Črtomir in Ljudmila

Vlado Miheljak

21. 2. 2014  |  Mladina 8  |  Dva leva

Prva slika: Dramatično slovo
»Kar Finec zlatá še hrani zame, daj ga sirotam,« reče Ljudmili, se bliža ji, presrčno jo objame, molče poda desnico ji k slovesi, solzé stojijo v vsakem mu očesi.
Zapis Pesnika o epskem razhodu

Ni nujno, da so razhajanja vedno slaba. Denimo trenutno razhajanje na desnici. Če so doslejšnja razhajanja desnici praviloma škodila, se morda sedaj obeta veliki preobrat. Spomnimo se samo tragičnega razhoda med SLS in SKD takoj po združitvi v potencialno veliko stranko leta 1999, ki naj bi spremenila, tako rekoč »normalizirala« razmerja na parlamentarni politični sceni.

Namreč to, da je krščansko-ljudska politična opcija na sami margini ali celo zunaj parlamenta, je pravzaprav svojevrsten dosežek v krščanski, konservativni srednji Evropi. O.K. Krščanska desnica si je za marsikaj sama kriva, a imela je tudi spretnega grobarja v liku samoumevnega in nedotakljivega vodje desnice. Rezal jih je, kot se je 2008 sočno izrazil član izvršnega odbora Nove Slovenije Marko Štrovs, košček za koščkom, kot salamo. Štrovs je takrat opozoril, da jih lahko pred propadom na jesenskih volitvah reši samo izredni kongres. Zato je v cirkularnem pismu občinskim odborom stranke predlagal, da bi na kongresu prevzeli staro ime Slovenski krščanski demokrati (!) ter izvolili predsednika in organe stranke. Takšen predlog so v stranki označili kot destruktiven. Rezultat je znan. Izpadli so iz parlamenta. Bajuk pa jih je po tem fiasku brezbrižno zapustil, kot da bi odigral svojo misijo slabljenja krščanske demokracije v dobrobit SDS in velikega vodje. Ljudska stranka, ki je naredila izvirni greh leta 1996, ko je nepričakovano premagala SDS za dobre tri odstotke in se zavihtela na drugo mesto (za takrat še nepremagljivo LDS) ter s tem postala rušiteljica naravnega reda na desnici, je poslej kljub kasnejšemu koalicijskemu sodelovanju ostala na distanci, kjer je lahko preživela in ohranjala svojo identiteto. NSi se je na zadnjih volitvah le nekako vrnila v DZ, a je ostajala v senci SDS in velikega vodje. Kazalo je, da bo tako, vsaj dokler bo na čelu stranke Novakova. A glej ga, zlomka. Prav Ljudmila Novak je uprizorila doslej najbolj dramatični spopad z velikim vodjem. Vrh je dosegel prav intervju v zadnji Mladini. Tako ostrih besed ni bil JJ doslej deležen niti od neposrednih političnih nasprotnikov, kaj šele potencialnih partnerjev. »Tisti, ki govorijo, da podpiramo Udbo, sami uporabljajo udbovske prijeme,« je rekla Novakova in opozorila, da »v naši stranki ne veljajo manire Severne Koreje, zato se poslanci lahko odločajo po svojem prepričanju in vesti«. Opozorila je, da »za dosego ciljev nekateri ne izbirajo sredstev«. In uporabila kar Leninovo sintagmo, da ranjena žival grize na vse strani. Še več, opozorila je tudi, da »žal fašistične metode obstajajo tudi na desni«. Nobenega dvoma ni, kam je uperila prst … Skratka, Ljudmila Novak se je, vsaj tak videz daje, odzvala kot tista zatirana partnerka v avtoritarnem razmerju, ki se ji po večletnem molku in ponižnem trpljenju »utrga« in brez zavor pove vse. Tako neposredno, da ne preseneti le naslovnika, ampak tudi sebe. Menim, da po tem epskem krahu ni več poti k pomiritvi. To ve tudi veliki vodja. Zato lahko v naslednjih tednih in mesecih pričakujemo poskus političnega »atentata« na sedanje vodstvo NSi. Če puč ne uspe, lahko pride v Sloveniji do korenite rekonstrukcije političnega zemljevida, kajti doslej je bila desnica v in onkraj SDS zgolj instrument zasebnih bojev in reševanja zagat velikega vodje.

Druga slika: Dramatično snidenje
Luka Mesec (Iniciativa za demokratični socializem): Slišimo, da se (Solidarnost,op. a.) zavzemajo za klasični liberalizem. Torej zavzemajo popolnoma drugačno politično platformo kot mi.
Demokratični socialisti oživljajo boljševiško metodo dobrega (pri)sluha

Ni pa tudi nujno, da so razhajanja vedno dobra. Denimo nenehna razhajanja v potencialu, ki je nastal pretežno iz vstajniške energije. Probleme imajo vsaka postvstajniška skupina sama s seboj in hkrati vse z vsemi. Za Solidarnost sem svoj čas napisal, da so zaradi nekompatibilnih posameznih grupacij potencialna tempirana bomba.

A bolj kot potencialna notranja razpetost bije v oči obračunavanje na odprti sceni med posameznimi novimi akterji. Kot da bi se hoteli vzajemno nevtralizirati, še preden stopijo v ring. Tako je na tiskovni konferenci, ki je napovedala pomemben skupni nastop dela zunajparlamentarne opozicije (TRS, DSD in IDS), prišlo do odprte diskvalifikacije stranke Solidarnost, s katero ne najdejo skupnega jezika. Da ne bo nesporazuma, preveliko število nepovezanih nastopov je sicer taktično slabo, a je legitimno. Problem pa nastane, ko se, še preden se igra začne, poskuša diskvalificirati sorodne stranke. Tako je Mesec iz IDS zavrnil Solidarnost, češ da se zavzemajo za klasični liberalizem. Najprej bode v oči težava z enodimenzionalno rabo omnipotentnega pojma, kot drugo pa sklepanje na podlagi tega, kar »slišijo«. Kaj pa, če kdo »sliši«, da je vodja desnice organiziral IDS z namero, da ruši potencial novih levih igralcev? Kakšen analitični instrument je »slišanje«? Takšno boljševiško metodo bi najprej morala odločno zavrniti partnerja. TRS in DSD. Pa sta molčala. Prav TRS bi morala biti občutljiva na etiketiranje, kdo je in kdo ni pravi levičar. Naj se samo spomni zagat pred volitvami, ko se v samopredstavitveni anketi strank v Delu (21. 11. 2011) TRS (edina!) ni želela opredeliti na vprašanje levo-desnega pozicioniranja, češ da so oni presežna (?), trajnostno naravnana stranka; torej »neopredeljena«.

Če bodo volivci dojeli nove levičarje kot zdraharje, obstaja verjetnost, da se bodo obrnili stran od vseh. Ali pa bodo šli še enkrat s ščipalko na nosu volit standardno ponudbo.

Kaže, da frakcijski boji niso otroška bolezen, ampak stalnica, tako rekoč usoda levice.