Pazi, nova levica!
(koalicija mora pasti; opozicija tudi)
Prišli smo do absurdnega stanja – če se izrazim v prometnem žargonu – ko desničarji kmalu ne bodo več ustavljali pred rdečo lučjo, ker jo bodo razumeli kot zaroto komunističnih sil, levičarji pa se ne bodo ustavljali pred Andrejevim križem pred železniškimi tiri, ker ga bodo razumeli kot del zarote desničarjev in klerikalcev.
— Jani Virk (Dnevnik, 22. 1. 2013)
Slabe banke zelo verjetno ne bomo dobili. Nič hudega. Čisto dovolj je, da imamo slabo vlado, slabo cerkev in navsezadnje tudi slabo opozicijo. Slednje se v zadnjem času kar pozablja. Opozicija je za nastalo situacijo prav tako kriva, čeprav ne toliko kot vladna koalicija. Ne zato, ker bi bila odgovorna za napačne, nesmiselne, destruktivne in ideološko nasičene poteze vlade in koalicije, ampak ker ne odigra ustrezno svoje opozicijske vloge. Pozitivna Slovenija zato, ker je ne zna, socialdemokrati pa zato, ker je nočejo. Najljubši šport enih in drugih pa je, da si medsebojno nagajajo. In to se v naslednjih dneh in tednih lahko izkaže kot velik problem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
(koalicija mora pasti; opozicija tudi)
Prišli smo do absurdnega stanja – če se izrazim v prometnem žargonu – ko desničarji kmalu ne bodo več ustavljali pred rdečo lučjo, ker jo bodo razumeli kot zaroto komunističnih sil, levičarji pa se ne bodo ustavljali pred Andrejevim križem pred železniškimi tiri, ker ga bodo razumeli kot del zarote desničarjev in klerikalcev.
— Jani Virk (Dnevnik, 22. 1. 2013)
Slabe banke zelo verjetno ne bomo dobili. Nič hudega. Čisto dovolj je, da imamo slabo vlado, slabo cerkev in navsezadnje tudi slabo opozicijo. Slednje se v zadnjem času kar pozablja. Opozicija je za nastalo situacijo prav tako kriva, čeprav ne toliko kot vladna koalicija. Ne zato, ker bi bila odgovorna za napačne, nesmiselne, destruktivne in ideološko nasičene poteze vlade in koalicije, ampak ker ne odigra ustrezno svoje opozicijske vloge. Pozitivna Slovenija zato, ker je ne zna, socialdemokrati pa zato, ker je nočejo. Najljubši šport enih in drugih pa je, da si medsebojno nagajajo. In to se v naslednjih dneh in tednih lahko izkaže kot velik problem.
Namreč, koalicijska kolobocija počasi pelje v razplet. Ne pa tudi v rešitev. Ni sicer majhna stvar, če v naslednjih dneh odide človek, ki je s spletkami, prevarami, lažmi, brezskrupoloznimi političnimi kadrovanji … leta in leta kuril Slovenijo. No, ni pa si treba delati iluzij. Odšel bo v zakulisje in lomil morebitno novo koalicijo in državo. Ne zgolj zato, ker je destruktiven, fatalističen, ampak predvsem, ker ima tudi ob izraziti izgubi podpore dovolj fanatičnih vernikov, ki vidijo njegov svetniški sij, tudi če se ga zaloti z roko v tujem žepu. Torej približno tako kot Argentinci, ki častijo Maradonovo »božjo roko«, s katero je dal na svetovnem prvenstvu v Mehiki Angležem goljufivi gol. Celo Janševi akademiki na tak način upravičujejo njegova korupcijska tveganja in druge nespodobnosti.
Dobro. Najprej je bil na potezi Virant. Kaj lahko prinese z razbitjem koalicije? Veliko in malo. Virant je konec koncev le Janša s človeškim obrazom. Ne v tem smislu, da bi mu pripisovali grobost, goljufivost, lažnivost, paranoidno konstrukcijo sveta, ignoriranje pravne države, ampak zato, ker se v ključnih vizijah izhoda iz krize in umne ureditve nacionalne ekonomije razlikuje od Janše bolj po slogu kot vsebini. Morda celo zaradi demagoških in populističnih potreb Janša vsaj na videz izkazuje oziroma blefira večji socialni čut.
A po Virantu je na potezi opozicija. In tu nastane problem. Prav veliko talenta ne izkazuje. Še najbolj uspešni so, ko si med seboj nagajajo in nevtralizirajo potencialno veliko moč. Ko si ne nagajajo, pa se vsaka od obeh parlamentarnih strank ukvarja sama s seboj. Pozitivna Slovenija je konceptualno neartikulirana, po opredeljevanju in reflektiranju trenutne krize vodenja pa še najbolj podobna stranki SDS.
No, bolj inovativni so socialdemokrati. Oni temeljne družbene razcepe in kulturnobojni besednjak prevajajo kar v strankino interno komunikacijo. Ne prvič, a pod Lukšičem veliko bolj neposredno kot pod previdnim Pahorjem. Tako je povzročila pravi cunami Lukšičeva delitev leve hemisfere politične in vrednotne Slovenije na nove in stare levičarje. Teoretiki levice so staknili glave ter se forumsko in plenarno nemočno prevpraševali, kaj naj bi, razen orientacije na Türka (starolevičarji) ali na Pahorja (novolevičarji), to bilo. Kdo je stari, kdo je novi levičar? Pa se je oglasil starejši kolega in povedal takole: Zadeva je enostavna. Razlika ni osebna, je zgolj na diskurzivni ravni. Tipični primer diskurza starega levičarja je Igor Lukšič, ki pravi, da je »glas za Pahorja glas za Janšo«. Kajti, kot ugotavlja, »Pahor nima drugega programa kot to, da vleče energijo ljudi nase s tem, ko je kandidat za vse možne funkcije. To je edini program, ki ga ima, se pravi piar in zbujanje pozornosti«; in še več: »On je kandidat za vse odprte funkcije, to je njegov program.« Tako torej govori stari levičar. No, prav tako pa z lahkoto prepoznamo diskurz novega levičarja. Tipični primer tega pa je ... Igor Lukšič, ki (o zmagi Pahorja v predsedniški tekmi) pravi: »To je dobro za Slovenijo, ker je njegov potencial na tem mestu največji. Kot predsednik stranke je odlično deloval, SD je leta 2008 pripeljal do zmage. … Slovenija je dobila super socialno demokracijo in dobiva tudi odličnega predsednika.« Nove levičarje oz. neolevičarje pa prepoznamo tudi po tem, da uporabljajo podobno rafiniran jezik in izbrane besede kot neofašisti: »Slovenijo je treba … očistiti vse te nesnage, ki se je v tem času nabrala in zdaj kot neki gnojni tur stoji pred Slovenijo, pred volivci, pred ljudmi«. Torej besednjak javne snage in higiene, apel k čiščenju in čistosti.
Seveda se boste vprašali, kako lahko s tako shizofrenimi stališči preživiš. Čisto enostavno. Imeti moraš trpežno in mazohistično članstvo in pozabljivo volilno telo. Volivci in člani SD so prav taki.
In kaj torej preostane? Vstajniški val civilnodružbenih pobud? Skeptiki pravijo, da prebujajoča se civilna družba menda ve, česa noče, delno tudi, kaj hoče, ne ve pa, kako to doseči. Že mogoče res. A ni treba biti pek, da bi ugotovil, da je kruh slabo zapečen.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.