Drugi Vranov let

Vlado Miheljak

4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Dva leva

»Ena takih družin je bila tudi družina Pollak, ki je živela v vili na Erjavčevi cesti 29. Pavel Pollak je bil veletrgovec z žitom in prav on je leta 1925 zgradil družinsko vilo. V njej je živel s soprogo Marijo (rojeno Ješe) in otroki Nives, Tanjo in dvojčkoma Rikom in Fedorjem. V noči z 11. na 12. september 1944 so v hišo prišli agenti domobranske policije, jih aretirali in predali Nemcem v sodnijsko-gestapovski zapor. Edini, ki jim je ušel, je bil Fedor, tedaj star 17 let, ki je bil v partizanih.«
— Zabeležka o domoljubni gesti slovenskih domobrancev po spominih Rika Pollaka (Dnevnik, 19. 9. 2019)

»2. 12. 1943 je poveljnik slovenskega domobranstva, podpolkovnik Franc Krener, izdal naslednjo zapoved: ... Zapovedujem, da se v slučaju pristanka padobrancev ti nemudoma aretirajo in material zapleni. Pobeg pristalih padobrancev se mora na vsak način preprečiti. Ujeti padobranci se morajo zvezani, z zaplenjenim orožjem in drugim materialom takoj izročiti po izvršenem zaslišanju s poročilom Dem Höheren SS und Polizeiführer
– Führungstab für Bandenkämpfung (višjemu vodji SS in policije, štabu za bojevanje z bandami).« (...)

»9. 3. 1944 je štab 7. korpusa Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije izdal navodilo: Zavezniške letalce, ki so živi prišli v naše roke, morate smatrati kot naše goste in jim takim iti na roke v vsakem pogledu.«
— (Vir: Matija Žgajnar, Reševanje zavezniških letalcev in vojnih ujetnikov, v: Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodovem spominu, Slovenski zbornik 2007)

A komu še vedno ali že spet kaj ni jasno? Dobro, bila je vojna, ki sama po sebi prinese zločine in gorje. Ne redko na vseh vpletenih straneh. A to še ne pomeni, da so vse strani izhodiščno enako krive in odgovorne. V konkretnem primeru ljubljanske judovske družine Pollak je zadeva enoznačna, da bolj ne more biti. To nima z lajnami o partizanski uzurpaciji in instrumentaliziranju upora nobene zveze. Antisemitizem, ki je pripeljal tudi do čisto konkretnih pregonov slovenskih Judov, je bil v samem jedru domobranskega gibanja. General Rupnik je nenehno izvajal variacije na temo »satanizem svetovnega židovstva«. In domobranstvo je, po drugi strani, striktno nastopalo kot zaveznik »najboljših vojakov na svetu in njihovega velikega Führerja« (tako dobesedno Rupnik). Pokojni Ivan Oman je leta 2012 v škandaloznem govoru ob 70. obletnici ustanovitve prvih vaških straž v Šentjoštu prostodušno razkril naravo domobranstva. Češ, Slovenija je imela v usodnih časih dve slovenski vojski. »Tista prosovjetska je triumfirala leta 45, druga, ki si je prizadevala za demokratično Slovenijo, je izgubila vojno tisti hip, ko je kralj podpisal sporazum, in je bila leta 45 pobita. Zmagala pa je 45 let po smrti, na cvetno nedeljo leta 90 z volitvami, ko smo dobili demokratično Slovenijo.« Nagovor je vse prej kot nedolžen. Iz njega sledi, da se je nova demokratična Slovenija oblikovala na izročilu fašizma, kolaboracije, aktivnega antisemitizma, antiliberalizma slovenskega domobranstva.

Ampak, kakorkoli. Tako domobranci kot partizani so sodelovali z zavezniki. A vsaki s svojimi. Domobranci so sestreljene pilote izročali svojim zaveznikom. Nemcem. Nacistom. Partizani so sestreljenim pilotom pomagali, jim omogočali okrevanje in odhod nazaj v zavezniške formacije v Italijo. To so zgodbe o usodnih odločitvah. Po eni strani zgodbe zgodovinsko in moralno zavržnega, po drugi strani epopeje kreposti, tveganj in odločitev. In zgodbe so neredko filmske. Morda najbolj tista, komaj znana, ki še čaka na atraktivno ekranizacijo, o t. i. Vranovem letu. Kot je zabeležil Ralph F. Churches v knjigi »A Hundred Miles as the Crow Flies« (v slovenskem prevodu: Vranov let v svobodo), ki opisuje, kako so partizani pričevalca, skupaj z več kot sto avstralskimi in drugimi zavezniškimi ujetniki osvobodili iz ujetništva v delovnih taboriščih v okolici Maribora in na Pohorju ter jih 14 dni in predvsem noči spravljali po 250 km dolgi poti skozi gozdove, po brezpotjih, čez Savo na osvobojeno ozemlje v Beli krajini, kjer so jih z zavezniškim letalskim transportom spravili v Italijo. In bolj kot Nemci so njihovo pot na svobodo ogrožali domobranci ...

O. K. Vsak čas ima svojo kolaboracijo. Tudi zatiskanje ušes, prekrivanje oči, mašenje ust ob nenehnih in vse bolj pogostih in vse bolj patoloških izpadih predsednika Pahorja so oblika kolaboracije; kolaboracije njegove stranke, njegovih podpornikov, tudi večinskih medijev ... Ne le, da se jim ne zdi problematično njegovo apriorno zavračanje kandidature Turčije in Ukrajine za vstop v EU, ob hkratnem izkazovanju naklonjenosti njihovim spornim, avtoritativnim voditeljem. Celo ob izpadih seksizma, ki je v zadnjem času univerzalno občutljiva tema, ki ne dopušča tolerance, obnemijo. Nedavno je Pahor spet pisno in vizualno dokumentiral svojo ujetost: »Špela me je fotkala, kako nekaj radovedno gledam iz hotelske sobe v Bernu, kjer je bil na voljo tudi daljnogled. Sprva sem sicer res občudoval Eiger, 3970 m, potem pa me je prevzela privlačna atletinja, ki se je ogrevala na bližnjem stadionu.« Ni šlo za razmeroma neproblematično razmerje med razkazovalci (prodajalci) lastnega telesa in pojave ter uporabnikom na kakšnem mehko- ali trdoerotičnem portalu. Šlo je za grob poseg v zasebnost neke tretje osebe. Za vsiljivo voajerstvo, do katerega vsaj v njegovem (političnem) svetu ne bi smelo biti tolerance.

Mar njegovi podporniki v svoji preračunljivosti očitno res ne premorejo več elementarne empatije? Pahor je v stiski, je v hudih identitetnih težavah. Je ujetnik samozazrtosti in potrebuje pomoč, ne podporo ... Tako kot Janša prek družbenih omrežij vsak dan razkazuje patološko sovraštvo, Pahor razkazuje patološko ljubezen. Ljubezen do sebe.