3. 5. 2024 | Mladina 18 | Dva leva
Komentar / Se Nemčija vrača v leto nič?
(Tudi sam sem imel kovček v Berlinu)
© Franco Juri
»Naj povem še jasneje: če bi bili kjerkoli na svetu napadeni Judje, bi bil prvi, ki bi podprl Judovski kongres in izrazil solidarnost. … Prav tako bom, če Palestince kjerkoli pobijajo samo zato, ker so Palestinci – v skladu z dogmo, da so že morali biti hamasovci, če so zdaj mrtvi –, nosil kefijo in izražal solidarnost ne glede na ceno.
Obtožujete nas antisemitskega sovraštva. Odgovarjamo vam, da ste najboljši prijatelji antisemitov, ker pravico Izraela do vojnih zločinov enačite s pravico izraelskih Judov do obrambe.
— Iz govora Janisa Varufakisa, ki ga demokratična Zvezna republika Nemčija ni pustila v državo, da bi ga prebral na Palestinskem kongresu. (Vir: DiEM 25)
Fatalna Marlene Dietrich v sentimentalni in nostalgije polni pesmi Ich hab’ noch einen Koffer in Berlin poje, da ima še vedno kovček v Berlinu, zato mora čim prej spet tja, kajti vse blaženosti preteklih časov so še zmeraj v tistem malem kovčku. No, Berlin ni fotogeničen kot Pariz, Rim, Dunaj, Atene, Barcelona ... je pa vedno imel dušo. Od Wendersa sem vemo tudi, da so na berlinskem nebu angeli in da se razkrijejo tistim, ki si to zaslužijo ... Tudi mene na to mesto vežejo res lepi spomini. Zato sem, odkar sem na začetku osemdesetih let prišel študirat v zahodni del, imel vseskozi »kovček v Berlinu«. Tam sem razbil stereotip o Nemcih, v otroštvu izoblikovan na podlagi črno-belih filmov o, kot smo rekli, »Švabih«, ki so bili sinonim za naciste. Vzdušje v takratnem (zahodnem) Berlinu me je omrežilo in preoblikovalo. Začel sem skorajda fetišizirati Nemčijo. Zdelo se je, da je z odliko opravila domačo nalogo iz mračne zgodovine. Vsakdanje življenje – onkraj tistega dela ljudstva, ki ga je ščuval in mnenjsko oblikoval Springer – je bilo strpno, odprto, zvedavo. Nemška zunanja politika je bila modra, preudarna, solidarna. A že takrat sem opazil, da je Nemčija dežela bolj presežnih kot preseženih tabujev. Sam sem prišel v Berlin kot pripadnik tiste srečne generacije iz nekdanje (nedemokratične) skupne države, ki ni več čutila nobenega strahu; ki ni priznala nobenega tabuja in avtoritete; ki se je upala na glas pogovarjati (in pisati) o vsem in vsakomer. Opazil pa sem, da v Nemčiji celo med mojimi (pretežno levičarskimi) prijatelji in sogovorniki iz akademskih krogov ni bilo tako. En tak velik tabu je bil misterij, znan kot Deutsches Herbst, tako imenovana nemška jesen; čas uradno nerazglašenega obsednega stanja kot odziv oblasti in represivnih organov na teroristične ugrabitve in likvidacije, ki je šel takrat čez rob demokratične in pravne države in se iztekel z zelo sumljivimi samomori pripadnikov RAF v zaporu Stammheim.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.