Obletnica konca vojne

Vlado Miheljak

15. 5. 2015  |  Mladina 20  |  Dva leva

»Mi smo se uprli okupatorju in smo se borili proti njemu. Oni so se z okupatorjem borili proti nam. Kaj tu ni jasnega?«
— Partizan Lojz Kajin, ki je 9. maja 1945 na belem konju prijahal v Ljubljano (Dnevnik, 9. 5. 2015)

Ko sem prejšnjo soboto v družbi prijateljev z roba Trga republike opazoval slavnostno prvo vrsto na proslavi 70. obletnice zmage nad fašizmom, ki je ni organizirala država, ampak ZZB NOV in mesto Ljubljana, sem rekel: »Poglejte ga, Boruta Pahorja. Enkrat klobasar, drugič izdelovalec nogavic, tretjič cestar, četrti pasji oskrbnik … Danes pa kar antifašist. Lep napredek.« Pa me je cinični prijatelj dopolnil: »Že, že, ampak pri tem bo ostalo le, če mu ne bo treba odpreti ust.«

Ko sem prejšnjo soboto v družbi prijateljev z roba Trga republike opazoval slavnostno prvo vrsto na proslavi 70. obletnice zmage nad fašizmom, ki je ni organizirala država, ampak ZZB NOV in mesto Ljubljana, sem rekel: »Poglejte ga, Boruta Pahorja. Enkrat klobasar, drugič izdelovalec nogavic, tretjič cestar, četrti pasji oskrbnik … Danes pa kar antifašist. Lep napredek.« Pa me je cinični prijatelj dopolnil: »Že, že, ampak pri tem bo ostalo le, če mu ne bo treba odpreti ust.« Kajti tisti trenutek, ko bi jih odprl, bi se začel za nerodnost in napako, ki se je pripetila pred sedemdesetimi leti, se pravi za zmago nad fašizmom, nasprotni strani opravičevati. Torej relativizirati stvari, ki se zdijo tudi preprostem partizanskemu konjeniku jasne: eni so se uprli nacifašističnemu okupatorju, drugi so z njim aktivno, s puško v roki, kolaborirali. Seveda se bodo takoj oglasili izzvani in prizadeti: šlo je vendar za taktično kolaboracijo. Ampak ti isti, ki govorijo afirmativno o taktični kolaboraciji, v isti sapi s prstom pokažejo na sporazum o nenapadanju med Hitlerjem in Stalinom oz. na sporazum Ribbentrop-Molotov kot na krucialni dokaz o ekspanzionističnih ciljih sovjetske Rusije do Poljske in baltskih držav. Že mogoče. A ključni motiv je bil vendarle kupovanje časa. Jasno je bilo, da je spopad z Nemčijo neizogiben, in ko je do njega prišlo, so dali Sovjeti toliko večji, pravzaprav največji prispevek k porazu nacizma. In prav isti, ki radi s prstom kažejo na Molotova, pozabljajo na zgodnejši Münchenski sporazum, na Chamberleina in Daladiera, ki sta s Hitlerjem in Mussolinijem sklenila hudičevo pogodbo, ki je pomenila razkosanje Češkoslovaške. A Münchenski sporazum je prižgal zeleno luč za vojaško reševanje ozemeljskih pretenzij nasploh, ne le Nemcem. Tudi Poljska, ki jo nenehno dajejo kot primer žrtve sovjetske ekspanzivnosti, je izkoristila »odprta vrata« Münchenskega sporazuma in 2. oktobra 1938 (torej skoraj leto pred paktom Ribbentrop-Molotov in posledičnim napadom na Poljsko) anektirala zaolško regijo v češki Šleziji (območje zahodno od reke Olše, kot pravijo Čehi, oz. Olze, kot pravijo Poljaki). In Madžari so hkrati odrezali velik kos južne Slovaške. Pa spet: marionetni slovaški režim je kasneje s svojimi formacijami (armada Bernolák) sodeloval z Wehrmachtom v napadu na Poljsko …

