sezone dokumentarnega resničnostnega šova Restaurants on the Edge (Restavracije na robu), v kateri »dream-team«, trojec samooklicanih rešiteljev propadajočih restavracij, po vsem svetu »rešuje« gostilne, ki imajo potencial, a nimajo najbolj premišljenih jedilnikov, propadale pa naj bi tudi zaradi slabih notranjeoblikovalskih odločitev. Večina gledalcev serije verjetno nikdar ni – in ne bo – potovala v Slovenijo, zato se bo o naši eksotični kulturi podučila na podlagi (za Slovenijo resnično nereprezentativnih) tradicij in značilnosti, na katere se osredotoča serija. Do konca svojih dni bodo živeli v zmotnem prepričanju, da je Slovenija dežela, kjer cele dneve glodamo polhe in se v jamah nacejamo z oranžnim vinom.

Lady Gaga: Chromatica

Lady Gaga sodi v panteon pop div 21. stoletja. V njeni pompozni prezenci, emancipatornih besedilih, ki spodbujajo ljubezen in drugačnost, ter energičnem plesnem popu, ki človeku vliva samozavest, se je prepoznal marsikateri poslušalec. V zadnjem obdobju je ameriška pevka in igralka krenila v drugo smer. Leta 2016 je izšel intimni kantrijevski album Joanne, z Bradleyjem Cooperjem pa je posnela uspešno, čeravno klišejsko romantično glasbeno dramo Zvezda je rojena in zanjo soustvarila glasbo.

Izpoved kaviar socialistke

Sem oseba, ki so ji podelili naziv »kaviar socialist«, kar me malo moti, ker ne maram kaviarja, veliko raje imam – vem, da to ni prefinjeno, ampak bog mi pomagaj – slovensko zaseko. Sodim med samooklicano pehotno vardo, kar me v nekem smislu navdaja s ponosom, ker sem zaznala v odnosu oblasti do naše tradicionalne varde tudi pridih spoštovanja, morda celo strahu. No, kakorkoli, te nazive sem pridobila, ko sem nekega petka, ko me je hrbet malo manj bolel kot navadno, odšla pred parlament in se pridružila protestnikom. Socialno dogajanje doživljamo vsak po svoje. Rada bi povedala, kako sem sama doživela proteste.