Pokopljimo vendar mrtve

Vlado Miheljak

26. 5. 2017  |  Mladina 21  |  Dva leva

»Tudi mi na Madžarskem vemo, da ima postkomunističen svet dva zakona: prvi zakon je, da se tovariši ne izgubijo in se samo pretvorijo. Drugi zakon je, da če jih preženejo skozi vrata, priplezajo nazaj skozi okno.« — Viktor Orban v pozdravnem govoru na kongresu SDS v Mariboru ni izrecno povedal, ali ima v mislih svojega gostitelja

»Jaz sem rabil stranko, stranka pa predsednika.« — Pokojni Janez Drnovšek o tem, kako je nastala ohlapna koalicija med njim in liberalnimi demokrati

»Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.« — Jn 11,25

Kdo si? Jaz sem Laura Palmer. Ampak Laura Palmer je mrtva. Mrtva sem, vendar živim. — Laura Palmer v ponovnem zagonu (o)kultne Lyncheve nadaljevanke Twin Peaks 

Pred kratkim sta se zgodila partijska kongresa, ki razgaljata stanje duha v slovenski politiki. Pred mesecem so v Ljubljani uprizorili obredni ritual obujanja od mrtvih stranke LDS, pred tednom pa so v Mariboru na kongresu SDS podelili nesmrtnost Janezu Janši, kot jo je Norman Bates svoji posušeni materi. V obeh primerih so spregledali, da nečesa, kar je mrtvo kot kamen, ne moreš oživiti; ne moreš obuditi mrtvaka, kot je domnevno Jezus v Betaniji vrnil v življenje umrlega Lazarja. Tega problema se slabo zaveda celo Lynch, ki je po 25 letih otvoril tretjo sezono kultne nadaljevanke Twin Peaks. Sploh pa se tega ne zavedajo tisti, ki slepo verjamejo, da je blagovna znamka LDS še vedno dobra popotnica za novo kariero in novo politično življenje. Prej nasprotno, ime velike stranke je breme. Stara, »ožja LDS«, ki je nastala iz tvornega sodelovanja predosamosvojitvene ZSMS in civilnih gibanj, bi se morebiti lahko obnavljala in po padcih spet postavljala na noge ter nekako životarila. »Širša LDS« je možnost posmrtnega življenja zapravila na samem začetku. Dva dogodka, dva vrhunca, sta bila dejansko začetek njenega konca. Prvi je bil prihod hiperpragmatičnega, vrednostno in politično slabo profiliranega Janeza Drnovška na čelo stranke. V tistih »davnih časih« sem zapisal krilatico, ki je kasneje nekako ponarodela, da je na čelo nekoč profilirane stranke, ki je zaznamovala obdobje prehoda, prišel človek brez barve, vonja in okusa. Kar je stranki prineslo uspeh, a odneslo identiteto. 

Drugi dogodek pa je bil združitveni kongres marca 1994, ko je stara LDS verjela, da so se ji pridružile DS, Socialistična stranka in Zeleni – ekološko socialna stranka. Slednji pa so naivno verjeli, da so se združili na enakovredni osnovi. Te razlike med domorodci in prišleki niso bile nikoli zares presežene. Bolj personalni kot politični peklenski koktajl je dejansko bil zadnji udarec prej profilirani stranki. In smrtni udarec levoliberalni Sloveniji nasploh. Kako sicer misliti stranko, v kateri so bili ob liberalnodemokratskih domorodcih (Školč, Anderlič, Gantar, Golobič ...) po novem še Bavčar, Kacin, Rupel etc. Ne gre! Pravzaprav je nekaj časa celo šlo. Da eksplozivne mešanice ni razneslo, je zagotavljal po eni strani tehnokrat Drnovšek, ki ni imel identitete staroselca, po drugi strani pa zaporedne volilne zmage in mandatarstvo. Ko sta oba pogoja pošla, je stranka, ki je bila, kot se je dolgo zdelo, obsojena na oblast, razpadla. Pred kratkim je bil na RTVS predvajan zanimiv dokumentarec Mojce Šetinc Pašek o Drnovškovi eri (Pozabljena umetnost vladanja, TVS 16. 5. 2017). Najbolj zanimivo je bilo, da so kot znotrajstrankarski pričevalci nastopili tisti, ki so stranko razgrajevali, ki so jo ubijali, in jo potem ko se je Drnovšek umaknil iz stranke v predsedniško palačo, dokončno »ubili«. Dokler je bil Drnovšek prisoten, kolikor je pač bil prisoten, saj si stranka in njen predsednik od vsega začetka nista delila spalnice, je bil svojevrsten amortizer, ki je prestrezal presežno negativno energijo, ki je vseskozi vladala v stranki. Sploh je bila liberalna demokracija svojevrsten fenomen. Če je za druge stranke veljalo in velja visoka stopnja homogenosti, enozvočnosti in soglasnosti, ki jo zmotijo edino oporečniki, ki so v istem hipu odpadniki, je bilo v liberalni demokraciji drugače. Tam so nenehno udrihali eden čez drugega, ena skupina proti drugi, vsak in vsi proti vsakemu in vsem ter hkrati vsi proti enemu – namreč ljubljenemu vodji, kot so Drnovška cinično in hkrati ljubkovalno poimenovali. To vedenje je imelo v stranki, v kateri je bilo veliko navidezne notranje demokracije, a je hkrati vladala popolna uveljavitev Drnovškove volje in želje, bolj terapevtsko kot politično naravo. Vse dokler se ni sprostila tekma za njegovo dediščino. A ker je to sovpadalo z relativnim porazom na volitvah (Ropova LDS je leta 2004 dosegla drugo mesto z odličnih 22,8 % glasov), je bil razpad nezaustavljiv. Stranka ni bila narejena za življenje v opoziciji. Ni bila narejena in usposobljena za ukvarjanje same s seboj.

LDS ne obstaja več. Obstaja pa volilno telo, ki je tvorilo jedro stranke ljudskih razsežnosti. To se je po razpadu LDS selilo iz ene izbire k drugi. Najprej k SD, kasneje k Jankoviću, nazadnje k Cerarju. To volilno telo ima v Sloveniji še vedno daleč največjo specifično maso. A zmagovalca volitev lahko definira le, če ima koga izbrati. Ta čas možne izbire ni na obzorju. Res pa je, da je do volitev še kar nekaj časa.

A ker se namenjamo v kratkem odkriti spomenik sprave, ki je tako lep in domiseln kot slovenska politika, velja spomniti, da sprava ni namenjena temu, da mrtve obudi k življenju, ampak da jim pusti umreti.