Komentar / Inštitut 1. november?
(Rupar kot I. Q. test za upokojence)
© Franco Juri
»Šel sem na Brezje, se postavil pred njo in jo prosil, naj mi pomaga in me spet naredi normalnega. A poslala me je naravnost v zapor, in takrat še nisem razumel smisla vsega skupaj.«
— Nekdanjemu poslancu SDS Pavletu Ruparju je brezjanska Marija nesebično pomagala v zapor (Slovenske novice, 27. 2. 2017)
»Ko sem s Povšetove odhajal na Ig, so mi (sojetniki, op. a.) naredili špalir in mi ploskali. Postali smo prijatelji in opora drug drugemu. Še zdaj smo prijatelji. Čutil sem, da nosim v sebi nekaj pozitivnega. Od takrat vem, da je treba pomagati ljudem, ne pa afen guncati.«
— Nekdanjemu poslancu SDS Pavletu Ruparju je druženje s kriminalci razodelo smisel življenja (Slovenske novice, 27. 2. 2017)
»Upokojenke, upokojenci, mladi!!
Sporočam vam, da je ’Društvo Inštitut 1. Oktober’ ljudske iniciative ’glas upokojencev’ tik pred registracijo!!!
Inštitut ima pet ustanovnih članov, vsi se bomo predstavili 1. marca na 2. shodu v Ljubljani! Naš cilj je samo eden: vrniti upokojenkam in upokojencem zaslužene pokojnine in dostojanstvo življenja! …. Brž, ko bomo imeli ljudi, ki jim je skrb za upokojence prioriteta in srčna želja in nimajo hinavskih, političnih, negativnih in drugih namenov, ki bi škodili ljudem bomo organizirali skupni sestanek, vmes pa regijska srečanja z vsemi, ki ste nam pripravljeni pomagati!
Drage mamice in očetje, sinovi in hčere, ne bomo več tiho, ne bomo več čakali na miloščino.«
— Odsluženi in procesuirani nekdanji poslanec SDS Pavle Rupar o ustanavljanju inštituta za nategovanje upokojencev in drugih naivnežev (Facebook, 10. 2. 2023)
Ko politik ponudi in obljubi, da bo poskrbel za upokojence in njihove penzije, je priporočljivo, da se ti čvrsto primejo za denarnico.
Upokojenci so morda slabo vodena in koordinirana interesna skupina, a so prava armada. Več kot 600.000 jih je. Zato zanimajo vsako politično formacijo in organizacijo. Sodobna strankarska demokracija nagovarja volilno telo z univerzalizacijo ali specializacijo programske ponudbe. Najbolj sistematična in posesivna pri nas je gotovo SDS, ki postaja pravi dežnik združenih interesov. Kot svoj čas SZDL. SDS ne prepušča in opušča nobenega segmenta volilnega in političnega interesa. Imajo (ali so vsaj svoj čas imeli) ekološki forum, pa krščanski forum, z zavetnikom A. M. Slomškom (!?); imajo politično organizirano in na stranko fiksirano mladež (SDM) in ne nazadnje tudi klub seniorjev in seniork. S tem pokrijejo kar najširši spekter političnih interesov javnosti. Po drugi strani pa v sodobni politiki obstajajo ozko profilirane stranke. Denimo za legalizacijo marihuane, za zaščito ozonske plasti, za ohranjanje vinske mušice … in tako tudi za zastopanje interesov upokojencev in starostnikov. Take stranke so v volilni teoriji znane pod imenom »single-issue party« ali »one-issue party«. Seveda pri nas takoj pomislimo na DeSUS. A asociacija je zmotna. DeSUS, angleško rečeno, ni »one-issue party«, ampak prej »no-issue party«. Ni nastala in obstajala (dokler ji ni zmanjkalo kisika) zato, da bi uveljavljala partikularne interese upokojencev in starostnikov, ampak da bi upokojenci in starostniki prispevali svoj glas za uveljavljanje interesov politike. Zato so jih vsakokratna vodstva stranke, ki bi naj bila socialno in solidarnostno naravnana, vedno znova odpeljala v objem konceptualnih sovražnikov upokojenskega interesa. Najprej je leta 2004 presenetil predsednik Anton Rous, ki je po volitvah bojda prihitel v poslansko skupino in po štajersko vzkliknil: »Gremo k Janši! Zdaj on tala.« In kasneje je to maniro plesanja okoli aktualnih oblastnikov do obisti razčlenil Karl Erjavec, ki se je zavedal, da sta pamet in spomin članstva in volilnega telesa zaradi gerontoloških razlogov krajša, kot je premetenost predsednika. Erjavec je znal načrtovati kariero. Najprej, takoj po osamosvojitvi (1993), je postal član SKD, nato združene SLS + SKD, kasneje član SLS. Maja 2004 je postal član večne LDS, a še pred porazom na državnozborskih volitvah (oktobra istega leta) prebegnil v DeSUS ter poln elana in mladosti (letnik 1960!) prevzel stranko leta 2005. Do genialnosti je razčlenil principe, oblike in vsebine vedno novega nategovanja upokojencev in starostnikov. A ko mu je le nekako zmanjkalo koalicijskih kombinacij, ga je leta 2020 zamenjala (takrat 38-letna!) »upokojenska komsomolka« Aleksandra Pivec in stranko v nasprotju z eksplicitnimi predvolilnimi obljubami zasidrala v avtoritarni vladi Janeza Janše, kar je za stranko pomenilo klinično smrt.
Zdelo se je, da je tako krog sklenjen, da se odtlej spontanemu ali politično organiziranemu upokojenstvu in starostništvu ne more zgoditi nič hujšega. Dokler … dokler se ni pojavil Pavle Rupar. Ruparja si bomo zapomnili po marsičem, od političnih manipulacij do kriminala. A v političnem vesolju bo ostal v spominu predvsem po zahtevi, izrečeni v DZ leta 2006, da se za dve poslanki opozicije opravi obvezni »pregled mednožja«, da se ugotovi spol. Hudobna kamera prenosa zasedanja DZ je takrat zabeležila, kako je perverzna domislica spravila v dobro voljo njegove strankarske tovariše in tovarišice. Tudi večna poslanka SDS Kopriva je prasnila v smeh.
In danes? Sprevrženi Rupar, formalno morda nečlan SDS, a z jasno podporo njenega vrha, se razglaša za upokojenskega patrona in mesijo. Kaj lahko ponudi? Morda brezplačni, a obvezni pregled mednožja za napačno razmišljujoče in usmerjene upokojenke?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.