Grozljiv semenj ničevosti

dr. Bogomir Kovač

18. 8. 2017  |  Mladina 33  |  Ekonomija

Grčija je sredi julija 2017 dobila tretjo tranšo finančne pomoči, politično diskretno, z že preigranim ekonomskim scenarijem pogajanj. Grška dolžniška kriza nikogar več ne zanima, lekcija levičarski grški vladi ni več potrebna. Navidezno so vsi zadovoljni. Grki prejemajo pomoč za poslušnost, razglašena »trojka« za pravilnost odločitev, toda najdražja reševalna finančna operacija EU je po slabih osmih letih popoln fiasko. Vse je skrbno odmerjeno in prikrito. Boljša ekonomska slika države, vstop na finančne trge, nemške jesenske volitve … Toda grška finančna tragedija je zgolj druga stran evropske, »brexit« bo oddaljeno merilo »grexita«.

Doživeli smo reprizo dobro utečenega scenarija. Po pol leta razprav, pogajanj, negotovosti, ponavljanja starih zavez in pričakovanj Grčija ponovno dobi sredstva za refinanciranje svojega dolga. Finančni ministri 19 članic evroskupine so novo tranšo (8,5 milijarde evrov) potrdili v dveh delih in obsegu, ki zadošča za poravnavo tekočih dolgov v naslednjem mesecu. Drugi del bo natančneje opredeljen po nemških volitvah septembra, najverjetneje do aprila leta 2019, ko zapadejo novi zasebni dolgovi. Vse skupaj je del tretjega programa pomoči (2015), težkega 86 milijard, ki se napaja iz evropskega mehanizma za stabilnost (EMS) pod vodstvom Nemca Reglinga. Pomoč kajpada ni brezpogojna. Zato so tu zahtevane reforme, fiskalna vzdržnost, finančna stabilnost, privatizacije, modernizacija javnega sektorja, splošni cilj programa pa je ponovna trajna gospodarska rast in znižanje dolga (180 odstotkov BDP-ja).

Toda vse to se ponavlja že vrsto let, uspeha pa ni. Grčija je stopila v EMU 2001 zaradi geostrateških razlogov in z obilico kreativnega računovodstva države, kajpada pod okriljem »finančnih trgov« (Goldman Sachs). Noben fiskalni kriterij ni veljal, zadolženost države je bila skoraj dvakrat višja od dovoljene (106 odstotkov BDP-ja). Finančna kriza je vse dramatično poslabšala, država je postala nesolventna, prepuščena finančnim jastrebom, zlasti iz EU. Zasebni finančni vlagatelji so dolgoročne obrestne mere na državne obveznice podeseterili, s 4 odstotkov na 40 in več. Grčijo so »finančni trgi« obsodili na bankrot.

Toda pomembnejši je drugi del drame, povezan z evrom in zgrešeno finančno arhitekturo EMU. Evro naj bi povezal EU, dejansko jo je prek plačilnobilančnih neravnotežij ekonomsko diferenciral in politično razbil. Periferne in ekonomsko manj učinkovite članice evroskupine so lahko konkurenčne zgolj s strukturno notranjo devalvacijo, nižjimi plačami in javnimi investicijami. Noben reševalni mehanizem ne pomaga, nobeni ukrepi pomoči niso dovolj robustni, če sistem ne deluje. Grčija je dober dokaz tega.

Potem je tu še napačna protikrizna politika z varčevalnimi ukrepi. Varčevalni ukrepi so dejansko pospešili recesijo, napačne in slabo izvedene grške reforme vodijo v politično krizo. Grčija je postala žrtev notranjega evropskega kolonializma, politično-ekonomske segregacije. Preprosto, država s permanentnimi varčevalnimi ukrepi ima kronično pomanjkanje povpraševanja, kar vodi v začarani krog nizke rasti. Varčevalni paketi so preprosto stroj za poglabljanje recesije in ne reševanja krize. Hkrati pa se tri četrtine pomoči neposredno ali posredno vrača v evropski finančni sistem, za odplačilo dolgov. Od 300 milijard evrov pomoči za sanacijo dolgov so jih 232 dejansko vrnili finančnemu sektorju upnikov. EU je v Grčiji uprizorila grozljiv semenj ničevosti.

Navidezno je slavna trojka, EK, ECB in MDS, storila vse. Grčija je doslej dobila ogromen sveženj posojil, zasebni dolg so večinoma spremenili v javnega, več kot polovico pripada ESM, znižali so obrestne mere in podaljšali ročnost na več kot 30 let, pripravljeni so letno financirati velik del odplačil … Toda začarani krog ukrepov ne deluje, dolg ostaja nevzdržen, Grčija je kljub primernemu proračunskemu presežku v novi dramatični recesiji. Za Grke je vsega kriva Nemčija s svojimi varčevalnimi ukrepi, za Nemce večno nesposobni Grki. Toda še vedno vsi kupujejo čas in čakajo na čudežni zasuk. Grška taktika je jasna. Sprejemajo vse zahteve, samo da ostanejo del evroobmočja in dobijo pomoč. Na drugi strani EK, ECB in MDS naredijo vse, da Grčija ne bi postala precedens za Italijo, Španijo, Portugalsko in druge.

Rešitev bi bila hiter odpis dolgov, toda to bi destabiliziralo ECB. Druga možnost je odlog plačil in refinanciranja do leta 2070 (MDS), toda EK to zavrača. Potrebovali bi nove investicije, toda Junckerjev program ne deluje. Potrebovali bi fiskalne transferje federalne EU na socialnem področju, toda EU ni niti fiskalna niti politična unija. Tudi navidezno odrešujoča pomoč ESM dejansko prerazdeljuje sredstva v korist upnikov, pomoč pa ne prihaja do kreditnih linij za domače podjetnike in potrošnike. MDS je kljub drugačnim pogledom odigral svojo vlogo. Grčijo spet napotujejo na finančne trge in morda jo bo ECB vključila v svoj program (QE). Banke so samo letos izgubile štiri milijarde depozitov, v zadnjih treh letih je odšlo v tujino 300.000 mladih … Grčija je permanentno na robu nesolventnosti in politične krize.

Postopno vračanje Grčije med normalne finančne subjekte je izhod v sili. Evroobmočje počasi okreva, toda politična tveganja ostajajo. Grčija je dokaz, da evrska dolžniška kriza ni končana, da je evropski bančni sektor še vedno pod pritiskom slabih dolgov in nizkih investicij, da politično-ekonomska solidarnost pada. Morda bosta Trump in »brexit« delovala kot katalizator globlje in odgovornejše integracije ali pa bo Grčija dobila hiter odpis dolgov, če opusti evro. Varufakis v zadnji knjigi Adults in the Room opisuje politični komplot upravljanja evroobmočja. Grška tragedija prav zato ostaja prvorazredna evropska drama.