Vlado Miheljak

29. 9. 2023  |  Mladina 39  |  Dva leva

Komentar / Na koruptivni strani zgodovine

(senatorji, generali, tolovaji)

»Cirkuški kužki skačejo, ko poje bič. Resnično dobro dresiran pa je tisti kuža, ki se prekucuje, ne da bi mu žugali ...«
— George Orwell

»Delegacija ameriškega obrambnega ministrstva in ameriškega poveljstva za Evropo je danes sklenila tridnevni obisk na ministrstvu za obrambo (Mors), med katerim je obiskala enote Slovenske vojske in notranje organizacijske enote Morsa ter se seznanila z dejavnostmi na Morsu in generalštabu SV. Na podlagi obiska bo pripravila poročilo, ki bo poleg poročila ameriškega State Departmenta temelj za začetek razprave o širitvi zveze Nato v ameriškem kongresu.

Poseben poudarek so namenili predstavitvi razvoja v zadnjih letih; za ameriško stran je bila pomembna oporna točka Garrettova študija, na podlagi katere so primerjali, kakšen napredek je bil storjen v zadnjem času.«
 — (STA, 30. 8. 2001)

»Robert Menendez iz New Jerseyja, demokratski predsednik senatnega odbora za zunanje odnose, je bil v petek obtožen jemanja podkupnine več sto tisoč dolarjev, tudi v zlatih palicah, da bi uveljavil svojo moč v tujini in doma.«
— NY Times, 22. 9. 2023

Ko je Slovenija pod vladavino Drnovškovih liberalnih demokratov ultimativno rinila v Nato, je bila pripravljena storiti karkoli, da ji v drugem poskusu ne bi spodletelo. Kajti neuvrstitev v prvo skupino novoevropskih članic Nata (Poljska, Češka, Madžarska) je takratna LDS na čelu z Drnovškom razumela kot preizkus ugleda, zato je bila po neuspeli prvi kandidaturi pripravljena na vse. Od zvijanja rok kritikom, nasprotnikom, medijem do uklanjanja preračunljivim ultimatom arbitrov in poniževanja pred njimi. Kajpak predvsem pred ZDA, ki imajo v vojaški zvezi prvo in zadnjo besedo. Zlasti mlajši bralci se ne spomnijo priimka Garrett. Namreč, inšpekcija pred končno zeleno lučjo za vstop je temeljila na tako imenovani Garrettovi študiji, ki je ugotavljala vrzeli v usposobljenosti in (predvsem) opremi Slovenske vojske. Do sem vse lepo, pa četudi ne prav. A ravno ta general Joseph G. Garrett, ki je nekaj mesecev pred generalno in dokončno revizijo pripravljenosti kandidatke za vstop pripravil študijo (Defense reform study), je leta 2001 še enkrat prišel v Slovenijo. Le da takrat ne več kot aktivni visoki častnik ameriške vojske, ampak kot trgovski potnik; pravzaprav kot kramar za prodajo ameriškega orožja in sistemov. Ker smo mu ugodili, smo bili sprejeti v zvezo. Ta pa naše varnosti ni izboljšala, ampak smo, nasprotno, iz prej nevidne države šele z vstopom postali potencialna tarča v svetu, ki ga je ameriško-zavezniška intervencija v Iraku popolnoma razklala. Zato sem takrat (leta 2001) zvezo Nato iz North Atlantic Treaty Organisation z razlogom preimenoval v North Atlantic Trade Organisation. Ki je v Sloveniji našla majhno, a hvaležno in nezahtevno stranko. Res odvratno, toda problem nista bila konkretni trgovec in kramarska mentaliteta ameriške administracije, ampak naša ponižnost.

A če ste pozabili Garretta, gotovo niste pozabili Boba Menendeza, demokratskega senatorja in do pred dnevi tudi predsednika senatnega odbora za mednarodne odnose. Da, tistega Menendeza, ki je skupaj z republikancem in trumpistom Lindseyjem Grahamom pripeljal k nam senatno delegacijo, ki jo je sprejel (kako ponižujoče!) ves slovenski politični vrh (Fajon, Golob, Pirc-Musar). Prišli so nam povedat, da nam bodo ZDA donirale kakšen odpisan pontonski most, ker smo glede ukrajinske vojne na pravi strani zgodovine. Vendar z jasnim namigom, da bo to pravo zgodovinsko stran treba potrditi z izbiro pravega izvajalca za drugi blok JEK. Kajpak ameriškega Westinghousa. Na slavnostni večerji na ljubljanskem gradu je imel senator zdravico, kar naj bi praviloma bila vloga gostitelja (!?), in s kupico v roki je nagovoril imenitno družbo očaranih slovenskih politikov: »Vsi se bomo vrnili k svojim sodelavcem in jim povedali, da je Slovenija odlična naložba.« In še preden so njegovi debelo črevo in brbončice pozabili na okuse Slovenije, so ameriški zvezni preiskovalni organi vložili zelo prepričljivo obtožnico za hudo korupcijo in izsiljevanje, vredno več sto tisoč dolarjev gotovine, zlatih palic pa Mercedesovega kabrioleta (za soprogo). Vse vezano na »odlične naložbe« v nekih drugih deželah in pri drugih ljudeh. Res nerodno! Zdaj bi morda moral slovenski politični vrh razmisliti, ali naj senatorju v zelo verjetno neizogibni zapor hvaležno pošlje slovensko potico s pilo v bogati orehovi fili.

O. K., ko so senatorju na gradu ploskali, niso mogli vedeti, da je tolovaj, čeprav to ni njegova prva korupcijska težava. Kot denimo ob nedavnem obisku Zelenskega kanadski parlamentarci niso mogli vedeti, da frenetično ploskajo 98-letnemu ukrajinskemu protiruskemu (?!) veteranu druge svetovne vojne, ki je dejansko bil borec pronacistične, antisemitske formacije Galicija, sestavljene iz ukrajinskih prostovoljcev v nacistični SS-diviziji. No, da je »protiruski borec« v času druge svetove vojne skoraj zagotovo nacist, je sicer neznanka le v nevedni Severni Ameriki.

A da se temu in takim flopom izogneš, pač moraš imeti nekaj dostojanstva in galantnosti. O tem bi še zlasti morala premisliti Tanja Fajon, ki se je ob razglasitvi izvolitve Slovenije v Varnostni svet ZN obnašala kot kakšna neobvladana najstniška košarkarska navijačica, ko denimo naš Luka Dončić v zadnji sekundi doseže odločilni, zmagoviti koš. S tem ni samo osramotila države in državljanov, ampak se bojim, da bodo kmalu po prevzemu položaja v varnostnem svetu računi za uslugo prišli na mizo.

Tanja Fajon je popoln politični analfabet, zato najbrž ne pozna arabske modrosti, da kdor leže s psi, se zbudi z bolhami. Ko se bo ob kočljivih glasovanjih živčno praskala, bo to morda dojela.