Komentar / Atentat na predsednika SDS ob soglasju žrtve

Vlado Miheljak

17. 5. 2024  |  Mladina 20  |  Dva leva

Poslanec SDS Anže Logar trenutno ne vidi razloga za samostojno politično pot, saj čaka na kongres SDS, na katerem bo pripravljen prevzeti vodstvo stranke, je povedal v intervjuju za Reporter. Ob tem pričakuje, da se bo pomladitev stranke zgodila v širšem dogovoru in ob sporazumu s predsednikom Janezom Janšo.
— Zdaj mora Logar samo še prepričati žrtev, da si res želi umreti (24ur.com, 13. 5. 2024) 

Danes je dan zmage. To je dan, ko Evropa slavi svojo osvoboditev. In jaz si iz vsega srca želim, da bi odločitev Vlade Republike Slovenije, ki je danes priznala Palestino, tudi palestinskemu narodu prinesla kanček in žarek upanja na njegovi poti v svobodo.
—Premier Robert Golob je na proslavi v Novi Gorici presenetil z novico o priznanju Palestine (TVS, 9. 5. 2024)

V Abu Dabiju zahvala Sloveniji za »ponosno držo pri priznanju Palestine«
— Nateg o priznanju je Tanji Fajon očitno uspelo prodati v Združenih arabskih emiratih (N1, 13. 5. 2024)

Raje bi bili dobri kakor surovi, a razmere tega ne omogočajo.
— Premeteni mešetar z ljudsko bedo Jonatan Peachum v Brechtovi Operi za tri groše pojasni, zakaj slovenska politika še ne prizna Palestine

No, pa smo končno dočakali. Namreč priznanje Palestine. Ne na seji vlade, ne na odboru za zunanjo politiko DZ, ne na seji državnega zbora … ampak na open air happeningu v Novi Gorici. Robert Golob je presenetil vse. Javnost, koalicijske partnerje in predvsem sebe. Potem ko so pred dnevi mediji (via Delo) lansirali novico, da bomo priznali Palestino 21. maja, je sam premier 9. maja dopoldan na tiskovni konferenci povedal, da do priznanja ne bo prišlo 21. maja in tudi ne skupaj s Španci, kot je ob obisku Sáncheza napovedal Golob ... ampak, da se bo to zgodilo nekoliko kasneje. 13. junija. O. K. smo si rekli, oba datuma sta prepozna, zato ni usodno ali maja ali junija. A problem je drugje in površni mediji ga niso zaznali. Golob ne zagotavlja, da bo najkasneje takrat dejansko prišlo do priznanja, ampak ... Ampak kaj? »13. junij smo si postavili za rok ocene napredka na teh področjih in na podlagi tega, najkasneje takrat, moramo podati dokončno oce no glede priznanja, « je povedal. Torej takrat bo vlada naredila zgolj »inventuro napredka«. Kar je težko razumeti, saj bi bilo ob takšnem pritisku in soglasju javnosti preračunljivemu Golobu najbolj konformno in najceneje razglasiti priznanje, ki že dolgo ni eksces. Eksces je nepriznanje. Mimogrede, na isti dan (9. maja), ko je Golob izvajal cirkuške akrobacije na tiskovki, je kredibilni portal orf.at, sklicujoč se na irski radio, še poročal o skupinskem priznanju Irske, Slovenije, Malte in Španije prav na omenjeni datum (21. maj). Očitno je Golob pustil ostale na cedilu.

Sicer pa bi z aluzijo na Josifa Visarionoviča lahko napisali Kratki kurz zgodovine slovenskega nepriznanja Palestine. Začetkov je veliko, finalov pa še več. Morda je prvo zastavico lahkotno zakoličila leta 2014 (takrat še evroposlanka) Tanja Fajon, češ da je zadoščeno vsem »kriterijem mednarodnega prava za priznanje«. Nakar je Erjavec po naročilu Cerarja iskal evropske partnerje, da bi najkasneje do konca leta 2015 skupaj z njimi ali sami priznali Palestino. A so se prenaglili, kajti prišel je novi ameriški veleposlanik Brent R. Hartley, ki ni diplomatsko leporečil: »Slovenskim sogovornikom smo jasno povedali, da se s tem korakom ne strinjamo.« In je to Cerar seveda dojel, zato je obrnil ploščo in začel spuščati nov refren: »Čas še ni primeren, da bi se pogovarjali o priznanju.« No, ker je državni zbor še vedno sanjal o priznanju, ki naj bi ga razglasili 31. januarja 2018, je dan prej parlamentarna večina SMC zagnala mašinerijo in prestavila odločanje na marec. Že naslednji dan je postalo jasno, da ta marec nima pripisane letnice. Namreč, »tri minute pred 14. uro je na vsa ministrstva prišel dopis z generalnega sekretariata vlade. V njem vlada poziva vsa ministrstva k ponovni čim natančnejši oceni posledice priznanja Palestine.« Cerar, ki je danes nadvse kritičen do Golobovega mencanja, je ob svojem času lepo pokazal, da v sprevrženi politiki ni nikoli prepozno, da zamudiš samopostavljeni rok. In tako je še danes. Pač, priznanje da, a šele, ko bo pravi čas in bodo prave priložnosti ... In v Sloveniji smo do obisti utrdili prakso, da je treba izrečene obljube dobro premisliti – preden jih ne uresničimo.

S tajmingom pa imajo težave tudi v SDS. Po mesece trajajočih špekulacijah, kaj namerava Logar; ali je njegovo kujanje pristno ali zaigrano, se je končno razkrilo: dogovarjajo se o puču na Janšo, le da on nanj za zdaj še ni psihološko pripravljen. Duh je še voljan, še bi bil na vrhu, čeprav leta in pleša nakazujeta, da je nastopil čas slovesa. Vsekakor pa je ideja atentata s privolitvijo in sodelovanjem žrtve unicum v slovenski in svetovni politiki. A če zamenjava predsednika politične stranke traja dolgo, na primer dlje kot gradnji potniškega centra in NUK-a v prestolnici ali kot procesi priznavanja Palestine, je to za politično kulturo in higieno slabo. Samo Janšev nekdanji vzornik Josip Broz Tito je bil na čelu njegove prve stranke dlje. In ker je Janša zadnji član partije na čelu kakšne aktualne stranke, velja SDS upravičeno za naslednico ZKS.

Morda je politično življenje v Sloveniji perverzno, sprevrženo, nedosledno. A dolgočasno nikoli ...