Bolje ne bo nikoli

Vlado Miheljak

17. 4. 2020  |  Mladina 16  |  Dva leva

»Ne, ta pandemija ni vojna, nasproti si ne stojijo narodi, nasproti si ne stojijo vojaki, to je preizkušnja naše človečnosti.«
—Nemški predsednik Steinmeier poudarja, da pandemija ni vojna (TVS, 11. 4. 2020) »

... Od samega začetka, vse od razglasitve naše neodvisnosti in od vojne za Slovenijo, še nikoli nismo bili v težjem položaju. ... Nevarnost je hujša kot v klasični vojni, razen če je v njej uporabljeno biološko orožje. ... želimo biti seznanjeni s tem, kar se dogaja neposredno na bojišču oziroma na terenu ...«
— Slovenski premier Janša pandemijo razume kot vojno (17. in 19. 3. 2020)

»Žena mojega bratranca ima tekstilno podjetje in tako jaz kot 70 odstotkov Kozjancev nosi njegovo ali njihovo spodnje perilo. So dobavitelji, eni od številnih v domači proizvodnji. In delajo transparentno.«
— Minister Počivalšek o primernosti družinskega podjetja za posle z državo (TVS, 10. 4. 2020)

»Po tej krizi nič več ne bo, kot je bilo.«
— Janez Janša (TVS, 17. 3. 2020)

Krilatico, da nič več ne bo tako, kot je bilo, ponavljajo kot mantro predstavniki politike, od Janše do Kacina. To posredujejo kot obliko svarila, pravzaprav grožnje, kot apokaliptično napoved. No, sam sem še večji pesimist. Bojim se, da bo (kmalu) spet vse tako, kot je bilo. Da se bosta po šoku dom in svet spet povrnila v staro kolesje. Da ne bo prišlo do nujnih strukturnih sprememb. Da se ekonomski, socialni, zdravstveni ustroj ne bodo spremenili. Bojim se torej, da iskanje normalizacije pomeni iskanje najhitrejše poti vrnitve v vsakdanjo patologijo političnega življenja. Tako že iščejo argumente, zakaj se je kljub visokim zdravstvenim tveganjem treba vrniti na delovna mesta. Kako spet pripeljati suženjsko delovno silo za sezonska dela v kmetijski proizvodnji ... Kako racionalizirati izdatke za socialno in zdravstveno zaščito prebivalstva ... Kako odreči denar sferi kulture in umetnosti, nevladnim organizacijam, kritičnemu družboslovju in humanistiki ter vsem nepridnim sferam civilne družbe ... In spet bosta SDS in NSi zagovarjali privatizacijo zdravstva, čeprav se je ob pandemiji še enkrat in še bolj nazorno pokazalo, da so največje težave v tistih razvitih deželah, kjer je zdravstvo najbolj privatizirano. Denimo, Združene države, medicinska in farmacevtska velesila, so se že zlomile; nimajo namestitvenih zmogljivosti, nimajo osebja, nimajo opreme, nimajo zaščitnih sredstev, umrle ljudi brez svojcev pokopavajo v skupne jame ... in doživljajo epidemično katastrofo, kakršne pozna tretji svet.

V senci teh velikih protislovij in aporij domači politiki z avtoritarnimi ambicijami izkoriščajo stanje, ki omogoča več svobode v vzpostavljanju izrednih ukrepov, medijskega nadzora, izjemnega socialnega in mobilnostnega nadzora nad prebivalstvom, kot sicer. In iz tega razmerja se je skotil tudi škandalozni odziv vlade oziroma MZZ na opozorila komisarke Sveta Evrope za človekove pravice Svetu ministrov, ki je bil deležen v državnem zboru obravnave dveh odborov (za zunanjo politiko in kulturo), a se je izteklo kot čista polomija in izgubljena priložnost za predlagatelje.

Že ob uvodni obrazložitvi razlogov za sklic nujne seje so uvodničarji izkazali popolno nepripravljenost. In se pustili zvabiti na cenene limanice. Namreč zunanji minister Logar jim je arogantno in poniglavo odpredaval, kaj je depeša, ki da ta dokument ni, potem pa pospravil torbo ... in odšel. No, na to opozicijski poslanci, sklicatelji seje, niso mogli vplivati. Nerazumljiva pa je bila odločitev, da sejo nadaljujejo potem, ko se je zunanji minister odločil ignorirati svojo obvezo do državnega zbora. Sploh pa se opozicija ne bi smela toliko oziroma izključno ukvarjati s SDS. SDS deluje točno tako, kot se od nje pričakuje, kot je napovedala, kot jo poznamo: avtoritarno, nedemokratično, ideološko, zaslepljeno, klinično obsesivno. Ukvarjati bi se morali predvsem s tistimi, ki so z alibijem »storimo še kaj dobrega za Slovenijo« preračunljivo vstopili v koalicijo, ne glede na zaveze volivcem na zadnjih in obljube po zadnjih volitvah. In so lahkotno požrli svoje pogoje za vstop v koalicijo ter dopustili, da je kljub visoki korupcijski hipoteki in aktivnim preiskovalnim postopkom Janševa stranka prevzela notranje ministrstvo in nadzor nad policijo. In tudi tokrat se člani obeh komisij iz poslanskih skupin DeSUS in SMC, razen v kratkih proceduralnih pripombah, sploh niso oglasili. Menda (v šesturni razpravi!) niso prišli na vrsto. In če so se še v petek podrejeni člani Janševe koalicije ograjevali od spornega pamfleta, s katerim niso bili seznanjeni, in se pridušali, da bodo že na prvem naslednjem sestanku vlade v soboto zahtevali pojasnilo, sankcije za odgovorne in preklic, je sedaj jasno, da česa takega ne bomo dočakali. Še k besedi se ne upajo priglasiti. Prav bi pa bilo, da bi novinarji (navsezadnje gre za njih, kajne?) vztrajno in potrpežljivo ponavljali že zastavljena vprašanja. Jih brez milosti pribijali na križ. Tako zelo in tako vztrajno, da bo Počivalšek prisiljen zase, za Kozlovičevo, Kustečevo, Zorčiča, pa za Pivčevo, Gantarja, Juršo ... za vse izprijene poslance in poslanke, ministre in ministrice iz vrst SMC in DeSUS v družinski firmi poleg naročenih zaščitnih obraznih mask nabaviti še spodnje hlače, s katerimi si bodo zakrili cele glave in identiteto, ko se bodo po sprostitvi omejitev gibanja spet sprehajali mimo nategnjenih volivcev.

Pač, kozjanske zaščitne gate.