Prava podoba hrvaške države

dr. Bogomir Kovač

20. 10. 2017  |  Mladina 42  |  Ekonomija

Hrvaški političnoekonomski triler z Agrokorjem je oktobra prinesel pomemben zasuk. Revizijsko poročilo je razkrilo desetletno razsežnost Todorićevih poslovnih malverzacij. Sabor je končno dobil preiskovalno komisijo o politični odgovornosti. Policija je zaradi gospodarskega kriminala zajela ducat odgovornih Agrokorjevih menedžerjev. Globina in obseg škandala sta za Hrvaško neprimerljiva, Todorić in Agrokor nista anomalija, temveč sistem, normala delovanja tranzicijskega kapitalizma. Slovenski Mercator je navidezna žrtev, dejansko pa ga krasijo podobne poslovne in politične zmote. Zato poti njegovega »reševanja« ostajajo v Ljubljani podobno zmedene kot v Zagrebu.

Formula poslovnih škandalov je povsod podobna. Goljufivi in podjetniško iznajdljiv vodstveni tim, kreditni ciklus zaslepljenih bankirjev, lažnivi računovodski izkazi in kajpada skorumpirana politika kot regulator trga. Agrokor je šolski primer tega početja. Todorić je poslovni avanturist, imel je brezmejno podporo domačih bank, domači računovodje in revizijska hiša Baker Tilly Discordia so desetletje prikrojevali poslovne rezultate, regulatorji (HNB, HANFA, davčna uprava …) in politika (zlasti HDZ) so trdovratno mižali. Firence so leta 1494 obstale kljub finančnem zlomu Medičejcev, Nemčija leta 1873 ni pokleknila zaradi Kruppa, propad Enrona in Worldcom (2001–2002 ) je v ZDA zgolj zaostril zakonodajo (SOX, 2002) … Toda primer Agrokor meri 15 odstotkov BDP-ja, mlado državo lomita politični nacionalizem in tovarišijski kapitalizem. Takšne usodne kombinacije ekonomska zgodovina preprosto ne pozna.

Afera Agrokor je pospešek dobila v začetku leta 2017, ko je revizijska hiša Moody’s začela objavljati alarmantne podatke o kritični zadolženosti koncerna in sejati negativne napovedi poslovanja. Plenkovićeva vlada je čez noč posegla po izrednih sredstvih na temelju nove zakonodaje o predstečajnih in stečajnih postopkih (2015).

Lex Agrokor (april 2017) je opredelil pravne temelje svojevrstne »nacionalizacije koncerna«, zunaj običajnih stečajnih pravil, prek izredne uprave, ki vključuje sodišče, posebnega poverjenika, svetovalni odbor in upniški svet. Izredna revizija je jeseni 2017 pokazala alarmantne rezultate. Zadolženost za dve milijardi evrov presega premoženje koncerna, poslovni sistem že od leta 2006 z računovodskimi malverzacijami in domačijskim revidiranjem zavaja in napačno prikazuje poslovne rezultate, stroške, kredite … Težava teh novih spoznanj je dvojna.

Očitno so prvotni izkazi prikrojeni in precenjeni v korist podjetja in lastnika, hkrati pa so nove bilance druge revizijske hiše očitno narejene v korist države kot novega političnega upravljavca koncerna. Središčna poanta, razen preigravanj čudaških vknjižb v korist družine Todorić, je visoko razvrednotenja premoženja koncerna, posredno tudi drugih deležnikov. S političnega vidika Agrokor ni napaka, temveč logični proizvod sistema. Poslovni avanturizem Todorića je bila dovoljena in opevana predstava, ki je koristila mnogim. Hrvaška država pri tem ni odpovedala, kot vsi mislijo, temveč je to njena prava podoba. Plenkovićeva vlada še danes ne razkriva, kako je nastal sloviti lex Agrokor, Ramljak na čelu izredne uprave ne more prikriti povezanosti z ameriškim skladom Knighthead, ruski Sberbank in VTB na ognjišču nasedlega Hypa zastopata kajpada strateške interese Rusije, dve največji stranki v parlamentu (HDZ, SDP) vidita afero Agrokor kot lastni boj za oblast … Politične skrivalnice vlade so enako nevarne kot Todorićeve. Politična sanacija koncerna preprosto ni mogoča.

Rezime afere Agrokor lahko torej vidimo s treh strani. Ekonomsko dosedanji koraki izredne uprave dejansko onemogočajo normalno izvedbo prisilne poravnave, finančne konsolidacije in poslovnega prestrukturiranja. Dejansko so cilji operacije lex Agrokor razvrednotenje koncerna, delni odpis dolgov in najbrž prodaja finančnim lastnikom. Politično je operacija Agrokor namenjena obrambi vodilnih političnih akterjev, izbrisu preteklih odgovornosti in legitimiranju končne rešitve. Todorić in njegovi so tu žrtvovana figura. Medijski krog je navidezno periferen, dejansko ključen za pokritje prvih dveh. Ivica Todorić se iz poslovnega genija spreminja v roparskega barona. Medijski konsenz je jasen, vsi so vpleteni, HDZ s privilegiji, SDP z zakonodajo, Todorić in njegovi so bogateli na račun »raje«, sodni proces bo odprta predstava … Lex Agrokor je pravni okvir za politično nadzorovan ekonomski stečaj koncerna.

Kaj lahko pri tem stori Slovenija? Dosedanja obramba z lex Mercator je slaba šala, izredni član uprave je v normalnih razmerah simpatičen, v aferi Agrokor pa zavajajoč okrasek. Za začetek je ključno, da naše sodišče hrvaški lex Agrokor zameji glede veljavnosti do Mercatorja, ker se izteka triletni prehodni rok prodajne pogodbe. Drugič, Cerarjeva vlada lahko obrne logiko primera INA-MOL zaradi lažnih poslovnih izkazov in zavajanj kupca. Todorić igra vlogo Sanaderja, kupoprodajna pogodba ni sklenjena in bona fide, torej je najmanj sporna, zrela za mednarodno poslovno presojo. Tretjič, vlada lahko sproži postopek proti Republiki Hrvaški pred EU zaradi nesorazmernega poseganja v koncern Agrokor, ki je v nasprotju s temeljnimi določili Pogodbe o delovanju EU (49., 63. člen). Četrtič, forenzična revizija v Mercatorju lahko razkrije domače prisklednike sporne prodaje in tudi one, ki so botrovali poslovnemu in finančnemu zlomu Mercatorja. Petič, za Mercator so pomembni upniki, zlasti ruske banke, kjer lahko iztržimo boljši politični položaj države kot Hrvaška. Vsi drugi scenariji, spajanje Tuša in Mercatorja ali pa celo odkup od Agrokorja, so nevarne utvare.

Košarkarskega čudeža pri Mercatorju ne bo, Agrokor čaka nogometni scenarij. Ekonomska usoda obeh je vse bolj v političnih rokah. Ne izgubite glave, primite se za denarnico.