Ni izhoda

dr. Bogomir Kovač

19. 12. 2014  |  Mladina 51  |  Ekonomija

Junckerjev investicijski načrt konec tedna dobiva politično potrditev 28 voditeljev držav, kot nekakšno novo ekonomsko božično darilo politično upehani EU. Očitno dobivamo nov evropski trojček, virtuos omne trium perfectum, trikot fiskalne konsolidacije, strukturnih reform in projekt investicij. Namesto varčevanja imamo investicije, rast in zaposlenost sta osrednja politična cilja, kar je dobro. Toda investicijski načrt je za zdaj zbirka želja članic, s tveganim finančnim inženiringom evropske komisije. Hkrati Junckerjev investicijski projekt s svojo konkretno zastavitvijo razkriva usodno utopičnost reševanja sedanje EU.

Izhodiščno spoznanje je preprosto. EU potrebuje investicije, če želi priti do želenega ekonomskega zasuka. Igre številk so dovolj zgovorne. Investicije so po petih letih krize 15 odstotkov nižje kot pred njo. Leta 2007 so članice porabile nekaj nad 3000 milijard, danes že nekaj let zapored zgolj 2600, njihova raven je 2 odstotka ali za 370 milijard pod zgodovinskim povprečjem. Splošna negotovost, visoka raven javnega in zasebnega zadolževanja, zlasti v sredozemskem delu EU, visoka kreditna tveganja na finančnih trgih omejujejo manevrski prostor. Imamo več kot zadostno varčevanje, visoko finančno likvidnost, toda splošno nezaupanje, nepredvidljivo institucionalno okolje in vedno nova krizna žarišča onemogočajo normalno financiranje potencialnih investicijskih projektov.

Ideja je preprosta. Ponuditi projekt, ki bi ta primanjkljaj zapolnil, z nekakšnim evropskim »new dealom« pretežno infrastrukturnih investicij, ki bi smiselno spodbudil in povezal projekte članic, mobiliziral predvsem zasebna finančna sredstva in usmeril 315 milijard evrov dodatnih investicij v realni sektor do leta 2019. Kot običajno so izdelali natančne in hitre projektne korake sprejemanja odločitev, junija 2015 bo celoten paket potrdil evropski parlament in zgodba o novem reševalnem paketu EU je kot betlehemska luč rojena.

Investicijski program ima keynesiansko podobo kratkoročnega spodbujanja povpraševanja, vpliva pa na dolgoročne pogoje ponudbe. Kako močno lahko učinkuje Junckerjev investicijski projekt, kako velik mora biti, da bi zalegel? Predpostavimo, da bi v obdobju 2015–2019 evropsko gospodarstvo raslo po želeni stopnji 1,9 odstotka (današnje letno povprečje 2008–2013 je desetinka odstotka), da bi dobili 5 milijonov dodatnih delovnih mest, brezposelnost pa približali predkrizni ravni. Junckerjev investicijski projekt lahko po idealnih modelskih ocenah doda največ 0,4 odstotka rasti BDP-ja, torej večina, 1,5 odstotka ostaja v rokah investicijskih programov posameznih držav. Hkrati Junckerjev paket cilja na infrastrukturne investicije, teh je na ravni EU danes za okoli 260 mrd. na leto, kar pomeni, da jih s svojim paketom 300 milijard in s 100 milijardami letno pokriva nekaj več kot tretjino. Evropski »new deal« niti po dinamiki niti po obsegu ne zadošča.

Vse skupaj je nov dokaz neznosne lahkotnosti in improvizacije bruseljske birokracije. Brez denarja nova razvojna orodja nimajo nobenega pomena.

Druga zadrega je seveda način financiranja. Tu je zgodba še bolj fantastična in problematična. Tradicionalni evropski model financiranje infrastrukturnih investicij je v okviru javnih sredstev, proračunov ali pa državnega zadolževanja. Juncker predlaga obratno pot, ker drugače niti ne more. Evropski proračun je s svojimi skladi premajhen, drugih protikriznih virov (EMS) ne more uporabiti, javna sredstva članic so izčrpana. Evropski sklad za strateške investicije (EFSI) gradi na partnerstvu evropske komisije in EIB, skupaj naj bi zbrali 21 milijard semenskega kapitala, ki bi ga potem plemenitili z zasebnimi finančnimi skladi v fantastičnem razmerju 1 proti 15. EU ponuja izhodiščno garancijsko shemo, finančna multiplikacija je zasebna. Virov naj bi bilo dovolj, institucionalni investitorji na evropski ravni imajo skoraj 13.000 milijard sredstev, toda investirajo globalno, kratkoročno, bolj v finančni kot realni sektor, še najmanj v infrastrukturo. Ideje, da bi pri tem uporabili infrastrukturne obveznice, pa finančni inženiring kakovostne sekuritizacije, je pa absurdna. Temeljni finančni mehanizem, ki je kriv za finančno poglabljanje in krizo sedanjega »casino« kapitalizma, naj bi postal finančni temelj evropskega zasuka. Vsa zamisel financiranja, od EFSI in razmejitve z drugimi viri do finančnega inženiringa, zveni na dan politične obravnave evropskega vrha bolj kot slaba šala.

Evropska komisija je zbrala okoli 2000 projektov, vrednih 1200 milijard, štirikratnik celotnega finančnega svežnja. O infrastrukturi (240 milijard) bodo odločale ekspertne skupine, 75 milijard za srednja in mala podjetja ostaja najverjetneje pod okriljem EIB. Infrastrukturni projekti so zahtevni, podjetniški razdrobljeni, za prve in druge ni pravega projektnega menedžmenta na evropski ravni, ni niti jasnih meril izbire. Bodo prevladali javni interesi članic, skupni čezmejni projekti, ali pa tisti, ki so za zasebni kapital bolj dobičkonosni. Nejasno je tudi, kako razmejiti nekatere obstoječe vire, od tistih začetnih 21 milijard do vseh ostalih skladov in finančnih shem v evropskem proračunu. Spomnimo se usode reševalnega sklada EFSF (2011), ki je padel, ker ni imel stabilnih virov financiranja. EIB pa tudi ne more tvegati izgube bonitete zaradi novih investicijskih nalog. Vse skupaj je nov dokaz neznosne lahkotnosti in improvizacije bruseljske birokracije. Brez denarja nova razvojna orodja nimajo nobenega pomena.

Juncker gradi vizijo nove EU s kapitalom, socialno državo obuja s finančnimi trgi, zahteva politično koalicijo brez politizacije trojčka. Toda trije stebri, denar, projekti in pravila za spodbujanje biznisa, so žal račun brez krčmarja. Nemci se ne strinjajo s financiranjem, Francozi in Italijani zahtevajo izvzetje investicij iz fiskalnih pravil, manjše države bodo za zasebni kapital manj atraktivne kot velike. Ni izhoda nazaj, pravi Juncker, žal ga ni tudi naprej.