5. 7. 2024 | Mladina 27 | Dva leva
Komentar / V senci Eifflovega stolpa
(se koti stara Nova Evropa)
© Franco Juri
»Gledam @PlanetTV in povem, kar bom povedal tudi, če bo kdaj prepovedano: Vaški stražarji in Domobranci so bili pokončni in častni možje. To ni poveličevanje fašizma, ker niso bili fašisti. Bili so domoljubi. Pred komunističnim nasiljem so branili življenja Slovencev. Slava jim!«
— Žiga Turk trdi, da domobranci niso bili fašisti, ampak zgolj njihovi kolaboranti (Omrežje X, 27. 6. 2024) * * *
»Samo drobcen, neznaten plamenček, ki nas je razčetverjene spominjal, da smo vendarle še narod, je bila tako imenovana avtonomija Ljubljanske pokrajine.
Toda že pri tej prvi preizkušnji se je naš narod slabo odrezal. Trezno mišljenje, disciplino in enotnost naroda, ki mu makiavelistična politika savojskega okupatorja ne bi mogla do živega, je prevpila ulica, katere čustvo so si osvojili plačani propagatorji boljševiškega satanizma svetovnega židovstva.
Ob tej priložnosti naj se obrnem prav posebej na vas, dragi domobranci, da vam od poveljnika do zadnjega borca izrazim svojo toplo zahvalo za uspehe, ki ste jih zadnje čase slovenskemu narodu priborili skupaj z nenadkriljivimi nemškimi vojaki, četniki in dobrovoljci iz Ruske osvobodilne armije.«
— General Leon Rupnik je v zadnjem nagovoru Slovencem pred kapitulacijo razkril, da domobranci niso bili zgolj kolaboranti, ampak enakovredni soborci »nenadkriljivih nemških vojakov«. (Slovenec, 22. 4. 1945)
Če smo v Sloveniji in sploh vzhodnih, »novih demokracijah« prostodušno začeli brskati po smetnjaku zgodovine takoj po menjavi režimov, se je v »starih demokracijah« to zgodilo počasi, sramežljivo. In zadnja barantanja za sestavo vodstva evropske komisije so pokazala, da tudi v jedrni Evropi postaja vse mogoče in dovoljeno, da se le doseže končni cilj. In zdaj imamo, kar imamo: skorumpirano in ščuvaško vodstvo EU. No, ko to pišem, ključni spopadi vendarle še potekajo. Francija še bije krvavo bitko za obrambo pete republike in želi ponoviti scenarij s predsedniških volitev 2002, ko so se vsi liberalno zavezani akterji združili v klicu volivcem, naj ustavijo Le Pena, svoje drobne narcisizme in egoizme pa so podredili skupnemu cilju. In so prepričljivo uspeli. Na parlamentarnih volitvah je to vsekakor težje. Povsem mogoča je nevarnost, da bo hči Marine končala, kar je ata Le Pen začel. A ne glede na to, kdo bo po nedeljskih volitvah v Franciji končni zmagovalec, se je Evropa že spremenila. Kompromisi niso šli v smeri ohranjanja vizij razsvetljenske dediščine Evrope, ampak ohranjanja pozicij tudi za ceno odrekanja tem vizijam. Z žalostjo in nostalgijo se lahko spominjamo zadnjega velikega obeta združene Evrope. Predsednik komisije Barosso je leta 2004, presenetljivo ali pa tudi ne, predlagal ultrakonservativnega in nestrpnega Rocca Buttiglioneja za komisarja za pravosodje. A s predlogom ni uspel. Kajti njegova večkrat izrečena in ponovljena stališča do žensk, katerih poslanstvo bi naj bilo rojevanje otrok, emigrantov, ki »skrbijo za raven kriminala v državi«, do homoseksualnosti, ki je greh, medtem ko je »aids kazen za homoseksualnost in zlorabo drog«, so bila prehuda – ne le za socialiste in liberalce, ampak tudi za eminentne predstavnike konservativne EPP. Zato ga niso potrdili.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.