Komentar / Casablanca.si
(Začetek čudovitega prijateljstva?)
© Franco Juri
»18. 3. 1991 je bila ustanovljena operativna koordinacijska skupina za usklajevanje obrambnih priprav in zavarovanje slovenske osamosvojitve, ki je sprva delovala v tej stavbi. V vojni za Slovenijo leta 1991 je vodila obrambo države pred agresijo JLA.
Igor Bavčar, Janez Janša, Jelko Kacin, Miran Bogataj, Janez Slapar, Tone Krkovič, Vinko Beznik, Miloš Bregar, Miha Brejc, Pavle Čelik, Milan Domadenik, Marjan Fekonja, Franc Kokoravec, Jože Kolenc, Bogdan Koprivnikar, Lojze Kuralt, Damjan Kuzma, Andrej Lovšin, Rudi Merljak, Stane Praprotnik, Janko Tušek, Bojan Ušeničnik, Anton Vereš, Ludvik Zvonar in Franci Žnidaršič.« 18. 3. 2021
– Vlada Republike Slovenije – ob tridesetletnici slovenske države — Spominska tabla na Gregorčičevi ulici v Ljubljani
V ponedeljek smo se zbudili z vročo novico, da so v Ljubljani aretirali argentinska državljana. Ki pa nista bila Argentinca, ampak – ojoj – čistokrvna Rusa. Ki sta imela registrirano galerijsko dejavnost, a nista kolekcionirala in posredovala umetnin, ampak obveščevalne informacije o deželi gostiteljici. Vohuna, špijona, agenta! Še več, varnostni strokovnjaki in »strokovnjaki« so nam ob kapitalnem ulovu jeli pripovedovati, da je Slovenija zaradi geostrateškega položaja in članstva v mednarodnih zvezah izjemno privlačna za tuje agenture; da je zato pravo vohunsko gnezdo. Saj to je kot … kako že? Casablanca!? Hja, ne vem, no. Malo še počakajmo, kaj se bo iz velenovice izcimilo. Kaj naj bi sploh v Sloveniji, ki sama ne zna prikrivati nobenih, niti največjih državnostrateških skrivnosti, tuja agenta zbirala? Sta štela, koliko tankov in oklepnikov je ostalo v kasarnah in magacinih po širokosrčnih donacijah Ukrajini? In zakaj naj bi to Ruse zanimalo? Bodo, kot je namigoval veteran med agenti, ugotavljali, ali sta oblikovala »agenturno zvezo v okolju, v katerem sta delovala ...«?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
© Franco Juri
»18. 3. 1991 je bila ustanovljena operativna koordinacijska skupina za usklajevanje obrambnih priprav in zavarovanje slovenske osamosvojitve, ki je sprva delovala v tej stavbi. V vojni za Slovenijo leta 1991 je vodila obrambo države pred agresijo JLA.
Igor Bavčar, Janez Janša, Jelko Kacin, Miran Bogataj, Janez Slapar, Tone Krkovič, Vinko Beznik, Miloš Bregar, Miha Brejc, Pavle Čelik, Milan Domadenik, Marjan Fekonja, Franc Kokoravec, Jože Kolenc, Bogdan Koprivnikar, Lojze Kuralt, Damjan Kuzma, Andrej Lovšin, Rudi Merljak, Stane Praprotnik, Janko Tušek, Bojan Ušeničnik, Anton Vereš, Ludvik Zvonar in Franci Žnidaršič.« 18. 3. 2021
– Vlada Republike Slovenije – ob tridesetletnici slovenske države — Spominska tabla na Gregorčičevi ulici v Ljubljani
V ponedeljek smo se zbudili z vročo novico, da so v Ljubljani aretirali argentinska državljana. Ki pa nista bila Argentinca, ampak – ojoj – čistokrvna Rusa. Ki sta imela registrirano galerijsko dejavnost, a nista kolekcionirala in posredovala umetnin, ampak obveščevalne informacije o deželi gostiteljici. Vohuna, špijona, agenta! Še več, varnostni strokovnjaki in »strokovnjaki« so nam ob kapitalnem ulovu jeli pripovedovati, da je Slovenija zaradi geostrateškega položaja in članstva v mednarodnih zvezah izjemno privlačna za tuje agenture; da je zato pravo vohunsko gnezdo. Saj to je kot … kako že? Casablanca!? Hja, ne vem, no. Malo še počakajmo, kaj se bo iz velenovice izcimilo. Kaj naj bi sploh v Sloveniji, ki sama ne zna prikrivati nobenih, niti največjih državnostrateških skrivnosti, tuja agenta zbirala? Sta štela, koliko tankov in oklepnikov je ostalo v kasarnah in magacinih po širokosrčnih donacijah Ukrajini? In zakaj naj bi to Ruse zanimalo? Bodo, kot je namigoval veteran med agenti, ugotavljali, ali sta oblikovala »agenturno zvezo v okolju, v katerem sta delovala ...«?
