Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

 |  Mladina 5  |  Dva leva

Dve paradi paradoksa

Grški eksperiment – začetek ali konec

Ja, lahko bi parafrazirali starega Marxa, da strah hodi po Evropi. Strah Sirize. Ne samo zaradi tega, ker ni jasno, kaj se bo v Grčiji v prihodnjih tednih in mesecih dogajalo, ampak predvsem zato, ker je nepredvidljivo, kako bo to vplivalo na preostalo Evropo ali vsaj na njeno obrobje. Obrat, ki se je v nedeljo zgodil, je pomemben. Če je imela doslej Grčija probleme z Evropo (njenimi političnimi in finančnimi centri moči), ima sedaj ta ista Evropa probleme z Grčijo. Pred volitvami so ti evropski dejavniki opozarjali Grke na treznost, češ da je pred durmi nevaren eksperiment, ki se lahko slabo konča.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

 |  Mladina 5  |  Dva leva

Slovenski premier Miro Cerar je danes čestital zmagovalki nedeljskih parlamentarnih volitev v Grčiji, stranki Siriza. O tem, kako bo v prihodnje ravnala Grčija, je po njegovem prepričanju še prezgodaj govoriti, upa pa, da bodo Atene še naprej spoštovale evropska pravila.
»Upamo, da bo denar, ki smo ga prispevali za razvoj Grčije, nekega dne prišel nazaj. Kaj bo, pa bomo videli,« je dejal Cerar in dodal, da vsi zdaj čakajo, kakšen bo razvoj v Grčiji in kako se bo država umestila »v krog evropskih pravil, ki jih moramo Slovenija in vsi ostali enakopravno spoštovati«.
— Premier Miro Cerar je lepo pokazal, da bomo imeli veliki evropski igralci strog odnos do Grčije (STA, 26. 1. 2015)

Ja, lahko bi parafrazirali starega Marxa, da strah hodi po Evropi. Strah Sirize. Ne samo zaradi tega, ker ni jasno, kaj se bo v Grčiji v prihodnjih tednih in mesecih dogajalo, ampak predvsem zato, ker je nepredvidljivo, kako bo to vplivalo na preostalo Evropo ali vsaj na njeno obrobje. Obrat, ki se je v nedeljo zgodil, je pomemben. Če je imela doslej Grčija probleme z Evropo (njenimi političnimi in finančnimi centri moči), ima sedaj ta ista Evropa probleme z Grčijo. Pred volitvami so ti evropski dejavniki opozarjali Grke na treznost, češ da je pred durmi nevaren eksperiment, ki se lahko slabo konča.

Da smo v Grčiji priča eksperimentu, ni dvoma. Vprašanje je le, kaj se je zgodilo z zmago Sirize. Se je eksperiment v nedeljo šele začel ali pa radikalna sprememba oblasti prekinja eksperiment, ki so ga zadnja leta aplicirali na žive ljudi. Pač, da se na primeru Grkov preveri, koliko ljudje zdržijo, kje je spodnja meja. Živi eksperimenti so vedno zanimali znanstvenike. Le redki so bili toliko pogumni, da so jih res realizirali. Tako kot so svoj čas delali v zloglasnem bloku 10 v Auschwitzu in prav tako v Dachauu, kjer je po zaslugi Himmlerja, ki je zagotovil optimalne raziskovalne razmere, dr. Sigmund Rascher za potrebe Luftwaffe raziskoval meje človekove vzdržljivosti. Najbolj znani so eksperimenti podhladitve, pa podtlaka in drugih akutnih fizioloških pomanjkanj. Glavnino poskusnih oseb in praviloma pokončanih žrtev so pomenili ruski ujetniki. Rascherja so zaradi zapletenih ozadij tik pred osvoboditvijo taborišča likvidirali sami nacisti, mnogi drugi zdravniki in raziskovalci iz koncentracijskih taborišč pa so se znašli na t. i. nürnberškem procesu proti vojnim zločinom zdravnikov in bili usmrčeni ali obsojeni na dolgo zaporno kazen. A mnogo raziskav so nemški nadobudni znanstveniki (t. i. Paperclip boys) takoj po zajetju nadaljevali prek luže v okviru tajnega projekta Overcaste. No, ne glede na to je leta 1945 še veljalo, da so množični nehumani eksperimenti na živih ljudeh zločin. Če bi ti standardi veljali danes, bi morali pred sodišča za zločine proti človeštvu in človečnosti tisti iz političnih in finančnih lobijev, ki so organizirali in izvajali mednarodni eksperiment pavperizacije, ropanja človeškega dostojanstva in razčlovečenja tretjega sveta ter obrobja razvitega sveta. Torej, največji živi eksperiment v zgodovini človeštva.

