Med ukano in licemerjem

Vlado Miheljak

10. 6. 2022  |  Mladina 23  |  Dva leva

»Sem naravnost zgrožen. To naznanja neke čudne čase. ... Ti seznami imajo zlovešč prizvok revanšizma in so slab začetek dela nove vlade, pa tudi odraz neznanja.«
— Gregor Virant, nekdanji Janšev sopotnik in sodelavec, o napovedi priprave poimenskih seznamov vseh novih zaposlitev in premestitev od 1. 1. 2020 (Siol.net, 4. 6. 2022)

»Poslanec Grims vladi Roberta Goloba očita, da je že v prvih nekaj dneh poteptala ustavo. In sicer s tem, ko je zahtevala sezname zaposlitev v času Janševe in Šarčeve vlade. … Grims je v izjavi za medije dejal, da so pri preverjanju zaposlitev prezrli, da je obdelava in zbiranje katerihkoli podatkov z namenom izvajanja političnih čistk med zaposlenimi očitno protiustavna. Gre za znake totalitarizma, meni.«
— Poslanec Grims zgroženo ugotavlja, da smo samo v nekaj dneh zdrsnili iz zgledne demokracije v času Janševega režima v postjanšistični totalitarizem (STA, 7. 6. 2022)

»Vlada je spremenila sklep o ustanovitvi NIJZ. Po spremembi je predvideno, da za čas do imenovanja strokovnega direktorja naloge strokovnega direktorja opravlja vršilec dolžnosti in ne več generalni direktor NIJZ, ki je trenutno Milan Krek. ... Prejšnja vlada je pred tem maja lani sprejela spremembo sklepa o ustanovitvi NIJZ, s katero je predvidela uvedbo položaja strokovnega direktorja. Naziv direktor pa se po takratni spremembi spreminja v generalnega direktorja.«
— Nova vlada je Kreka ukanila z janšističnimi metodami (STA, 7. 6. 2020)

Kdor je mislil, da bo sanacija države in družbe po odhodu Janeza Janše preprosta, hitra, učinkovita, a hkrati a priori neoporečna, se je uštel. Zdi se, da je med njimi (bil) tudi Golob s svojo ekipo. Namreč, celo usedline najbolj razvpitih totalitarnih in avtoritarnih režimov so se ohranjale še dolga leta po demokratični prenovi. Ne samo denacifikacija, defašizacija, tudi kasnejše čiščenje nekoliko bolj blagih režimov, denimo španskega frankizma, se je vleklo leta in leta, nevarnost recidiva pa je bila nenehna. Dolga leta vladavine pač spremenijo družbo v vseh porah in podsistemih. Sreča v nesreči za Slovenijo je bila, da izpričani hitrosti in intenzivnosti delovanja navkljub Janša ni mogel doseči tolikšnih strukturnih in kadrovskih sprememb, da bi se javno mnenje večinsko uklonilo radikalno spremenjenemu kurzu v kratki janšistični eri. Dve leti vladavine sta premalo. A hkrati veliko. Kadrovski in strukturni cunami Janševe vlade se bo čutil še dolgo. In predvsem se bo pokazalo, da Janša ni pustil za sabo le kakšne tempirane kadrovske bombe, ampak kar obsežno minsko polje. Toda kaj zdaj?

Vsaka sporna in neprimerna kadrovska rošada še ni protizakonita. Golobova koalicija se je zato znašla pred dilemo, ali dejanšizacijo reducira na odpravo nesporno nezakonitih posegov ali se loti vseh spornih manevrov. Če ostane pri prvem, ni naredila nič, če skuša počistiti vse sporne in neprimerne kadrovske rešitve, ki so pripeljale do izrazite dekvalifikacije in politizacije, je naredila preveč. Odločitev je res težka. Seveda pa se pri odločanju ne sme ozirati na moraliziranje kakšnega Viranta, ki je šele po Janševem padcu začel odkrivati domnevni kadrovski revanšizem in politizacijo. A ne Janševe vlade, ampak Golobove. Mož res ni kredibilen. Nikoli ni bil. No, še manj se gre ozirati na Grimsa, ki v napovedi revizije spornih nastavitev vidi nič manj kot teptanje ustave. Morda bi Janšev pogumni vojaček lahko šel pred parlament protestno brat ustavo, kot so jo svoj čas petkovi vstajniki, in čakat, da ga odnesejo policijski specialci … Ampak kakorkoli. Zadeva res ni preprosta. Zadnji manever, s katerim so politično nastavljenega Kreka, ki ni deležen podpore ne strokovne ne širše javnosti, postavili na stanski tir, je vsekakor učinkovit. A učinkovit v Janševem slogu. To pa pomeni, da se metode, ki jih je izvajal Janšev režim, prolongirajo. Enako bo še marsikaj in še z marsikom.

Saj se spomnite Pavla Carja? Mož je računalničar z doktoratom iz zgodovine. Ljubiteljsko je zbiral vojaška odlikovanja. In minister Simoniti je dosegel, da je tako rekoč brez referenc in potrebnih izkušenj za vodenje zavoda ter kljub nasprotovanju stroke in strokovnih organov zamenjal Barbaro Ravnik, dotedanjo direktorico Narodnega muzeja Slovenije, ki sta jo podpirala svet NMS in strokovni svet. Zamenjavo so dosegli z ukano. Spremenili so ustanovitvene akte, da so zadostili pogojem, ki jih zmore izpolniti želeni kandidat. Pravzaprav nič posebnega. Podobna zgodba se je v Simonitijevem času dogajala tudi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, Slovenskem etnografskem muzeju, Moderni galeriji … Je pa ta Pavle Car vsekakor car. Malo je manjkalo, pa bi nam čez poletje priredil razstavo, kakršne na Slovenskem še ni bilo. Vrhunska imena iz svetovne zakladnice umetniških tokov modernizma. Razstavo, ki bi se lahko primerjala s slovito Entartete Kunst Ausstellung. Razstavo konfisciranih del, ki so jo nacisti leta 1937 odprli v Münchnu, da bi prikazali izrojenost umetniških tokov in slogov ekspresionizma, dadaizma, kubizma, fauvizma, surrealizma … No, obstaja majhna, a pomembna razlika. Razstava v Münchnu je anatemizirala resnične avtorje, razstava v Ljubljani bi opozarjala na dvom o avtentičnosti domnevno njihovih del.

Kaj imata skupnega Krek in Car?