Sem filmofil in sem gledal ničkoliko zgodb o agentih, o špijonaži, o državnih skrivnostih. Za vsak primer sem takoj po večerni novici na TV na polici poiskal DVD s slovito Casablanco in si jo še enkrat ogledal. Iskal motiv in smisel, vzporednice z enim najbolj romantičnih vohunskih filmov vseh časov. Pač, enim redkih, iz katerih poznamo dialoge, tudi če smo filmsko naracijo že nekoliko pozabili. Vsekakor scenarij slovenske Casablance ni domišljen. Iz tega ne bo mogoče narediti kakšne dobre zgodbe. Še kraj zločina je v neki neprivlačni poslovni stavbi. Pa saj ni nujno, da je ravno Rickov bar s pianistom Samom, ki trga srca z As Time Goes By. Že kakšna galerija, starinarna v stari Ljubljani ali pa vsaj krojaška ali čevljarska delavnica, kot je to v številnih dobrih angleških špijonskih filmih, bi bila bolj fotogenična in privlačnejša kulisa kot tista siva poslovna hiša.
Zato me novica ni zares presunila in pritegnila, čeprav sta Nova TVS in POP TV skušali narediti zgodbo, v kateri pa je ostalo več vprašanj kot odgovorov. Tisto, kar me te dni res in še vedno skrbi, je nadaljevanje in poglabljanje tragikomične zgodbe z muzejem osamosvojitve. Preberite še enkrat zgornji citat in se vprašajte, ali je kaj tako bizarnega, kot je spominska plošča pri vladni palači na Gregorčičevi, kadarkoli bilo postavljeno v duhu čaščenja partizanov in NOB. Moraš res izgubiti vsakršno realitetno kontrolo, da iz navedene vsebine narediš »zgodovinsko obeležje«. Na plošči manjka samo še podatek, koliko kav so takrat popili, koliko sendvičev zmazali, kolikokrat so imeli odmor … Res noro! »Osamosvojitelji« in njihovi »majski hrošči« nam očitno hočejo sporočiti, da je zgodovina preresna stvar, da bi jo politiki in politikanti prepustili zgodovinarjem.
Zato računam, da bo ministrica dovolj suverena in samozavestna in bo predlagatelje načrtovane interpelacije ne le zavrnila, ampak tudi osmešila. Namreč, še iz časa, ko je bilo slavljenje »partizanstva« uradna doktrina in zapoved, vemo, da sta brezobzirna in nesramna kritika ter smešenje ideologizacije, dogmatizacije in sanktifikacije zgodovinskih etap in procesov najboljše zdravilo. No, težava je ta, da so po drugi vojni brezobzirno kritiko takrat razvijali sami kritični soborci (npr. Vitomil Zupan) ali in predvsem otroci borcev. Po osamosvojitvi pa na notranjo kritiko »osamosvojiteljev« ne gre računati ...
A vrnimo se k slovenski vohunski aferi. Celoten politični razred ali patetično izraža zaskrbljenost ali vsaj pritajeno molči (Levica!?). Se nam v duhu Casablance obeta nov »začetek čudovitega prijateljstva«? Upam, da ne. Je pa zgodba tudi in predvsem spričevalo našega bednega zunanjepolitičnega in mednarodnopolitičnega položaja. Ena prvih informacij, potem ko so nam povedali, da gre za »največji uspeh slovenske varnostnoobveščevalne službe«, je bila, da smo intervenirali na podlagi informacij, ki smo jih dobili od tujih agentur. Sodelovanje in izmenjava podatkov sta včasih morda koristna. V tem trenutku, glede na razmerja med Rusijo in zahodnim zavezništvom, pa aretacija bolj kot na veliko varnostno-obveščevalno uplenitev morda kaže na našo omejeno avtonomijo.
V zadnjem času se nenehno poudarja, da bi bil izjemen zunanjepolitični in mednarodnopolitični uspeh za Slovenijo, če bi ji uspelo s kandidaturo za nestalno članico VS ZN. No, nisem prepričan. Pravzaprav menim nasprotno: pravi patriot mora Sloveniji srčno želeti, da ji ne bi uspelo s kandidaturo za nestalno (= neavtonomno) članico VS ZN. Z neuspelo kandidaturo bi ji bilo prizaneseno s številnimi ponižanji, samoponiževanjem in klečanjem v dvorani varnostnega sveta.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.