Predsednik Proteus

Vlado Miheljak

28. 7. 2017  |  Mladina 30  |  Dva leva

»Prave novinarje je treba razlikovati od lažnih novinarjev, ki podpirajo terorizem in pomagajo teroristom. Če opravljate novinarsko delo, to še ne pomeni, da ste storili kaznivo dejanje.«
— Turški zunanji minister Mevlüt Çavuşoğlu meni, da biti novinar sicer ni spodobno, ni pa tudi greh.

»Takoj so angažirali družbenopolitično medijsko morilko z @Dnevnik_si«
— Zasvojeni tviteraš Janez Janša nasprotno meni, da biti novinar ni le nespodobno, ampak je tudi greh.

Slovenski žurnalizem ima nenehno težave s politiko. Pravzaprav kar s seboj. Namreč, ne dojame stare, velikokrat izpostavljene resnice, da med politiki in novinarji ni enakopravnega partnerskega razmerja. No, lahko je ljubezensko. A razmerje je neizogibno sadomazohistično. Ali tepeš ali si tepen. Vloge v takšnem razmerju sicer načelno lahko prehajajo, a vsaj pri nas so pretežno novinarji tisti, ki se izpostavljajo sadističnim praksam politikov. To se je najlepše videlo v prvem Janševem mandatu, ko so se novinarji prebudili in organizirali, ko je že bilo bolj ko ne prepozno. Najprej so brez izstreljenega naboja privolili v totalno uredniško preobrazbo, šele potem so se organizirali in uprli. Ne-odziv na zadnji, a ne poslednji trumpovski tvit Janeza Janše, tokrat proti Dnevnikovi novinarki Metki Roglič, kaže, kako nesamozavestni in neodločni so slovenski novinarji. Takšnega izpada ne bi smel preživeti. Pravzaprav bi moral biti že zdavnaj politični mrlič. Nazadnje takrat, ko se je podobno spravil na televizijski novinarki Mojco Pašek Šetinc in Eugenijo Carl. Če bi naletel na zid, mogočen kot spomenik sprave, na enotno solidarno fronto ozaveščenega novinarstva in medijev, tudi ob nesebični pomoči peščice svojih korporativnih novinarjev in medijev pač ne bi preživel.

A če novinarji ne znajo zaščititi niti sebe, če niso sposobni enotne fronte stanovske solidarnosti – neredko namesto njih za njih dvigajo glasove ljudje zunaj medijev –, potem ni pričakovati, da bodo igrali svojo temeljno vlogo psov čuvajev, ki v imenu javnosti in za interes javnosti nadzorujejo politična dejanja.

In manko kritičnega žurnalizma je čutiti v vseh segmentih javnega. A podoba javnega je medijska konstrukcija. Tudi podoba politike, politikov in političnega. Kljub temu da se komunikacijski kanali vse bolj širijo in so vse širše dostopni, so še vedno standardni mediji tisti, ki definirajo področje boja. Zato lahko rečemo, da je tudi sodobna politična kampanja bitka v medijih in bitka za medije. Marginalizirani kandidati imajo tako kot favorizirani na voljo večino t. i. novih orodij in kanalov. V čem je razlika med Damjanom Murkom in Borutom Pahorjem; kaj naredi razliko, zaradi katere vnaprej vemo, da bo Pahor zelo verjetno zmagal, Murko pa odpadel? Kakšne velike razlike v kakovosti ni. Resda Pahor bolje igra bobne, Murko pa lepše poje, a ta razlika je irelevantna. Oba imata precej podoben mentalni horizont, oba imata Facebook in Twitter račun.

Standardni medijski sistem je še vedno eden ključnih podsistemov družbe. Ravno klasični mediji dosežejo, da postane materialna oz. stvarna politika abstrakcija, simbolična politika pa stvarnost. Pri tem razumemo stvarno politiko kot dejansko politično odločanje in delovanje, simbolično politiko pa kot predstavitev oz. posredovanje same politične volje in akcije. Simbolična politika je torej nekakšna strateška inscenacija politične realnosti. Pojem simbolične politike je že pred desetletji uvedel politolog Murray Edelman in z njo zaobsegel postopke oblikovanja politične javnosti, v kateri skušajo akterji na tak način predstaviti politično voljo in akcijo, da bi dosegli odobravanje in legitimiteto; je torej nekakšen postopek sinhronizacije razumevanja (politične) realnosti med političnimi akterji in publiko.

Ključni del in pogoj politične javnosti, v kateri se simbolno posredovanje med akterji in publiko odvija, so mediji. Brez medijev torej ni sodobne politike in brez medijev tudi ni sodobne politične kampanje. Na koncu odločajo volivci, a odločajo zgolj med tistim, kar jim ponudi in kakor jim to ponudi medijska prezentacija. Trumpa si niso izmislili volivci niti ga niso izsledili na Twitterju. Zaradi slednjega ni niti Trump zmagal niti Clintonova izgubila.

Zato tudi dejansko ne bo odvisno od volivcev, kdo bo zmagal na jesenskih predsedniških volitvah. Ampak od medijev. Pahorju je uspelo, da je vnaprej izločil vsakršnega resnega kandidata, da bi šel v tekmo. Kakšno tekmo? Čiščenja pasjih iztrebkov, polaganja asfalta, odvažanja smeti, nategovanja hlačnih nogavic, napihovanja klobas ...? Zato smo dobili nabor klovnov, burkačev, glumačev, ki se potegujejo, da bodo iz predsedniške palače in s predsedniškimi častmi počeli to, kar že počenjajo. Zabavljaštvo, ki veje iz razposajenega in patološko narcisoidnega Pahorja, je standard, ki so mu ga omogočili in utrdili mediji. Delno, ker so sami fascinirani nad tem njegovim nastopanjem. Delno, ker so lenobno nepozorni. Tako se nihče ni obregnil ob dejstvo, da je kot predsednik države (in kot tak je bil predstavljen!) izkoristil mlajšega polnoletnika Luko Dončića (šele februarja je fant dopolnil 18 let!), da se je lahko slikal na slovitem Realovem stadionu Santiago Bernabeu in se v klubski garderobi postavil v značilno pozo Ronalda ter bedasto fotko spravil v javnost. Upajmo, da je vsaj potoval in bival v Madridu na svoje stroške. Nihče, noben medij ga ni vprašal, na kakšni misiji je bil tam, kaj je hotel z debilnim nastopaštvom doseči. Tako kot tudi nihče ni problematiziral, da na terenu rešuje človeške ribice in da kot poveljnik Slovenske vojske izzove na tek poveljnico vojašnice v Vipavi. In – pomislite! – zmaga. Zaradi pomanjkanja relevantnih vprašanj bo zmagal tudi na jesenskih volitvah.