Težko je sicer reči, kako se bo znašel mladi premier Cipras. Tako v Grčiji kot v mednarodnem prostoru. Doma je že takoj po ekspresnem prevzemu oblasti začutil neprijazno okolje. Ko je vstopil v vladno palačo, ni bilo na voljo osnovnih delovnih razmer. Ne računalnikov ne interneta. Menda še mila ne. Da so mu skrili milo, ima vsekakor simbolični pomen.

Seveda pa je po zmagi Sirize v Grčiji v evropskih političnih in finančnih dvorih nastala panika. Kaj, če se bo zadeva epidemično širila? Povsod tja, kjer poteka grozovit eksperiment zdržljivosti državljanov. Kaj, če je naslednja na vrsti Španija, pa Ciper, pa Italija … In predvsem – kaj, če se začnejo politično prenovljene dežele povezovati in iz Evrope 2 kot žaljivke nastane nova politična asociacija pritiska. Pritiska na tiste, ki so doslej izvajali pritisk. Najmanj, kar se bo zgodilo, je, da se bodo po trendih prehajanja volilnega telesa iz standardnih socialdemokratskih strank k novim levim začeli evropski socialdemokrati spogledovati s svojo levo tradicijo. In se iz neoliberalizirane formacije, ki sta jo utelešala Blair in Schröder (pri nas pa oponašal Pahor), ki ji je zgolj zaradi odsotnosti ponudbe avtentične levice do nedavna uspelo ohranjati precejšen del razočaranega levega volilnega telesa, spet premaknila na levo. To bi vrglo sedanjo neoliberalno Evropo s tečajev.

A tako gladko vseeno ne bo šlo. Stari, leninistično izobraženi levičarji vam bodo znali povedati, da ranjena žival najbolj grize. Predvsem pa uprizarja burke. Tako smo bili v zadnjem času priča dvema paradama absurda. Na eni so tisti, ki so skregali svetove, v Parizu demonstrirali združeno ljudstvo. In v prvi vrsti, strogo od množic ločene politične elite, je bil eden od najbolj zrelih kandidatov za ekskurzijo v Haag, izraelski premier Netanjahu. Še bolj absurdno je bilo praznovanje obletnice osvoboditve Auschwitza. Na praznovanje sedemdesete obletnice osvoboditve taborišča so bili povabljeni praktično vsi evropski voditelji, razen predsednika države osvoboditeljev. Putina. So pa Poljaki povabili Ukrajinca Porošenka, ker da so, kot je rekla poljska premierka, ukrajinske formacije osvobodile Auschwitz. Kakšna neumnost! Res so prve prišle čete t. i. prve ukrajinske fronte, a to poimenovanje ne izpričuje etnične sestave, ampak področje delovanja. No, morda pa to ni neznanje, ampak aroganca. Porošenko je pač mali kolaborant proameriške alianse, Putin sovražnik.

In tako v Parizu kot v Auschwitzu sta bila v dobri veri, da sta med enakimi, zraven naša prva moža. Še več, Cerar, ki je doslej že večkrat potrdil, da v politiki ne razume prav veliko, je ošteval Ciprasa in Grke, kot da smo mi iz plemena gospodarjev, ne pa sužnjev. Kot da spadamo med izvajalce eksperimenta, ne pa med poskusne zajčke.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.