Il Salvatore

Vlado Miheljak

22. 2. 2019  |  Mladina 8  |  Dva leva

Duce. V trenutku, ko je slovensko ozemlje, zasedeno po Italijanskih oboroženih silah, postalo del Velikega kraljestva Italije, izražamo v imenu vsega slovenskega prebivalstva Njegovemu Veličanstvu Kralju in Cesarju najspoštljivejšo vdanost in izrekamo Vam, DUCE, vso našo zahvalnost za plemenite in posebne ukrepe, ki ste jih uvedli za naše ozemlje in ki bodo za nas varno jamstvo življenja in zagotovitev bodočnosti našega prebivalstva.
Spoštovanje našega jezika in naše kulture priča, s kako vzvišenim pojmovanjem rimske pravičnosti ume Fašistična Italija vladati narode, ki so pod njenim varstvom. DUCE, slovensko prebivalstvo bo dokazalo še bolj v dejanju svojo zahvalnost in vso svojo lojalnost. 
— Vrhovni slovenski politiki katoliške provenience s prvopodpisanim dr. Markom Natlačenom so leta ’41 izrekali zahvalo in vdanost ob italijanski zasedbi Slovenije (Slovenec, 3. 5. 1941)

Matteo Salvini: »Otrok, ki so ga ubili nacisti, ni drugačen od otroka, ki so ga ubili komunisti. Zločinci so nosili rdečo zvezdo!« Zločin je zločin in g. Salvini je v teh dveh stavkih povedal vso resnico, ki jo levičarji ne prenesejo. Zato Matteo Salvini zasluži vse spoštovanje!
— Branko Grims leta 2019 izreka zahvalo in vdanost novemu italijanskemu fašizmu (12. 2. 2019)

Danes smo skupno pismo na @EP_President naslovili SLO in HR MEP @ EPPGroup. Pozdravljamo sicer njegove besede obžalovanja vendar zahtevamo jasno opravičilo in umik izrečenega. Ter skupen poklon žrtvam vseh totalitarnih režimov tudi v SLO in na HR.
— Krščanski demokrat Lojze Peterle izkorišča priložnost, da še enkrat relativizira in nivelira fašistične zločine (Twitter, 12. 2. 2019)

Fašizem je bil prej. Ne le prej od komunističnih ali – če hočete – partizanskih represalij, celo prej od nacizma. In med prvimi žrtvami so bili otroci. Devetnajstega marca 1921 so fašistični skvadristi iz vlaka na historični progi Parenzana iz poreške smeri pri Strunjanu objestno streljali na otroke, ki so se igrali ob progi in mahali potnikom. Zadeli so jih sedem. Renato Brajko in Domenico Bartole sta zaradi strelnih ran umrla, dva otroka sta ostala invalida. Nihče ni bil nikoli obsojen. V fojbah mešana slovensko-italijanska zgodovinska komisija ni potrdila domneve o poboju otrok, o kateri govori Salvini (vprašljiv je morda en primer), so pa otroci zagotovo umirali v italijanskih koncentracijskih taboriščih na Rabu, v Gonarsu in drugje. Skupaj krepko več kot sto mlajših od 10 let. Sedanja italijanska politika vidi grozodejstva komunizma in nacizma, ne prepozna in ne prizna pa zločinov fašizma. Ki so bili vzrok, ne posledica vseh medvojnih, povojnih in celo predvojnih zločinov. Veliki Tajanijev in tudi Salvinijev vzornik in zaveznik Silvio Berlusconi je leta 2003 v intervjuju, ki ga je za revijo The Spectator dal v udobni senci slovite letne rezidence na Sardiniji, govoril, da razume, da je treba iraško ljudstvo, ki je 40 let živelo v diktaturi, naučiti demokracije. Na provokativno novinarsko vprašanje, ali torej tako, kot je bilo treba po drugi vojni tega naučiti Italijane, je zgroženo odgovoril, da je bila fašistična diktatura vendar dobrodušna: »Mussolini ni nikogar umoril. Mussolini je pošiljal ljudi na počitnice v izgnanstvo.« Kako so bile videti obvezne počitnice, najbolje pričajo ohranjene fotografije otrok, ki (leta 1942 ali 1943) nemočni ležijo na skupnem ležišču v zasilni bolnišnici nekdanjega hotela Adria na Rabu. Še podobe otrok iz Auschwitza niso tako strahotne. Berlusconi, Salvini, Tajani so simptomi neke potlačene travme. Italija ni nikoli izpeljala defašizacije, kot je Nemčija denacifikacijo.

Ampak vse to je znano. Ni prvič in gotovo ne zadnjič, da italijanski (post)fašizem kaže na druge, preusmerja pozornost. Ne odreče se niti ozemeljskim pretenzijam. Zanimivejši in šokantnejši je odziv slovenske politične javnosti. Vlada in celo Pahor sta se tokrat odzvala primerno, na desnici pa so ponavljali vajo iz leta ’41. Peterle je videl predvsem priložnost, da med vzroki in posledicami postavi enačaj, ekvivalenco, ekvidistanco. Fašizem in nacizem ga zanimata zgolj toliko, kolikor mu odpirata prostor, da obsodi tisto, kar je zanj zares in edino problem – komunizem in partizanstvo. A še korak dlje so šli Janša, Grims in medijski pogon njune stranke. Sedaj niti več ne skrivajo, da so del iste zgodbe. Del retorike in dejavnosti novega evropskega fašizma. Ni kaj. Salvini je za slovensko desnico kot naročen, kot znamenje z neba. Priimek Salvini menda etimološko korenini v besedni zvezi »Salvi in Dio«. (Od)rešeni v bogu. Bo kar držalo.

P. S: Seveda se v zvezi z navedeno izjavo zahvale in vdanosti slovenskih politikov in še bolj z izjavo nadškofa Rožmana vedno najdejo dežurni zgodovinarji, ki pravijo, da so potvorjene in vsiljene. Gotovo. Tako kot je bilo vsiljeno Janševo romanje v Jajce, ponarejena njegova prošnja za sprejem v partijo, neizogibno njegovo članstvo v stranki, katere člani so, kot je pred dnevi zapisal, »v nekaj mesecih pobili več Slovencev kot fašisti v 20 letih«. Je to samoovadba zanosnega člana zločinske organizacije?