Je botrstvo pot ali cilj?

dr. Bogomir Kovač

17. 2. 2017  |  Mladina 7  |  Ekonomija

Vizija Slovenije 2050 je po domala dveh letih dobila nekako končno podobo. Začenja pot spodbujanja ljudi k želeni družbi prihodnosti in daje okvir političnim oblastem za konkretnejše strateške dokumente. Objava teksta in metodologije, vsebine in poti, tudi promocijskega gradiva razkriva pričakovan, toda strašljiv strokovni in politični zdrs. Dobili smo mešanico strokovne naivnosti in površnosti, politično neuporabnih in zavajajočih klišejev, celo pod strokovno taktirko OECD. Sklep, da smo Slovenci leta 2050 srečni ljudje, pove še največ o domačih in tujih nesrečnikih, ki so to vizijo pripravljali in obelodanili.

Vizija Slovenije je dokument na 88 straneh, bolj zračnega prikazovanja in redkega branja. V njem se prepletajo programske izjave in opisi nastajanja vizije, imamo nekaj analitičnih podlag in vsebinskih sklepanj. Vizijo Slovenije, pravijo snovalci, so ustvarjali ljudje in zato ni politični dokument, predstavlja »prihodnost, kot si jo zamišlja naša družba«. Ta duh vključevanja, sodelovanja širokega kroga prebivalstva je temeljni trik tega pristopa. Proces priprav se je začel poleti 2015, koordinira ga vladna medresorska skupina, skupaj z OECD, potem so imeli nekakšno skupino 14 »navdihujočih posameznikov«, sledili sta dve veliki interaktivni delavnici, skupaj 27 dogodkov, s 611 razpravljavci, 1010 je bilo udeležencev javnomnenjske raziskave … Očitno je snovalce bolj fascinirala pot do vizije, manj pa sama vsebina.

Forum idej ljudi iz civilne družbe, poslovnih krogov in vladnih soban je ključni pristop. Cvetober teh idej uvršča Slovenijo na pet osrednjih področij te vizije. To so učenje, inovativna družba, zaupanje, kakovostno življenje in identiteta. Če povežemo prvi dve, potem je naš potencial v intelektualnem kapitalu ljudi. Drugi dve razkrivata, da je zaupanje način, kako prek javnih institucij doseči blaginjo in izboljšati kakovost življenja. Vse skupaj je povezano z identitetno podobo samozavestne države, ki bogati druge s svojo kulturno edinstvenostjo. Slovenija je torej vključujoča, dinamična družba, njeno največje bogastvo so ljudje, ki bodo leta 2050 živeli srečno, strpno, solidarno, kakovostno in bogato. Dežela je in bo zelena, pravična in poštena. Kaj lepšega in intelektualno bolj vznemirljivega si preprosto ni mogoče zamisliti!

Seveda pot do teh globokoumnih sklepov ni bila lahka. Vmes so zavrgli model »ledene gore«, ker je bil vrednostno preveč hierarhičen, šele pristop »aktivnega državljana« zapira zanko zaupanja. Vmes so tudi osvežilni utrinki v obliki »semen«. Recimo, da »radi plačujemo davke«, zato bo Slovenija 2050 »raj za davkoplačevalce«. Ali pa, da bo leta 2050 naša zaposlitev varna, da živimo v dobrem in ne prekarnem okolju … Slovenija je država blaginje in visokega življenjskega standarda, vsak človek ima svoje poslanstvo in moralno odgovornost, kot »etična družba« lahko opravi s predsodki ter vzpostavi pravičnost in solidarnost … V interaktivni spletni verziji so prvi koraki uresničevanja te vizije. Tu imamo naj kuharico Ano Roš, pa socialno podjetje Simbioza Genesis, pa projekt Botrstvo in električna vozila za državno upravo in še kaj bi se našlo … Ali je botrstvo pot ali cilj, bomo vsi leta 2050 kuhali kot Roševa, bo takrat slehernik vozil električni avto? Kaj je začetek in kaj zametek, niti ni pomembno, če je cilj rajsko lep.

Kako je kaj takšnega sploh mogoče, in to pod strokovnim pokroviteljstvom OECD? Futurologija je vendarle znanost in stroka šest desetletij. Tu pa sta bili izbira in uporaba orodij nestrukturirani, celo napačni. Nabor mega trendov in groženj je brez jasnih izhodišč, tudi trije navrženi globalni scenariji OECD s Slovenijo nimajo nobene zveze. Prihodnosti ni mogoče predvidevati, ker dejansko ne obstaja, lahko pa jo bolj načrtno ustvarjamo, če jo pametno načrtujemo. Če namesto ekspertov izberemo ljudi kot napovedovalce, nismo veliko zgrešili glede natančnosti napovedi. Vsi ljudje so napovedovalci svoje in skupne prihodnosti. Toda če je to edina pot, postane Vizija Slovenije 2050 naracija, preprosta kolektivna projekcija ljudi iz sedanjosti v želeno prihodnost. Dobili smo podobo zelene dežele srečnih ljudi. To je projekcija njihovih vrednot, bolj poslanstvo kot vizija. Poslanstvo pa deluje, če so razmere stabilne, napovedi predvidljive, zaupanje v vodstvo pa trdno. Toda nič od tega ne drži. Svet se globalno preureja, EU razpada, Slovenija je na obrobju brez pravih zaveznikov, Cerar nima karizme, SMC pa identitete, zaupanje v državo je šibko. Ponujena vizija je slab politični alibi, metoda je napačna, pristop primitiven in podcenjujoč.

Modeliranje prihodnosti z resnimi scenariji, uporaba ekspertnih skupin in potem razprava o možnostih eksperimentiranja, strategijah, politikah in ukrepih so zagotovo boljša alternativa. Imeti moramo sposobnost kombinacije različnih scenarijev, iskanja različnih razvojnih koalicij, obvladovanja tveganj. Pred leti smo mislili, da ljudje delujejo racionalno, se vedejo normalno in predvidljivo. Danes vemo za Talebov učinek obvladovanja kaosa, Kahnemanovo počasno in hitro mišljenje, Keynesovo priznanje, da dejstva menjajo stališča … Odločitve niso izračuni, politika niso algoritmi, pri časovnem stroju prihodnosti štejejo tudi intuicija in izkušnje, špekulacije o prihodnosti veljajo zgolj kot vodilo sprememb sedanjosti.

Toda kdo bo zmogel te razmisleke? Naključno izbrani misleci, neuki in nesposobni politiki, brezimni mladi popisovalci vizionarskih delavnic, kjer več stavijo na formo kot vsebino. Futurološka aroganca obvladovanja prihodnosti je enako nevarna in zavajajoča kot iluzija preprostih naracij, ki so jo uprizorili naši poustvarjalci prihodnosti. Saj veste, bolj ko načrtujemo srečo, hitreje pride nesreča. Zato pa je Cerarjev vizionarski raj novo božje prekletstvo.