A kakorkoli, kljub velikim in pokvarjenim kupčijam, taktičnim zavlačevanjem, sprenevedanju … se je proti nacističnemu monstrumu dokaj hitro oblikovala velika zavezniška fronta. Upor proti zlu, ki je z vzponom fašizma, ki je predstavljal totalitarizem onkraj vseh totalitarizmov, grozil Evropi in civilizaciji, je bil pomembnejši od velikih razlik med zahodom in Sovjetsko zvezo. In 9. maja 1945 se je vojna končala. Zakaj končala? Ker je bil nacifašizem premagan. Ker je zmagalo zavezništvo. V katero pa niso bili vključeni vsi. Zato je premalo reči, da se je vojna preprosto končala. V njej je bilo treba zmagati.

Tisti, ki napačne odločitve v usodnih zgodovinskih trenutkih upravičujejo s taktično kolaboracijo, ne povedo, kaj bi bilo, če bi vsi povsod taktično kolaborirali. Potem bi že prej praznovali sedemdeseto obletnico konca druge svetovne vojne. Z drugačnim izidom in drugim akcentom.

A v Sloveniji nismo imeli korajže, da bi uradno praznovali zmago nad fašizmom. Cerar se proslave na Trgu republike ni udeležil. V Moskvo smo poslali dežurnega Erjavca. Na državni proslavi, kjer so obeleževali zgolj konec vojne, pa je slavnostni govornik dr. Brglez govoril o vsem, le o slovenskem uporu med drugo vojno skoraj nič. Vzel si je veliko časa za podroben opis junaštva dolgo zamolčanih tigrovcev. A zdi se, da bolj zato, da je lahko kar najbolj zaobšel središčno vprašanje, kaj se je dogajalo med samo vojno. Partizane je omenil v enem stavku. Kdo partizani? Kaj partizani? Zakaj partizani? S kom partizani? Niti besede o tem, da so bili partizani sestavni in pomembni del velike zavezniške koalicije, kar je Slovenijo uvrstilo med zmagovalce. In niti z besedo ni omenil, da je obstajala druga stran, ki je kolaborirala z okupatorjem in nacizmom, ki ni bila formirana zgolj na uporu proti rdečemu terorju, kot racionalizirajo za nazaj, ampak je bila osmišljena na fašistoidnih, antisemitskih idejah v času, ko (v mesecih pred vojno) v take artikulacije še ni bila prisiljena, in tudi potem, ko ni bila več prisiljena. V Slovencu je 20. aprila 1945 ob Hitlerjevem rojstnem dnevu izšel prigodni zapis, ki ugotavlja: »Evropski narodi zro na Führerja kot preporoditelja, ki je vsem zdravim evropskim narodom razkrinkal povzročitelja grozeče nevarnosti, ki so tlele v skupni zaroti boljševizma in židovskega bogastva.« In prezident Rupnik je le teden dni pred Hitlerjevim samomorom prek istega časopisa resignirano rekapituliral poraz, češ da je žal pri nas »trezno mišljenje prevpila ulica, katerega čustva so si prisvojili plačani propagatorji boljševiškega satanizma svetovnega židovstva«.

Po zamolčanju korenin avtentičnega slovenskega fašizma, ki je močno zaznamoval vojno v Sloveniji, se je naš slavnostni govorec dotaknil dogajanj ob koncu vojne in po njej ter citiral Prešerna, češ da »Slovenec že mori Slovenca brata …«. V interesu resnice bi moral Pesnika parafrazirati in napisati oz. prebrati, da je žal tudi v dneh po koncu vojne »Slovenec še moril Slovenca brata«. Rihta bratomorne vojne se pač ni začela 9. maja 1945. Morije ob izteku vojne ni mogoče upravičiti, mogoče pa jo je pojasniti. In predvsem zaključiti z dostojnim pokopom vseh mrtvih, ustrezno ureditvijo množičnih grobišč, s postavitvijo dolgo napovedovanega in nikoli realiziranega obeliska sprave … Vse to je aktualna naloga vsakokratne oblasti. Ta čas tiste, ki ji pripada slavnostni govorec.